Jedro

V postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo je vprašanje dostopa do novogradnje del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev, zato sme upravni organ vprašanje dostopa reševati kot predhodno vprašanje. Glede priposestvovanja služnosti dostopne poti mora upravni organ, če to ugotavlja kot predhodno vprašanje, ugotoviti vsa potrebna dejstva in okoliščine, ki so določene s Stvarnopravnim zakonikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8. 4. 2004 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Velenje z dne 3. 9. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje izdal investitorjema X. in Y. enotno dovoljenje za gradnjo za prizidavo in nadzidavo zaklonišča, kateremu se spremeni namembnost v pomožni objekt na zemljišču parc. št. ..., oboje k.o. ...

2. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi soglašala s prvostopnim upravnim organom, da je predmetno enotno dovoljenje za gradnjo izdano investitorjema v skladu s 33.a členom Zakona o graditvi objektov (ZGO) ter da je gradnja skladna z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja S4/6 – Pesje v Velenju (Odlok, Ur. Vestnik Mestne občine V., št. 17/95, 5/00). Investitorja sta izkazala razpolagalno pravico za zemljišči predmetnega posega, imata pa tudi pravico uporabe zemljišč, preko katerih poteka dostopna pot, med drugim tudi parc. št. ... k.o. ... Za to parc. št. ... k.o. ... nista predložila zemljiškoknjižnega izpiska oziroma pogodbe, iz katere bi izhajalo, da imata služnostno pravico hoje in vožnje po navedeni parceli, ki je v lasti tožnika. Njuna pravica uporabljati navedeno parcelo izhaja iz sklepa Občinskega sodišča v Velenju z dne 9. 6. 1978, ki je bil izdan v zadevi motenja posesti. Ta sklep investitorjema res ne podeljuje služnostne pravice na navedeni parceli, vendar je od njegove izdaje nesporno, da investitorja uporabljata predmetno parcelo v dobri veri. Glede na določbo prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (predhodno vprašanje) ugotavlja, da sta investitorja priposestvovala služnostno pravico prehoda preko tožnikovega zemljišča, saj pot uporabljata v dobri veri že več kot 10 let. 3. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je v obravnavanem primeru sporno vprašanje dostopa do zemljišč, na katerih je bila investitorjema dovoljena gradnja. To sporno vprašanje je del dejanskega stanja, od katerega je odvisna izdaja enotnega dovoljenja za gradnjo. Gre za vprašanje služnosti in obsega te služnosti po parceli tožnika, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki ga je v skladu z določbo 147. člena ZUP mogoče rešiti tudi v upravnem postopku. Vendar pa glede tega vprašanja ni bil izveden ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Tožena stranka se sicer sklicuje na določbe Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo služnost in priposestvovanje služnosti, toda dokaznega postopka glede odločilnih dejstev ni izvajala in tudi ni ugotavljala okoliščin v zvezi z navedbo, da investitorja sporno pot dejansko uporabljata v dobri veri in preko 10 let, kar sta bistveni okoliščini za presojo tega vprašanja.

4. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh v ZUS določenih pritožbenih razlogov. Meni, da so dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi, ali imata investitorja služnost hoje in vožnje po parc. št. ... k.o. ..., izkazana. Investitorja sta izvrševala služnost peš hoje in vožnje z vsemi vozili po navedeni parceli v dobri veri, saj jima je to dovoljeval sklep Občinskega sodišča v Velenju z dne 9. 6. 1978, izdan v zadevi motenja posesti. Zato je v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZUP sama obravnavala predhodno vprašanje obstoja služnosti in brez zaslišanja strank ugotovila, da sta investitorja sporno služnost priposestvovala. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da sta bila investitorja pri izvrševanju služnosti peš hoje v dobri veri, ker naj bi jima pravico uporabe zemljišča dovoljeval sklep, izdan v zadevi motenja posesti. Za dobrovernost, kot jo zatrjuje tožena stranka, investitorja nista imela nikakršne podlage v navedenem sklepu, temveč nasprotno, navedeni sklep je potrdil njuno nedobrovernost, saj sta morala vedeti, da je on lastnik zemljišča, ki sta ga uporabljala. Tožena stranka kot strokovnjak za upravne zadeve bi morala izvesti redni postopek oziroma izvesti ugotovitveni postopek, še zlasti, ker bi mu morala dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi, saj je očitno, da so njegove koristi nasprotne koristim investitorjev. Takšno skrajševanje postopka, kot se ga je poslužila tožena stranka, je v direktnem nasprotju z načelom varstva pravic strank. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče RS vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka tega člena se obravnava pritožba tožene stranke, vložena še po ZUS, kot pritožba po ZUS-1. 8. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče se tudi strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvostopenjsko sodišče. 9. V postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo je vprašanje dostopa do novogradnje del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev, zato sme upravni organ vprašanje dostopa reševati kot predhodno vprašanje. Vendar, kot je to pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, če organ sam obravnava predhodno vprašanje, ne glede na to, da rešitev tega vprašanja velja le v postopku, v katerem je bilo to vprašanje rešeno, mora za rešitev tega vprašanja uporabiti materialne predpise, na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ in v ugotovitvenem postopku zbrati vse dokaze o dejstvih in okoliščinah, ki so po teh predpisih pomembni za rešitev predhodnega vprašanja.

10. V obravnavanem primeru bi v postopku izdaje predmetnega enotnega dovoljenja za gradnjo, vprašanje obstoja služnosti dostopne poti, moral kot predhodno vprašanje reševati že upravni organ prve stopnje v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Vendar pa ta upravni organ ni ugotavljal nobenih okoliščin in ni izvajal nobenega dokaznega postopka o tem ali sta investitorja sporno dostopno pot dejansko uporabljala v dobri veri več kot 10 let. Kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, sta to, glede na določbe Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo služnost in priposestvovanje služnosti, bistveni okoliščini za presojo tega vprašanja, katerih pa upravni organ v postopku ni ugotavljal. 11. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da naj bi bila investitorja pri izvrševanju služnosti poti v dobri veri, ker naj bi jima to dovoljeval sklep sodišča, izdan v pravdi zaradi motenja posesti. V navedenem sklepu za takšno stališče ni prav nobene podlage. Gre zgolj za ugotovitveni sklep glede zadnje mirne posesti in nastalega motenja, v pravdah zaradi motenja posesti pa se dobrovernost ne ugotavlja.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.