Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi (individualnem delovnem sporu). Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta soodvisni in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. V konkretnem primeru morebitna neugodna odločba za tožnika ne bi negativno vplivala na razmerje med tožnikom in pritožnikom, ker je predmet konkretnega spora imenovanje tožnika v naziv, kar je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko in pri tem stranski intervenient nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je interes, ki ga navaja stranski intervenient (povrnitev stroškov postopka v primeru uspeha) tipično ekonomski interes, ter da zavzemanje pritožnika za izdajo pravilnejše in pravičnejše sodne odločbe ni upoštevni pravni interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo stranska intervencija pritožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ne dopusti stranska intervencija A., B., C., na strani tožeče stranke.

2. Zoper sklep pravočasno vlaga pritožbo A. (v nadaljevanju: pritožnik). Meni, da je izkazal pravni interes za stransko intervencijo. Sklicuje na dopustitev stranske intervencije v smiselno enaki zadevi opr. št. I Pd 937/2015. Po njegovem mnenju se v predmetni zadevi pravni interes pojmuje preozko in se sklicuje na argumente Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1216/2014. Po njegovem mnenju je položaj sindikata smiselno podoben položaju ministrstev kot intervenientov v delovnih sporih. Pove, da v primeru izgubljenih sporov velikokrat uveljavlja pravice članov po drugačni poti, lahko celo s stavko. Navaja, da bo v primerih, podobnih pritožnikovemu, prišlo do vlaganja novih tožb v zvezi z nezasedbo delovnih mest priznanih ustvarjalcev. Sklicuje se na Pravilnik o pravni pomoči A., na podlagi katerega krije članom stroške zastopanja pred sodiščem in če so mu ti v primeru spora povrnjeni, jih lahko nameni drugim sindikalnim dejavnostim. Navaja, da bo v primeru izgubljenega spora moral začeti z novim krogom pogajanj z državo. Pove, da je v njegovih internih aktih pravica člana do pravne pomoči tudi vsesplošno zavzemanje za uveljavitev zakonitega stanja. Svoj pravni interes utemeljuje s širšim interesom svojega članstva oziroma delavcev tožene stranke, ki so nezadovoljni s pravnim položajem pri njej, predmetna zadeva pa je po njegovem mnenju precedenčna. Sklicuje se na svoje aktivnosti v vlogi socialnega partnerja in trdi, da bo s sodelovanjem v pravdi lahko podajal svoja pravna naziranja, s svojim poznavanjem okoliščin v zvezi s postopkom sprejema meril in pravilnika, ki jih tožnik sam ne pozna, ter poznavanjem širše problematike napetih odnosov pri toženi stranki in položaja v dejavnosti kulture nasploh, bistveno prispeval ne zgolj k izdaji pravilnejše in pravičnejše sodne odločbe, pač pa tudi k sooblikovanju sodne prakse na ožjem pravnem področju. Navaja, da je pravno razmerje pritožnika v konkretni zadevi do predmeta in do tožnika specifično, utemeljeno na specifičnem položaju sindikatov v okviru mednarodnopravnih aktov ter ustave. Po njegovem mnenju bi imelo njegovo sodelovanje v postopku pozitiven vpliv za tožnika, morebitna dopustitev intervencije pa na kvaliteto postopkov ne bo imela škodljivega vpliva. V nadaljevanju pritožbe nasprotuje nekaterim navedbam tožene stranke ter posreduje svoje videnje obveznosti sindikatov in pravic njihovega članstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. –ZPP).

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stranska intervencija pritožnika ne dopusti, ker je izkazal le svoj dejanski, ekonomski interes, ne pa pravnega interesa skladno z določbo prvega odstavka 199. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi (individualnem delovnem sporu). Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta soodvisni in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru morebitna neugodna odločba za tožnika ne bi negativno vplivala na razmerje med tožnikom in pritožnikom, ker je predmet konkretnega spora imenovanje tožnika v naziv, kar je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko in pri tem stranski intervenient nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je interes, ki ga navaja stranski intervenient (povrnitev stroškov postopka v primeru uspeha) tipično ekonomski interes, ter da zavzemanje pritožnika za izdajo pravilnejše in pravičnejše sodne odločbe ni upoštevni pravni interes.

7. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi se pritožnikova stranska intervencija dopustila zato, ker bi mu bili v primeru uspeha v tem individualnem delovnem sporu povrnjeni stroški postopka, ta sredstva pa bi potem lahko namenil za siceršnje sindikalno delovanje. Dejstva, da je to tipični ekonomski interes ne spremeni okoliščina, da je pritožnik sindikat. 8. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v podobni zadevi dopustilo njegovo stransko intervencijo. Tudi če bi šlo za sodno odločbo instančnih sodišč, na drugačno odločitev v drugi zadevi sodišče ni vezano. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl. – ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

9. Pritožnik zmotno meni, da je položaj sindikata v razmerju do tožnika, ki je njegov član, mogoče primerjati z razmerjem med osnovno šolo in Republiko Slovenijo, Ministrstvom za šolstvo in šport. Za razliko od razmerja med slednjima, ki je utemeljeno v pristojnostih ministrstev po Zakonu o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl. – ZDU-1) in Zakonu o financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl. – ZOFVI), razmerja med sindikatom in njegovim članom na podoben način ne ureja noben predpis. Pritožnik ne bi imel nobene pravne koristi od tega, da v pravdi zmaga tožnik, oziroma povedano drugače: pritožnik s tožnikom ni v takem pravnem razmerju, da bi neugodna odločitev v tem individualnem delovnem sporu vplivala na pravno razmerje med njima. Intervencijski pravni interes bi pritožnik izkazal le, če bi odločitev v individualnem delovnem sporu neposredno vplivala na njegove pravice, pravne interese ali pravni položaj kot pravne osebe. Njegovi programski, politični oziroma sindikalni interesi, (pravni) interesi njegovih drugih članov ali splošni interes za spoštovanje zakonitosti oziroma za izdajo pravilnih in pravičnih sodnih odločb, pa ne utemeljujejo potrebnega pravnega interesa za stransko intervencijo v tem individualnem delovnem sporu. Tudi za stransko intervencijo mora biti pravni interes intervenienta neposreden in konkreten, kar pomeni, da bi ugoditev tožbenemu zahtevku privedla do spremembe njegovega pravnega položaja. Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga lahko imel kdorkoli, za dopustitev stranske intervencije ne zadošča. 10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).