Jedro

Če je tožeča stranka imela določene stroške v zvezi z deli, za katera jo je pooblastila večina lastnikov apartmajev, potem je toženec dolžan trpeti ustrezen delež stroškov. Podlaga za zahtevek tožeče stranke je v 218. čl. ZOR, po katerem ima, če kdo za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.

Izrek

Pritožba zoper odločbo o glavni stvari se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper izrek o stroških se delno ugodi tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 167.601,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.12.2003 dalje do plačila, v 15. dneh.

Stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I z dne 27.03.1998 vzdržalo v veljavi v 1. in 3.točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 67.385,00 SIT z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v točki I izreka in ji povrniti 16.455,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.03.1998 do plačila, v veljavi je vzdržalo tudi sklep o izvršbi opr.št. I z dne 10.11.2000 v 1. in 3.točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 40.733,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v izreku pod točko 1/II določno opredeljenih zneskov, ter ji povrniti 34.660,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2000 do plačila, v preostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov tega pravdnega postopka je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 239.431,00 SIT, z zakonskim zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila.

Toženec se je zoper ugodilni del sodbe pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, priglaša pritožbene stroške. Prvostopenjsko sodišče zaključuje, da toženec ni konkretiziral ugovorov zoper račune tožeče stranke, račun pa je verodostojna listina in dokaz o terjatvi in višini terjatve. Dokazno breme naj bi bilo zato po stališču sodišča na strani dolžnika. Toženec je opozoril že v postopku, da tako stališče temelji na sodbi Vrhovnega sodišča, ki je očitno obravnavalo drugačno dejansko stanje. V tem primeru ne gre za stalne medsebojne poslovne odnose. Po stališču sodišča prve stopnje, bi moral vsak, ki prejme nek račun od fizične ali pravne osebe temu računu obrazloženo ugovarjati, sicer pa račun plačati. Sicer pa se postavi vprašanje, kako obrazloženo ugovarjati računu za nekaj, kar nisi naročil in niti prejel in niti ne veš, na kaj se nanaša. Sicer pa tožeča stranka vsega omenjenega dela ni opravljala in je moral toženec sam skrbeti in plačevati za čiščenje greznice, da ne bi prišlo do zamakanja v njegovo stanovanje, ki se nahaja v pritličju. Na to je opozoril že v postopku in predlagal ustrezne dokaze, kar sodišče prve stopnje pregleda in se do njih ne opredeli, pač pa le ugotovi, da terjatev tožnice temelji na računu, ki je verodostojna listina in zato utemeljena. Takšno ravnanje predstavlja, poleg ostalega tudi kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je imela očitno tudi težave z navajanjem pravne podlage, kar pa se sodišču tudi ne zdi sporno. Del terjatev naj bi temeljil na mandatnem razmerju, del pa naj bi izhajal iz poslovodstva brez naročila. Pogoji za poslovodstvo brez naročila niso podani, saj se je tujega posla po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), enake določbe vsebuje tudi novi Obligacijski zakonik (OZ), mogoče lotiti le, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer lahko nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. S tem v zvezi sodba nima ustreznih razlogov (npr. glede urejanja, košnje zunanjih površin in podobno). Takšno ravnanje sodišča zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zmotna je tudi stroškovna odločba. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila zaradi plačila 71.663,00 SIT in 107.774,00 SIT, skupaj torej zaradi plačila 179.437,00 SIT. Delno je v postopku tožeča stranka zahtevek skrčila, delno pa je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo, v končni fazi je uspela le z zneskom 108.118,00 SIT, torej le s približno 60% od začetnega tožbenega zahtevka, enako velja glede zahteve, ki jo je postavila v predlogih za izvršbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V konkretni pravdi je potrebno uporabiti določbe ZPP o sporu majhne vrednosti, zato dejanskih ugotovitev ni mogoče izpodbijati v tem postopku. Neutemeljene so tudi navedbe glede poslovodstva brez naročila, saj je delo tožeča stranka opravila v pretežno korist lastnikov apartmajev. Sodišče prve stopnje je tudi o stroških pravilno odločalo, pravilno upoštevalo glede na 3. odst. 154. čl. ZPP le višino tistega dela zahtevka, s katerim stranka ni uspela, torej tistega dela, o katerem je sodišče odločalo (neodvisno od dela, v katerem je bila tožba umaknjena). Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba glede odločbe o glavni stvari ni utemeljena, delno je utemeljena le pritožba zoper odločbo o stroških.

Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala svoje trditve, da je dela, glede katerih je izstavila račune v obsegu, kolikor je zahtevku ugodeno, tudi opravila. To izhaja tako iz računov, ki jih je v ta namen predložila kot dokaz, kot tudi iz izpovedbe zakonite zastopnice, direktorice tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je dokaze ocenilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča sprejelo življenjsko prepričljivo dokazno oceno. Računi, ki jih je vložila v spis tožeča stranka so specificirani, tako glede količine kot cene, zato predstavljajo dokaz o poslovnem dogodku, da je tožeča stranka določena dela opravila, pa je izpovedala tudi direktorica, zaslišana kot zakonita zastopnica. Da je imela tožeča stranka stroške v zvezi s praznjenjem greznice, je dokazovala tako z izstavljenimi računi posameznim lastnikom, pojasnila ključ delitve, o tem je, kot že prej poudarjeno, izpovedala direktorica, take celovite dokazne ocene pritožnik le z negiranjem ne more ovreči, ko še trdi, da bi morala tožeča stranka predložiti račune K.T., pri tem pa spregleda, da je v ZPP uzakonjeno načelo proste presoje dokazov (8. čl. ZPP). Navedba, da tožeča stranka stroškov razdelitve glede pleskanja ne pojasni, ne drži, saj ob tem pritožnik sam pove, da je bila ta razdelitev stroškov opravljena na podlagi načrtov stavbe. Tudi glede teh okoliščin ima sodba razloge, saj je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo direktorice, in sicer, da sta delo opravila dva izvajalca, ki sta za opravljeno delo tožeči stranki izstavila račun in sta pri izstavitvi tega računa, kot je sam toženec tudi izpovedal, uporabljala podatke iz načrta stavbe in torej ni šlo le za pavšalno oceno, kot je toženec trdil v postopku. Dokazno nepodprte so nadaljnje pavšalne navedbe, da so stroški upravljanja zajemali tudi skrb za praznjenje greznice in urejanje zelenic, čeprav so bili za tem posebej še dodatno zaračunani. Enako velja za navedbe, da tožeča stranka tega dela ni opravljala ter, da je na navedena dejstva toženec opozoril v postopku in zanje predložil oziroma predlagal dokaze, ki jih sodišče prve stopnje spregleda, ko pritožnik ne pove, kateri so ti dokazi. Če stranka izpodbija dejansko oceno sodišča prve stopnje, mora namreč v pritožbi konkretno zatrjevati, katero dejstvo izpodbija, kateri dokazi so bili napačno ocenjeni, oziroma katerih dokazov, ki so bili predlagani, sodišče ni izvedlo, pa bi lahko izvedba le-teh vplivala na drugačno dejansko oceno. Ob tem je potrebno odgovoriti tudi na navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek res nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (1.odst. 443. čl. ZPP), to bi pomenilo, da gre za spor majhne vrednosti, vendar pa sodišče prve stopnje postopka po pravilih, ki se nanašajo na postopek v sporih majhne vrednosti, ni vodilo (442. in naslednji členi ZPP), zato je tudi pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo, kot v rednem postopku, presodilo tudi pritožbene razloge, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede na zgoraj obrazloženo tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, ki v nadaljevanju navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih in ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov toženca. Pritrditi je sicer pritožbi, ki graja materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, ki pravno utemeljuje odločitev tudi na poslovodstvu brez naročila. Tožeča stranka je v postopku trdila da je upravnik, ki je iz lastnih sredstev plačeval določene storitve (npr. praznjenje greznice,...) in zato zahteva povračilo tudi od toženca, kot enega izmed etažnih lastnikov. Ni mogoče pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je ravnala kot poslovodja brez naročila. Predvsem je že iz tožbenih trditev jasno razbrati, da tožeča stranka ni imela v mislih, da opravlja tuj posel, saj je poslovodstvo brez naročila zavestno opravljanje tujih poslov brez neke zakonite ali pravno poslovne podlage. Sicer pa se sme tujega posla nekdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist (220. čl. ZOR, ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega OZ še uporablja - 1060.čl. OZ). Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi bil posel iz teh razlogov neodložljiv. Ne glede na navedeno pa je prvostopenjsko sodišče pravno pravilno ob tem presodilo, da je podlaga v dogovoru lastnikov apartmajskih enot v naselju apartmaji Č. z dne 24.04.1998, ko je večina lastnikov apartmajev, katerih solastninski deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti hiše, pooblastila tožečo stranko za določena dela v zvezi z upravljanjem hiše, med drugim tudi ta, na katera se nanaša tožbeni zahtevek. Če je torej tožeča stranka imela določene stroške v zvezi z deli, za katera jo je pooblastila večina lastnikov apartmajev, potem je toženec dolžan trpeti ustrezen delež stroškov (24. ter 31. čl. Stanovanjskega zakona - SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 s popravki, spremembami in dopolnitvami). Podlaga za zahtevek tožeče stranke je v 218. čl. ZOR, po katerem ima, če kdo za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Pritožba zoper odločbo o glavni stvari zato ni utemeljena.

Delno je utemeljena le pritožba zoper odločitev o stroških. Tožeča stranka v postopku delno ni uspela, dne 07.11.2001 je tožbo glede zneska 15.574,00 SIT umaknila, z vlogo z dne 14.12.2001 pa še za 29.505,00 SIT, tako da je od skupno 179.437,00 SIT vtoževala le še 134.358,00 SIT, uspela pa z zneskom 108.118,00 SIT. Zato ne drži zaključek, da zaradi odločitve o delu zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela, niso nastali posebni stroški, (kar drži za izvršilni postopek, ko je šlo za minimalne takse) posebej, ker je do umika dela tožbe prišlo tudi zato, ker je tožena stranka v postopku ugovarjala zastaranje. Uspeh tožeče stranke je delen, zato je upravičena le do povrnitve dela pravdnih stroškov, po oceni sodišča druge stopnje skupno 70%, torej zneska 167.601,00 SIT (2. odst. 154. čl. ZPP).

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov in ker ob odločanju tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zoper sodbo zavrnilo, delno ugodilo pritožbi zoper odločbo o stroških in izrek o stroških tako spremenilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 167.601,00 SIT pravdnih stroškov (353. ter 3. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožena s pritožbo zoper odločitev glede glavne stvari ni uspela, mora kljub delnemu uspehu glede stroškov trpeti sama pritožbene stroške. Ker tožeča stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, stroški za sestavo odgovora na pritožbo niso potrebni stroški in zato ni upravičena do njihove povrnitve (154., 155. in 165. čl. ZPP).