Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, ki je bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložen kot plačilna nedisciplina poslovnih partnerjev in s tem povezana nelikvidnost tožene stranke. A.A., ki je bil poleg tožnice zakoniti zastopnik tožene stranke, v svoji izpovedi navedenega odpovednega razloga ni potrdil, pač pa je izpovedal, da je tožnici podal odpoved zato, ker je večkrat prosila, da bi ji prenehalo delovno razmerje. V posledici pravilne ugotovitve o nezakonitosti izpodbijane odpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku iz naslova reparacije, to je zahtevku za priznanje pravic iz časa nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ji priznalo delovno dobo in nadomestilo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1. in 2. alineji VIII. točke izreka ter v 1. in 2. alineji IX. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014 nezakonita (I. točka izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem 16. 5. 2014, ampak je trajalo po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2004 do 12. 10. 2015, saj se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 12. 10. 2015. V presežku je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (do pravnomočnosti sodbe) zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 16. 5. 2014 do 12. 10. 2015, priznati delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka), za čas od 16. 5. 2014 do 12. 10. 2015 obračunati nadomestilo plače v višini 800,00 EUR bruto mesečno, zmanjšano za denarna nadomestila, ki jih je tožeča stranka prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek (za obračun in plačilo nezmanjšanega nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas, ko je tožeča stranka prejela nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto nadomestila plače od zapadlosti do zamude, za obračun in plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13. 10. 2014) zavrnilo (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.600,00 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek, v roku 8 dni, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo za april 2013, maj 2013, junij 2013, avgust 2013, september 2013, oktober 2013, november 2013 in december 2013 v vsakokratni višini po 800,00 EUR bruto, od tako obračunanih plač plačati predpisane davke in prispevke ter neto zneske plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo. Nadalje za februar 2014, marec 2014, april 2014 izplačati po 567,52 EUR, za maj 2014 pa neto znesek, izračunanega iz 380,00 EUR bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova plač za navedene mesece zavrnilo (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za 2012, 2013, 2014 v višinah po 763,06 EUR bruto, od tega plačati davke in tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v tekočem letu do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (VII. točka izreka). Nadalje še, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške za prehrano med delom za: - februar 2013 v višini 116,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 do plačila, marec 2013 v višini 128,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila, - april 2013 v višini 128,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 do plačila, vse v roku 8. dni, pod izvršbo (VIII. točka izreka) ter stroške za prevoz na delo in z dela za: - februar 2013 v višini 54,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 do plačila, - marec 2013 v višini 60,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila, - april 2013 v višini 60,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (IX. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v X. točki izreka, ki ni pod pritožbo, zavrnilo tožbeni zahtevek na: 1. plačilo odpravnine v višini 2.000,00 EUR s pp, 2. obračun plače za - februar 2013 v višini 800,00 EUR bruto, - marec 2013 v višini 800,00 EUR bruto, s plačilom davkov in prispevkov ter plačilom neto zneskov s pp, 3. na plačilo stroškov za prehrano med delom za maj 2013 ter od julija 2013 do maja 2014, v višinah in s pp, kot je razvidno iz izreka sodbe, 4. ter na plačilo stroškov za prevoz na delo in z dela za februar 2013 do maj 2013 ter od julija 2013 do maja 2014, v višinah in s pp, kot razvidno iz izreka sodbe.

V delu sklepa, ki ni pod pritožbo (XI. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ni več mogoče. S sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 937,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (XII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistveno, da tožnica svojih dolžnosti pri toženi stranki ni opravljala vse od marca 2013, od maja 2013 pa se tudi fizično ni več pojavljala v prostorih tožene stranke, sodišče pa ji je vseeno, kljub kršitvam, prisodilo plačo. Kršilo je 22. člen Ustave RS, saj je bistveno enak primer obravnavalo drugače. Tožnica je bila edini direktor, saj je bil A.A. v sodni register vpisan zgolj kot zastopnik tožene stranke, ne formalno, ne dejansko pa ni bil poslovodja. Pravna oseba je umetna družbena tvorba, ki nima bioloških lastnosti, potrebnih za vodenje poslov družbe, zato to funkcijo opravlja poslovodstvo. Sodišče je mimo sodne prakse, zakona in teorije odločilo, da je za opustitve kriva tožena stranka, čeprav brez tožnice ni mogla funkcionirati. Tožnica je odgovorna za opustitve tožene stranke, ne pa tožena stranka, ki ne more biti odgovorna za njeno pasivnost. Glede tega v sodbi ni razlogov, zato gre za kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršeno pravico do pritožbe po 25. členu Ustave RS. Ker tožnica odgovarja za škodo, ki jo je povzročila z opustitvijo svojih dolžnosti, je tožena stranka sprožila postopek pod IV P 309/2014. Sodišče bi moralo vpogledati v omenjeni spis. Razlogi v sodbi so nejasni, deloma so med seboj v nasprotju, izrek nasprotuje razlogom. Najbolj očitno v delu, ki se nanaša na stroške za februar 2013 do april 2013, ko naj bi tožnica še hodila na delo in bila sama zadolžena za izplačevanje. Če ji iz tega razloga za ta čas ne gre plača, ji ne morejo iti niti stroški v zvezi z delom. Sodišče je zahtevku ugodilo mimo trditvene podlage tožnice, saj je trdila, da je vseskozi delala pri toženi stranki. Zaradi sojenja mimo trditvene podlage in ugoditvi zahtevku kljub krivi izpovedi gre za bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je uveljavljala v pobot terjatev 6.000,00 EUR, česar sodišče ni upoštevalo. Sodba je tako tudi v tem delu pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Iz sporočila banke z dne 30. 10. 2014 izhaja, da A.A. ni direktor. Sodišče ni obrazložilo, kaj je pravni temelj za priznanje nadomestila plače 800,00 EUR bruto od 16. 5. 2014 do 12. 10. 2015. Ni relevanten 137. člen ZDR-1, saj tožnica dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke, ampak iz razlogov na svoji strani. Tudi v tem delu sodbe ni možno preizkusiti, prav tako tudi ne v delu, ki se nanaša na 118. člen ZDR-1. Sodišče govori o odškodnini namesto o denarnem povračilu. Ni upoštevalo kriterijev iz 118. člena ZDR-1. Ni upoštevalo tožničine kratke dobe zaposlitve in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni upoštevalo, da tožnica od maja 2013 ni prihajala na delo, da zaposlitve ne išče aktivno, da je bila uradno vse do 17. 6. 2015 direktor, ter da se je na račun tožene stranke šolala, kar pripomore k njenim večjim zaposlitvenim možnostim. Glede na napačno odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da vse zahtevke zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe ter s tem povezano odločitev o stroških postopka preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na stroške prehrane ter prevoza na delo in z dela za februar in marec 2013. Sodišče prve stopnje je namreč v posledici ugotovljenega dejstva, da je bila tožnica do marca 2013 tista, ki je za toženo stranko dejansko, operativno izvajala poplačila iz naslova delovnega razmerja (nato je to nalogo prevzela druga delavka), torej tudi zase, tožbeni zahtevek za obračun in nakazilo plač za februar 2013 in marec 2013 zavrnilo, medtem ko je ob izostanku kakšnih drugih razlogov, glede istih dveh mesecev, zahtevku za povračilo stroškov za prehrano med delom in zahtevku za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ugodilo. Slednja napačna odločitev sodišča prve stopnje ni posledica postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si dejanski razlogi med seboj niso v nasprotju, zgolj zaključek o utemeljenosti zahtevka je napačen. Razen v tem manjšem delu, ki je zaradi zmotne uporabe materialnega prava predmet spremenjene odločitve (5. alineja 358. člena ZPP), se pritožbeno sodišče strinja z vsem razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Za odločitev v tem sporu niso pomembna dejstva, ki jih poudarja tožena stranka, da tožnica vse od marca 2013 do prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014 oziroma do 17. 6. 2015, ko je bila razrešena kot zakonita zastopnica tožene stranke, ni izpolnjevala svojih obveznosti do tožene stranke. Predmet tega spora namreč ni odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tožničinega neizpolnjevanja delovnih obveznosti, ampak redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (v zvezi s katero pritožba ne vsebuje nobenih navedb), s tem povezana reparacija za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (16. 5. 2014) do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (12. 10. 2015), denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ter denarne terjatve iz naslova plače in stroškov v zvezi z delom iz časa pred prenehanjem delovnega razmerja, natančneje od februarja 2013 do aprila 2014. To, da je tožnica maja 2013 prekinila sodelovanje s toženo stranko, ne vpliva na tožničino pravico do plače v času trajanja delovnega razmerja. Dokler delovno razmerje traja, četudi gre za zaposlitev direktorja, je zaposleni upravičen do plače, medtem ko je do povračila stroškov v zvezi z delom (prehrana, prevoz) upravičen pod pogojem, če so ti dejansko nastali. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

6. Posledično ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da bi se odločilni razlogi sodbe morali nanašati na ugotovitve o tem, kaj vse je tožnica kršila kot zakonita zastopnica tožene stranke. Tudi tožničino neizpolnjevanje delovnih obveznosti, kot npr. dalj časa trajajoči izostanek z dela, ni odločilno dejstvo tega spora. To, da se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo, nima za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako pri pisanju sodbe ni bila storjena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

7. S tem, ko sodba ne vsebuje razlogov o tožničinem (ne)izpolnjevanju obveznosti do tožene stranke stranke (bodisi kot delavke bodisi kot direktorice), sodišče prve stopnje toženi stranki tudi ni kršilo pravice do učinkovite pritožbe po 25. členu Ustave RS. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic), ker naj bi ta primer obravnavalo drugače, kot je sicer uveljavljeno v sodni praksi (tožena stranka sicer v pritožbi odločb, iz katerih naj bi izhajala drugačna sodna praksa, niti ne navaja). Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja, četudi je bila zaposlena kot direktorica tožene stranke in ni izpolnjevala obveznosti do tožene stranke, ni odstopilo od sodne prakse. Že samo dejstvo obstoja delovnega razmerja ima namreč za posledico delodajalčevo temeljno obveznost – delavcu plačati plačo, saj zakon za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila plač.

8. V zvezi s tem tudi ni relevantno, kar predvsem poudarja tožena stranka v pritožbi, da za neporavnane terjatve iz delovnega razmerja ni odgovorna tožena stranka, pač pa tožnica sama, ker je bila pasivna. V tem sporu ni ključno ugotavljanje odgovornosti za neporavnane terjatve, pač pa je ključno dejstvo neporavnanih terjatev iz naslova delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, v posledici česar je podana podlaga za naložitev povračila plač za čas od aprila 2013 do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter glede povračila stroškov v zvezi z delom za čas, ko so dejansko nastali, to je za april 2013. Od maja 2013 dalje tožnica fizično ni več prišla na delo v prostore tožene stranke in ji stroški v zvezi z opravljanjem dela niso mogli nastati. Zgoraj je že bilo pojasnjeno, zakaj je utemeljena pritožba glede stroškov v zvezi z delom za februar in marec 2013 – iz istih razlogov kot je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova plač za februar in marec 2013. 9. Iz sporočila banke z dne 30. 10. 2014, iz katerega niti ni razviden naslovnik, ne izhaja, da je bila tožnica edini poslovodja tožene stranke, ampak da se lahko potrdilo o dvigu denarja izda le direktorju oziroma pooblaščencu za bančno poslovanje ali po sodnem nalogu. Iz tega dopisa torej ne izhaja, da je bila le tožnica pri toženi stranki zadolžena za finančno poslovanje. Sploh pa, kot že obrazloženo, razlogi, zaradi katerih je nastal dolg tožene stranke do tožnice iz naslova pravic iz delovnega razmerja, nimajo večje teže kot ga ima že samo dejstvo obstoja dolga. Zato tudi ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja vpogledati v spis IV P 309/2014, v katerem tožena stranka od tožnice zahteva povračilo škode, ki jo je povzročila z opustitvijo svojih dolžnosti.

10. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo, čeprav tožnica ni dokazala, da je delo opravljala v času od maja 2013 dalje, ni kršilo pravil postopka v smislu sojenja mimo tožničine trditvene podlage. Nenazadnje je sodišče prve stopnje glede izpostavljenega sledilo navedbam tožene stranke. Predvsem pa, kot že obrazloženo, v tem sporu ni odločilno, ali je tožnica od maja 2013 do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 2014 prihajala na delo ali ne. Posledično za odločitev o teh denarnih terjatvah iz časa pred prenehanjem delovnega razmerja ne more biti relevantna pritožbena navedba (ki pa tudi sicer ne drži, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila zoper tožnico izdana pravnomočna obsodilna sodba zaradi krive izpovedbe), da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na tožničino krivo izpovedbo o tem, da je v navedenem obdobju prihajala na delo.

11. Ker pritožba ne vsebuje določnih navedb zoper ugotovitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 4. 2014, je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa tega dela sodbe po uradni dolžnosti zgolj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odpoved ni zakonita (89. člen ZDR-1)Tožena stranka namreč ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, ki je bil v odpovedi obrazložen kot plačilna nedisciplina poslovnih partnerjev in s tem povezana nelikvidnost tožene stranke. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, A.A., ki je bil poleg tožnice zakoniti zastopnik tožene stranke, v svoji izpovedi navedenega odpovednega razloga ni potrdil, pač pa je izpovedal, da je tožnici podal odpoved zato, ker je večkrat prosila, da bi ji prenehalo delovno razmerje. V posledici pravilne ugotovitve o nezakonitosti izpodbijane odpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku iz naslova reparacije, to je zahtevku za priznanje pravic iz časa nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ji priznalo delovno dobo in nadomestilo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

12. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da v sodbi ni obrazloženo, kaj je pravni temelj za priznanje nadomestila plače v višini po 800,00 EUR bruto mesečno za čas od 16. 5. 2014 do 12. 10. 2015. Iz sodbe je namreč jasno razbrati, da je podlaga za ugoditev temu delu zahtevka nezakonita odpoved iz poslovnega razloga. Pritožba napačno navaja, da s tem v zvezi ni relevanten 137. člen ZDR-1, češ da tožnica dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke, ampak iz razlogov na svoji strani. Čas od 16. 5. 2014 do 12. 10. 2015 je čas prenehanja delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi tožene stranke, torej gre za čas, ko tožnica ni delala iz razlogov na strani delodajalca. To, da pred tem, od maja 2013 do 16. 5. 2014, ni prihajala na delo, z odločitvijo o priznanju pravic v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni v nikakršni zvezi.

13. Ne drži, da je tožena stranka uveljavljala v pobot terjatev 6.000,00 EUR, ter da sodišče prve stopnje o tem ni odločilo. Pritožbeno sodišče le na listovni številki 78 spisa razbere navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na terjatev v tej višini, vendar te niso bile podane kot pobotni ugovor, ampak v zvezi z dogajanjem 16. 4. 2014 ter s tem povezanim predlaganim zaslišanjem priče B.B..

14. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.600,00 EUR, plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek. Ne drži, da te odločitve ni možno preizkusiti. To, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe poleg dikcije denarno povračilo, kot je uveljavljen termin po ZDR-1, uporabilo tudi dikcijo odškodnina, kot je bil istovrstni institut imenovan po prej veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ne vpliva na pravilnost odločitve. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila v višini zgolj dveh tožničinih plač ni pravilno upoštevalo kriterijev iz 118. člena ZDR-1. Ti so trajanje zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo okoliščine, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 1. 2012 do 16. 5. 2014, da ji je bilo iz naslova reparacije v posledici nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prisojeno nadomestilo plače za 16 mesecev, da se je tožnica po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanje in bila upravičena do denarnega nadomestila, ter da sicer išče novo zaposlitev, pri čemer pa ni zelo aktivna. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničine kratke dobe zaposlitve in okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj so se te nanašale na poslovni, ne npr. krivdni razlog odpovedi. Prav tako glede odmere denarnega povračila pritožba neutemeljeno predlaga upoštevanje dejstva, da tožnica od maja 2013 ni prihajala na delo, da je bila do 17. 6. 2015 direktor tožene stranke, ter da se je na račun tožene stranke šolala, saj te okoliščine za odločitev o višini denarnega povračila niso bistvene. Četudi naj bi šolanje tožnice pripomoglo k tožničinim večjim zaposlitvenim možnostim, pa ta okoliščina ne more privesti do znižanja denarnega povračila, ki je že tako dosojeno v sorazmerno nizki višini – sploh upoštevaje, da je namen tega denarnega povračila nadomestilo za reintegracijo v delovno razmerje.

15. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke le v manjšem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v 1. in 2. alineji VIII. točke izreka ter v 1. in 2. alineji IX. točke izreka spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje, skupaj z pravilno odločitvijo o stroških postopka, potrdilo (353. člen ZPP).