Jedro

Sodišče izda regulacijsko začasno odredbo o varstvu in vzgoji otroka, če so njegove koristi ogrožene že med postopkom o dodelitvi otrok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki III. izreka potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. III N 464/2020 z dne 2. 11. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se stiki med mld. otrokoma U. B. in mld. L. B. ter njunima staršema določijo na način tako, da oba otroka izmenjaje živita en teden pri mami in en teden pri očetu. Takšna začasna odredba velja od dneva njene izdaje, pa do pravnomočne odločitve v tej nepravdni zadevi oziroma do drugačne odločitve sodišča. V preostalem delu je predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe dne 3. 8. 2020 zavrnilo, prav tako je zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe dne 23. 7. 2020. Odločitev o stroških postopka za odločanje o ukrepih koristi otroka je pridržalo za končno odločbo.

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ocenilo, da predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, ni utemeljen. Začasna odredba med postopkom glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo se ne izda, razen, če otroku grozi nevarnost in velika škoda, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Predlagateljica začasne odredbe bi morala glede vprašanja ureditev varstva in vzgoje mld. otrok s stopnjo verjetnosti izkazati ne le, da so pri njej podani boljši pogoji za varstvo in vzgojo otrok, ampak tudi obstoj pogojev, ki opravičujejo izdajo začasne odredbe, to je, da je začasna odredba za varstvo in vzgoja potrebna zaradi konkretne ogroženosti otrok, njihovega zavarovanja pa ni mogoče odložiti do popolne razjasnitve stvari ob koncu postopka, to pa v konkretnem primeru predlagateljica ni izkazala. Tudi pristojni CSD Ž., takšne ogroženosti ni zaznal. Prav tako je sodišče ocenilo, da predlog predlagateljice glede začasne ureditve preživnine, ni utemeljen. Predlagateljica ni v ničemer izkazala nujnosti izdaje začasne odredbe v tem delu, in ni podala nobenih trditev oziroma navedb, da je preživljanje mld. otrok kakorkoli ogroženo. Regulacijska začasna odredba je izjemen ukrep, za katerega izdajo potrebne pogoje je treba strogo in restriktivno presojati. Sodišče je ugotovilo, da nobeden od staršev ni zatrjeval ne izkazal pogoje, da otrokoma ne more zagotoviti nujnih eksistenčnih potreb, pa tudi iz poročil CSD ne izhaja, da bi bilo ogroženo njuno osnovno preživljanje. Sodišče pa je zaključilo, da bosta otroka na podlagi tega sklepa en teden preživela z mamo, en teden pa z očetom in se bodo zato tudi stroški preživljanja sorazmerno porazdelili med obema udeležencema tega postopka.

3. Zoper odločitev, vsebovano v točki III. Izreka sklepa podaja pritožbo predlagateljice iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi pa navaja, da bi se predlagateljica sicer strinjala s stališči glede preživnine, vendar je preživnina vezana na njen zahtevek o dodelitvi mld. otrok. Predlagateljica ocenjuje, da je bilo dejanje očeta konec junija 2020 tako škodljivo za oba otroka, da je CSD ocenil njuno srednjo stopnjo ogroženosti. Vendar dokler ni odločitve o dodelitvi oziroma začasni dodelitvi, ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju. Obstaja pa še vedno bojazen, da bo nasprotni udeleženec sprejel odločitev, s katero bo ogrozil oba otroka, zato je začasna odredba za dodelitev otrok pomembna in jo je mogoče doseči le skozi začasno odločitev. V tem primeru pa mora sodišče odločiti tudi o preživljanju. Predlagateljica se torej pritožuje zoper celotno odločitev sodišča iz razlogov, kot so navedeni in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da otrokoma ne grozi nobena nevarnost ali velika škoda, saj kaj takšnega v postopku ni bilo izkazano, predlagateljica pa tudi v pritožbi ni navedla, v čem bi se naj kazala ta nevarnost in ogroženost. Gre zgolj za pavšalne navedbe predlagateljice. Nasprotni udeleženec prereka, da bi kakorkoli s svojimi ravnanji ogrožal otroka. Predlagateljica pa govori zgolj hipotetično o neki bojazni, da bo nasprotni udeleženec ogrozil oba otroka, če sodišče ne bi izdalo začasne odredbe, s katero bi njej zaupala oba otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo. Sodišče pa je pravilno sprejelo odločitev glede začasnega izvajanja stikov in se s takšnim režimom strinjata oba starša. Iz mnenj pristojnega CSD Ž. izhaja, da je čimprej potrebno doseči ureditev stikov med otrokoma in staršema in da ogroženosti CSD ni zaznal. Prav tako je sodišče pravilno ocenilo, da zaenkrat ni potrebe o odločanju glede preživnine, saj otroka preživita polovico časa pri vsakem staršu in predlagateljica tudi ni podala nobenih navedb v smeri ogroženosti otrok, da bi bila izkazana nujnost izdaje začasne odredbe. Regulacijska začasna odredba, za kar gre v tovrstnih sporih, pa je izjemen ukrep, za katerega izdajo potrebne pogoje je treba strogo in restriktivno presojati. Sodišča ima prav, ko navaja, da nobeden izmed staršev ni ne zatrjeval ne izkazal pogojev, da otrokoma ne more zagotoviti nujnih eksistenčnih potreb, pa tudi z ugotovitev CSD ne izhaja, da bi bilo ogroženo njuno osnovno preživljanje. Predlaga, da se pritožba zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predlagateljica je dne 13. 7. 2020 na sodišče podala predlog za dodelitev otrok, za plačevanje preživnine in določitev stikov. Predlagala je, da se njej dodelita oba mld. otroka, nasprotni udeleženec pa plačuje preživnino. Predlagateljica pa je nato že dne 23. 7. 2020 vložila predlog za izdajo začasne odredbe v katerem je predlagala, da se oba otroka začasno dodelita v varstvo in vzgojo materi, nasprotni udeleženec naj plačuje preživnino. Predlaga pa tudi ureditev stikov. V predlogu je zapisala, da glede mld. U. pri očetu ni poskrbljeno za ustrezno vzgojo, zato ga je potrebno iz tega okolja izločiti in ga vrniti v domače okolje. Otrok je pri očetu ogrožen, ker oče vzpodbuja uporabo računalnika. Zato meni, da je nujno, da sodišče uporabi 157. in 159. člen DZ in pojem ogroženosti povezuje tudi z določbo 272. člena ZIZ. Verjetnost ogroženosti je izkazana že z dejstvom, da je mld. U en mesec ločen iz matičnega okolja, ločen je od svoje matere in od svojega brata. To pomeni razvojno ogroženost, zaradi katere mora sodišče poseči z začasno odredbo. Nasprotni udeleženec je na takšen predlog odgovoril in zanikal, da bi kakorkoli negativno vplival na razvoj otroka. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo sedaj izpodbijano odločitev. Glede točke III. odločitve je zapisalo, da predlagateljica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da so pri njej podani boljši pogoji za varstvo in vzgojo otroka in tudi ni dokazala obstoj pogojev, ki opravičujejo izdajo začasne odredbe, to je, da je začasna odredba o varstvu in vzgoji potrebna zaradi konkretne ogroženosti otroka, njenega zavarovanja pa ni mogoče odložiti do popolne razjasnitve stvari ob koncu postopka, kar pa v tem primeru ni izkazano. Tudi pristojni CSD Ž., kot izhaja iz njihovih poročil takšne ogroženosti ni zaznal, iz mnenja izhaja, da je nujno potrebno urediti stike med staršema in otrokoma. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da kriterij za izdajo začasne odredbe o preživnini za otroka ni izpolnjen, saj se takšna začasna odredba o preživnini za otroka izda le za zagotovitev njegovega nujnega preživljanja – kritja njegovih nujnih eksistenčnih potreb. Nobeden udeleženec predmetnega postopka pa ni podal navedb, da je nujno preživljanje mld. otrok tudi ogroženo. Sodišče zato pravilno ni izdalo začasne regulacijske odredbe. Noben od staršev ni ne zatrjeval ne izkazal pogoje, da otrokoma ne more zagotoviti nujnih eksistenčnih potreb, pa tudi iz poročil CSD ne izhaja, da bi bilo ogroženo njuno osnovno preživljanje. Sodišče je tako pravilno ocenilo, da nujno preživljanje otrok ni ogroženo. Otroka bosta namreč na podlagi sklepa o določitvi stikov en teden preživela pri mami, en teden pri očetu in oba od staršev sta zaposlena in prejemata dohodke tako, da nujno preživljanje otrok ne bo ogroženo. Pritožnica v pritožbi zgolj pavšalno izpodbija takšno odločitev sodišča prve stopnje in pritožba ni utemeljena. Predlagateljica v pritožbi vztraja na tem, da je bilo dejanje očeta konec junija 2020 škodljivo za oba otroka in da je CSD ocenil njuno srednjo stopnjo ogroženosti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da na podlagi mnenja CSD ne izhaja takšno ogrožanje mld. otrok. Predlagateljica navaja le ogroženost U. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni izdalo začasne odredbe glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, saj ni ugotovilo, da otrokoma grozi nevarnost in velika škoda pri njunem skladnem duševnem in telesnem razvoju. Predlagateljica s stopnjo verjetnosti ni izkazala, da so pri njej podani boljši pogoji za varstvo in vzgojo otrok in tudi ni izkazala pogojev, ki bi opravičevali izdajo začasne odredbe, to je, da je začasna odredba o varstvu in vzgoji potrebna zaradi konkretne ogroženosti otroka, njenega zavarovanja pa ni mogoče odložiti do popolne razjasnitve o stvari do konca postopka. Ker tudi pristojni CSD Ž., kot izhaja iz njihovih poročil takšne ogroženosti ni zaznal, temveč je predlagal, da se stiki začasno čimprej uredijo, tako pritožba ni utemeljena. Prav tako sodišče prve stopnje na podlagi poročila CSD ni ugotovilo ogroženosti na področju preživljanja obeh mld. otrok, zato pritožba tudi v tem delu, ko navezuje določitev preživnine le na začasno odredbo o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo ni utemeljena.

7. Sodišče izda začasno odredbo v skladu s 161. členom DZ in 272. členom ZIZ, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, v 162. členu DZ pa je določeno, da sme sodišče za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, pri čemer je primeroma navedena tudi začasna odredba o prepovedi in omejitvi stikov. Prvi odstavek 157. člena DZ sodišču narekuje, da izreče ukrep za varstvo koristi otrok, kamor v skladu z določbo 159. člena DZ spada tudi začasna odredba, če se ugotovi, da je otrok ogrožen. Otrok pa je ogrožen v primerih, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Temeljni pogoj v postopku izdaje začasne odredbe predstavlja tako ogroženost otroka, ki pa jo sodišče na ravni verjetnosti v konkretnem primeru ni ugotovilo. Ugotovilo pa je potrebo po nujni ureditvi stikov med staršema in obema otrokoma in je o tem odločilo tudi v točki I./1. izreka sklepa. V tem delu je odločilo, da se bodo stiki izvajali tako, da bosta mld. otroka izmenoma preživela čas en teden pri mami in en teden pri očetu. Takšna odločitev je postala pravnomočna in tudi iz tega razloga je zato potrebno predlog in pritožbo predlagateljice za izdajo predlagane začasne odredbe zavrniti. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da bosta oba otroka izmenjaje preživljala stike en teden pri enem, en teden pri drugem staršu je s tem dejansko tudi začasno uredilo položaj varstva in vzgoje otrok in ju je izmenjaje, na podlagi izvajanja stikov dodelilo obema staršema.

8. Tako se izkaže, da pritožba predlagateljice ni utemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 1. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z členom 42 ZNP-1 pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (člen 165 ZPP).