Jedro

Tožnik plačilo škode terja solidarno od obeh toženk. V takšnem primeru pa je glede pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 49. člena ZMZPP. Ta določa, da če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Prva toženka ima sedež v Sloveniji, domnevna obveznost, na podlagi katere tožnik od obeh toženk zahteva solidarno plačilo, pa se opira na isto pravno in dejansko podlago.

Tretji odstavek 21. člena ZMZPP sicer res določa, da se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma stalno prebivališče, če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi temeljno določbo 2. člena ZMZPP o tem, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstaja pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom.

V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V skladu z uveljavljeno sodno prakso se šteje, da je oškodovanec za škodo izvedel, ko ima na voljo dovolj podatkov in je seznanjen z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in njeno višino. Za negmotno škodo zaradi posledic poškodbe ali poklicne bolezni se šteje, da je oškodovanec zanjo izvedel, ko je zdravljenje končano in se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo.

Škoda v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal in prejemki, ki jih je prejel v času bolniškega staleža oziroma invalidske upokojitve, je primer tako imenovane sukcesivno nastajajoče škode. Za takšno škodo pa velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 83.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

Toženi strani sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 159.351,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zapadlega mesečnega obroka dalje do plačila.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 1.516,46 EUR v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki od vložitve tožbe dalje plačevati mesečno rento v višini 1.961,85 EUR do vsakega 10 dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženima strankama njune stroške postopka pred sodiščem druge in prve stopnje v znesku 10.695,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti toženima strankama njune revizijske stroške v znesku 5.299,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je drugi toženki (družbi A. Monrovia Liberija) naložilo, da tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka za čas od aprila 2006 do oktobra 2013 plača znesek 57.588,68 EUR in iz naslova stroškov zdravljenja znesek 189,27 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka ter da mu od vključno novembra 2013 plačuje mesečno rento v višini 728,59 EUR. Zavrnilo je zahtevke zoper prvo toženko (B..) za plačilo zneskov 159.351,88 EUR, 1.516,46 EUR ter plačilo rente v višini 1.961,85 EUR, prav tako je zavrnilo zahtevek, da se obema toženkama naloži, da tožniku nerazdelno plačata znesek 83.000 EUR. Tožniku je naložilo, da toženkama povrne njune stroške postopka v višini 4.566,85 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevke zoper prvo toženko zavrnilo zaradi pomanjkanja vzročne zveze med delom na ladji in vibracijsko boleznijo tožnika, saj prva tožena stranka ni mogla sodelovati v socialnem sporu v katerem je bilo odločeno s sodbo sodišča prve stopnje Ps 425/2001. Druga toženka za škodo, ki jo je utrpel tožnik odgovarja po načelu o objektivni odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika in obeh toženk sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženki solidarno odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala zaradi poklicne bolezni, v preostalem nespremenjenem delu pa jo je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da ni sporno, da je tožnik delal na ladjah obeh toženk in da gre zato za tako imenovano alternativno vzročnost, pri kateri ni potrebno, da bi bila dokazana vzorčna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je škodo povzročilo ravnanje kateregakoli od večjih potencialnih povzročiteljev.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili prva in druga toženka in sicer „iz vseh revizijskih razlogov“. Navajata, da za drugo toženko ni podana pristojnost slovenskih sodišč, saj se je škodni dogodek domnevno zgodil na ladjah, ki niso bile registrirane v vpisniku Republike Slovenije. Sodišče bi za drugo toženo stranko moralo uporabiti pravo Liberije. Zdravstveno stanje tožnika se je stabiliziralo v letu 2000 oziroma najkasneje v letu 2003, zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je zastaranje tožnikovega zahtevka začelo teči šele 31. 3. 2006, ko je prejel izvedensko mnenje v socialnem sporu, ki ga je sam sprožil. Sodišče druge stopnje je odstopilo od ustaljene sodne prakse, po kateri je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno, oziroma se stanje oškodovanca stabilizira. Sodišče se zmotno sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Howald Moor in drugi proti Švici, saj se ta nanaša na primer, ko je zahtevek zastaral, še preden je oškodovanec vedel, da je utrpel poškodbo zdravja. Tožnik pa je bil v času, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, kot začetek teka zastaralnega roka, seznanjen z boleznijo in je tudi vedel za vzrok zanjo ter je tedaj imel možnost, da vloži tožbo, pa tega ni storil. Ob vložitvi tožbe je potekel tudi objektivni zastaralni rok. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vprašanja zastaranja sukcesivno nastajajoče škode. Zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršena pa je tudi ustavna pravica do enakega obravnavanja obeh toženk. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do navedb toženih strank glede objektivnega zastaralnega roka in glede zastaranja sukcesivno nastajajoče škode. Od sodne prakse odstopa stališče sodišča druge stopnje o tem, da obe toženki zavezuje predhodna odločitev sodišča v socialnem sporu, v katerem toženki nista sodelovati in k temu tudi nista bili pozvani. Ne zadošča, da stranka izve, da nek postopek teče, pač pa mora biti obveščena, da ima ta postopek lahko vpliv na njene pravice in da ima zato možnost, da v takšnem postopku sodeluje. Sodišče druge stopnje je pravno stališče o obstoju vzročne zveze utemeljilo izključno z „vezanostjo“ na „odločbo“ izdano v socialnem sporu. Vezanost na odločbo se lahko nanaša le na izrek odločbe o obstoju ali neobstoju pravice ali pravnega razmerja. Izrek sodbe socialnega sodišča pa vsebuje zgolj ugotovitev, da je tožnikova invalidnost v deležu 33 % nastala zaradi posledic poklicne bolezni, v deležu 67 % pa zaradi posledic bolezni. Vprašanje vzročne zveze ne more biti predhodno vprašanje, pač pa gre zgolj za enega od elementov pravnega razmerja. Zaradi zmotnega stališča, da gre za predhodno vprašanje, ki je že rešeno, sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da vsaka dejavnost, ki lahko vodi do poklicne bolezni pomeni nevarno dejavnost. Zmotno so tudi stališče sodišča druge stopnje glede solidarne obveznosti obeh toženih strank in glede obstoja objektivne odgovornosti.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zmotno je stališče, da za drugo toženko ni podana pristojnost slovenskega sodišča, ker naj bi se škodni dogodek zgodil na ladjah, ki niso bile registrirane v Republiki Sloveniji. Druga tožena stranka je tuj ladjar, ki ima sedež v tujini, v Republiki Sloveniji pa nima svoje podružnice zato gre v tej zadevi v resnici za spor z mednarodnim elementom. V skladu z 29. členom ZPP je v sporih z mednarodnim elementom sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v tovrstnem sporu izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti.

8. Revizijsko sodišče je najprej preverilo, ali je mednarodno pristojnost možno določiti na podlagi mednarodnih pogodb, ki so Republiko Slovenijo zavezovale ob vložitvi tožbe. Glede na to, da ob vložitvi tožbe ob upoštevanju dejstva, da ima druga toženka sedež v Liberiji, takšnih mednarodnih pogodb ni bilo, je odločitev o mednarodni pristojnosti potrebno opreti na določbe v času vložitve tožbe veljavnega zakona, ki je urejal spore z mednarodnim elementom.

9. V času vložitve tožbe je mednarodno pristojnost sodišč RS določal zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/1999) v členih 48 do 93. 10. V skladu z ZMZPP bi v tem sporu, glede na to, da je tožnik slovenski državljan, bila možna mednarodna pristojnost Republike Slovenije, če bi bil med strankami tega spora sklenjen dogovor o mednarodni pristojnosti (tretji odstavek 52. člena ZMZPP), ali pa če bi druga toženka vložila odgovor na tožbo, oziroma se spustila v obravnavanje o glavni stvari, ne da bi ugovarjala pristojnost (53. člen ZMZPP). Tožnik in druga toženka sta se v pogodbi o zaposlitvi sicer dogovorili, da bosta medsebojne spore iz te pogodbe reševali sporazumno, če pa ne bo prišlo do sporazumne rešitve, bo te spore reševalo pristojno sodišče v Kopru. Vendar pa spora za plačilo odškodnine zaradi poklicne bolezni ni možno šteti za spor iz pogodbe o zaposlitvi, temveč gre za spor v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo. Druga toženka je v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča in uveljavljala da bi tožnik tožbo moral vložiti pri sodišču, kjer ima tožena stranka sedež, to je v Liberiji.

11. Tožnik plačilo škode terja solidarno od obeh toženk. V takšnem primeru pa je glede pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 49. člena ZMZPP. Ta določa, da če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Prva toženka ima sedež v Sloveniji, domnevna obveznost, na podlagi katere tožnik od obeh toženk zahteva solidarno plačilo, pa se opira na isto pravno in dejansko podlago. Navedeno pomeni, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje v tem sporu.

12. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je delovno sodišče odločilo o sporu, glede katerega je na podlagi drugega odstavka 160. člena Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ, Ur. l. RS, 26/2001 s spremembami) in prvega odstavka 103. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) podana izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Tožnik te kršitve v pritožbi ni uveljavljal, temveč je prvič to storil šele reviziji. Gre za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev, zato revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

13. Revizijsko stališče, da bi sodišče v tem sporu moralo uporabiti pravo Liberije je zmotno. Tretji odstavek 21. člena ZMZPP sicer res določa, da se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma stalno prebivališče, če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi temeljno določbo 2. člena ZMZPP o tem, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstaja pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da okoliščine, da so bile pogodbe o zaposlitvi z drugo toženo stranko sklenjene v Sloveniji, da sta se tožnik in druga toženka dogovorila za pristojnost slovenskega sodišča za reševanje sporov iz teh pogodb in da je tožnik slovenski državljan, kažejo na to, da ima sporno razmerje najtesnejšo zvezo s slovenskim pravom.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo negmotne škode zastaran, ker je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano najkasneje v letu 2003 in ker je tožnik vsaj od 6. 11. 2000, ko je bila ugotovljena njegova invalidnost, s pritožbo in nato z zahtevo za sodno varstvo nasprotoval ugotovitvi, da naj bi bila invalidnost posledica bolezni, ampak je trdil, da gre za posledico dela pri drugi toženi stranki.

15. Sodišče druge stopnje je ob istem dejanskem stanju, saj samo ni izvajalo nobenih dokazov, štelo, da je subjektivni zastaralni rok pričel teči šele 31. 3. 2006, ko je tožnik v socialnem sporu prejel mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja o tem, da je tožnikove zdravstvene težave potrebno pripisati tudi delovnemu okolju - izpostavljenosti vibracijam na ladji.

16. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je subjektivni zastaralni rok pričel teči šele takrat, ko je tožnik prejel izvedensko mnenje C. z dne 10. 3. 2006. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V skladu z uveljavljano sodno prakso se šteje, da je oškodovanec za škodo izvedel, ko ima na voljo dovolj podatkov in je seznanjen z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in njeno višino. Za negmotno škodo zaradi posledic poškodbe ali poklicne bolezni se šteje, da je oškodovanec zanjo izvedel, ko je zdravljenje končano in se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo. Sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da se je tožnikovo zdravstveno stanje po ugotovitvah izvedenca stabiliziralo v letu 2000 oziroma v letu 2003, navedeno pa upoštevaje uveljavljeno sodno prakso pomeni, da je najkasneje v letu 2003 tožnik zvedel, oziroma bi ob ustrezni skrbnosti lahko zvedel, za negmotno škodo in njeno višino. Obenem to pomeni, da sta v letu 2003 pričela teči tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ in da je tožba vložena po izteku obeh rokov, saj je bila vložena šele 27. 3. 2009, kar je več kot pet let od pričetka teka zastaralnih rokov.

17. Prav tako ni mogoče slediti stališču sodišča druge stopnje, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel šele na podlagi izvedenskega mnenja C. z dne 10. 3. 2006. To izvedensko mnenje je bilo izdelano v socialnem sporu, v katerem je tožnik tožbo vložil 8. 5. 2001 in v katerem je že od začetka uveljavljal, da je poklicna bolezen posledica tožnikovega dela na ladjah obeh toženk, kar pomeni, da je že takrat vedel za povzročitelja škode.

18. Sodna praksa na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, ko zavrača ugovore toženk o zastaranju terjatve, se nanaša na zadeve, ki niso primerljive s tem sporom. Tako je bilo v sodbi VIIII Ips 155/1998 zavzeto stališče, da je škoda zaradi azbestoze nastala z dnem, ko je bila pri oškodovancu ta bolezen diagnosticirana. Zdravstvene težave, za katere tožnik trdi, da so posledica dela pri obeh toženkah, niso bile prvič ugotovljene šele z izvedenskim mnenjem, ki ga je tožnik prejel 31. 3. 2006 in tožnik zanje ni zvedel šele na podlagi tega mnenja, temveč jih je tožnik zatrjeval že od začetka socialnega spora, v katerem je bilo to mnenje izdelano. Iz istih razlogov je neutemeljeno sklicevanje na sodbo II Ips 100/2000 z dne 24. 8. 2000. V navedeni zadevi je sodišče ugotovilo, da je subjektivni tri-letni zastaralni rok začel teči, ko je tožnica zvedela kakšne posledice prinaša poklicna bolezen na poklicnem področju in vsakodnevnem življenju, kar pomeni, da je šele takrat zvedela za vse elemente, ki so bili potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo. Tožnik pa ni šele 31. 3. 2006 zvedel, da so njegove zdravstvene težave posledica dela pri toženi stranki, saj je to zatrjeval že ob vložitvi tožbe v socialnem sporu.

19. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča druge stopnje na odločitev ESČP v zadevi Howald Moor in drugi proti Švici. V navedeni zadevi je ESČP zavzelo stališče, da v primerih, ko je znanstveno dokazano, da oškodovanec ni mogel vedeti, da je zbolel za določeno boleznijo (mož in oče tožnic je zbolel za rakom zaradi izpostavljenosti azbestu več kot deset let po zadnji izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu), to dejstvo potrebno upoštevati pri računanju zastaranja. V švicarski zakonodaji je bil namreč določen 10-letni prekluzivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine, ki je v konkretnem primeru začel teči, ko je bil delavec nazadnje izpostavljen azbestnemu prahu in se je zato iztekel, še preden je oškodovanec, zaradi pretekle izpostavljenosti azbestu, zbolel za rakom. Ureditev zastaralnih rokov v slovenski zakonodaji ni primerljiva z zakonodajo, ki je bila presojana v zadevi Howald Moore in drugi proti Švici. V tožnikovem primeru zastaralni roki niso pričeli teči, ko je bil tožnik nazadnje izpostavljen domnevnim škodljivim vplivom na ladjah druge tožene stranke, temveč je subjektivni rok začel teči, ko je tožnik izvedel za škodo in povzročitelja, objektivni pa od nastanka škode.

20. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači ni zastaral glede razlik v plači, do katerih je prišlo v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe. Škoda v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal in prejemki, ki jih je prejel v času bolniškega staleža oziroma invalidske upokojitve in ki jo je tožnik za čas od 14. 6. 1999 do vložitve tožbe vtoževal v skupnem znesku 159.351,88 EUR, od vložitve tožbe pa v višini mesečne rente, je primer tako imenovane sukcesivno nastajajoče škode. Za takšno škodo pa velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Navedeno pomeni, da bi tožnik, da bi se izognil ugovoru zastaranja, tožbo moral vložiti pred potekom zastaranja prve tovrstne škode, to je najkasneje pred potekom petih let od prve razlike v prejemkih, do katere je prišlo na podlagi predčasne upokojitve oziroma bolniškega staleža. Prvo tovrstno škodo tožnik vtožuje za čas od 14. 6. 1999, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe v letu 2009 potekel absolutni zastaralni rok za vso sukcesivno nastajajočo škodo. Zastaralni rok je ob vložitvi tožbe potekel tudi v primeru, če bi šteli, da je zastaralni rok znova začel teči od prvega prikrajšanja v prihodkih na podlagi invalidske upokojitve v letu 2000. 21. Kot neutemeljen je potrebno zavrniti tudi tisti del tožbenega zahtevka s katerim tožnik zahteva povrnitev stroškov zdravniških pregledov in preliminarnih izvedenskih mnenj v skupni višini 1.516,46 EUR. Stroški teh pregledov so bili bodisi del sukcesivno nastajajoče škode, če je šlo za nadaljnje stroške zdravljenja zaradi poklicne bolezni, bodisi del stroškov v zvezi z zbiranjem gradiva za vložitev tožbe. Zahtevek za povračilo sukcesivno nastajajoče škode je potrebno zavrniti iz razlogov, ki so navedeni v prejšnji točki. Glede na to, da je bil zahtevek za plačilo negmotne škode zavrnjen zaradi zastaranja, je potrebno zavrniti tudi zahtevek za povrnitev materialnih stroškov, ki so nastali z izdelavo preliminarnih izvedenskih mnenj, pridobljenih v okviru zbiranja gradiva za vložitev tožbe za povrnitev negmotne škode.

22. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, tožniku pa naložilo, da obema toženkama povrne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Ti so odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Stroške toženk do izdaje prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo v višini 8.626,64 EUR, temu pa je potrebno prišteti še stroške za pritožbo v višini 2.069,12 EUR.

23. Na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je revizijsko sodišče tožniku naložilo, da toženkama povrne revizijske stroške.