Jedro

Glede na to, da tožnica pred vložitvijo zahtevka na odpoved najemne pogodbe toženca ni opozorila na kršitev in mu tudi ni določila načina in roka za odpravo navedene kršitve, kar je predpostavka za odpoved najemne pogodbe po 3. odstavku 15. člena Najemne pogodbe (enako določilo vsebuje tudi 3. odstavek 103. člena SZ-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo in v točki 20 obrazložilo, da tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe ni utemeljen in posledično, ker najemna pogodba za nedoločen čas ni odpovedana, tudi ni utemeljen zahtevek na izselitev toženca iz predmetnega stanovanja, zato je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Toženi stranki se odpoveduje najemno razmerje po najemni pogodbi za najem neprofitnega stanovanja z dne 23. 3. 2005, za stanovanje št. 12, v stavbi št. 1525, k. o. ... (ID ...), na naslovu ..., v skupni izmeri 63,18 m2, z ID znakom ...-1525-12. 2. Tožena stranka I. G. je dolžna v roku 60 dni po pravnomočni odpovedi najemnega razmerja izprazniti stanovanje št. 12, v stavbi št. 1525, k. o. ... (ID ...), na naslovu ..., v skupni izmeri 63,18 m2 ter ga prostega vseh oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki, pod izvršbo. 3. Tožena stranka I. G. je dolžna poravnati tožeči stranki vse njene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru plačilne zamude pa zamudne obresti od dneva plačilne zamude dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo."

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem sodišča, da so bile s pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja z dne 3. 6. 2016 toženi stranki odpuščene vse terjatve tožeče stranke do 28. 2. 2014, povezane z uporabo stanovanja, in sicer obveznosti, navedene v izpisu odprtih obveznosti z dne 28. 11. 2018, ki so zapadle do vključno 28. 2. 2014, ki pa ne morejo predstavljati razloga za odpoved najemne pogodbe. Poudarja, da zoper toženo stranko ni uveljavljala plačila denarnih obveznosti (najemnin in obratovalnih stroškov), pač pa je uveljavljala nedenarno terjatev po odpovedi najemne pogodbe in izselitvi tožene stranke iz stanovanja na naslovu ... zaradi kršitve najemne pogodbe, ki je bila posledica večletnega neplačevanja najemnin in obratovalnih stroškov, s čimer je nedvomno izkazana in izpolnjena predpostavka za odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov iz 4. točke 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) in kršitev 4. točke 15. člena najemne pogodbe. Tožena stranka namreč več let (od leta 2011 do 2015, in delno tudi 2018) ni plačevala obveznosti iz naslova najemnin in obratovalnih stroškov, ki jih ni poravnala niti po prejemu opomina s strani tožeče stranke, kot to določa 3. odstavek 103. člena SZ-1. Meni, da postopek osebnega stečaja in odpust obveznosti ne sme in ne more biti vzrok, zaradi katerega bi odpadel tudi razlog za izpolnitev zakonskega znaka po 103. členu SZ-1 za odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov. Terjatev tožeče stranke po 103. členu SZ-1 iz naslova odpovedi najemne pogodbe iz krivdnih razlogov nima nikakršne povezave s postopkom osebnega stečaja, saj ne gre za terjatev, ki bi spadala v stečajno maso tožene stranke. V konkretnem primeru je šlo za nedenarno terjatev, ki ni v zvezi s stečajem in niti ne z odpustom obveznosti v okviru tega stečaja. 409. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu tega zakona učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu tega zakona drugače določeno. Še bolj pomemben za presojo utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka je drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP, ki pa določa, da če dolžnik prostovoljno plača neplačani del terjatve iz prvega odstavka tega člena, nima pravice zahtevati vračila po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Povedano drugače, "naturalna obligacija" dolžnika po plačilu obveznosti še vedno obstaja, preneha pa pravica upnikov, da bi do poplačila prišli v okviru sodnega postopka. Ratio te določbe je namreč v tem, da terjatve upnikov ne prenehajo, samo iztožljive niso več, kar ima podoben učinek kot zastarana obveznost. Če se zgoraj navedeno stališče poveže z določbo SZ-1, ki določa pogoje za (krivdno) odpoved najemne pogodbe in tožbenim zahtevkom tožeče stranke v konkretnem primeru, je nedvomno, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku na nedenarno terjatev ugoditi ne glede na odpust (denarnih) obveznosti v okviru postopka osebnega stečaja zoper toženo stranko, tudi če bi tožena stranka dolgovala tožeči stranki samo obveznosti, ki so se natekle do začetka postopka osebnega stečaja. Kljub temu izpostavlja, da tožena stranka po opominu z dne 15. 3. 2018 ni poravnala niti vseh tekočih obveznosti, in sicer obveznosti za mesec januar 2018 in mesec februar 2018, in navaja, da sta bili ti najemnini vsebovani v znesku, ki ga je navedla v opominu z dne 15. 3. 2018, pa ju tožena stranka v postavljenem roku 15 dni ni poravnala. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje ter tudi napačno zaključilo in opravilo test sorazmernosti, v okviru katerega bi moralo upoštevati, da tožena stranka tožeči stranki več let sistematično ni plačevala najemnin in stroškov in je izkoristila postopek osebnega stečaja, da bi se izognila plačilu le-teh in nenazadnje tudi odpovedi najemnega razmerja, kar pa je nedopustno in v nasprotju z namenom določb SZ-1 in ZFPPIPP. Tožeča stranka višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da tožeča stranka kot glavni razlog za odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov vendarle navaja denarno terjatev, katera pa je bila do tožeče stranke v celoti odpuščena, in da neutemeljeno zavrača ugotovitev sodišča o povezanosti terjatev, oziroma da je ena terjatev posledica druge in obratno. Tožeča stranka je to terjatev tudi že uveljavljala v postopku osebnega stečaja, kar pa ne spremeni statusa terjatve, ki ga je pravnomočen sklep o odpustu obveznosti do tožnice odpustil. Tožena stranka navaja, da so neutemeljene tudi navedbe, da tudi po 26. 3. 2014 obstajajo odprte postavke do tožeče stranke, in da skozi celoten stečajni postopek ni bilo podanih kakršnihkoli kršitev ZFPPIPP v zvezi z navedenim stečajnim postopkom in niso bile ugotovljene nikakršne nepravilnosti ali morebitne zlorabe institucije osebnega stečaja. Zato je neutemeljena tudi trditev, da je tožena stranka izkoristila osebni stečaj, da bi se izognila plačilu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je skrbno ocenilo izvedene dokaze in vestno obrazložilo razloge za odločitev, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker ne obstojijo pogoji za krivdno odpoved najemne pogodbe. Pri tem se je pravilno oprlo na materialno podlago, in sicer določbe Najemne pogodbe za najem neprofitnega stanovanja z dne 23. 3. 2005 ( v nadaljevanju: Najemna pogodba) in SZ-1. 6. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zahtevek na odpoved najemnega razmerja po najemni pogodbi in na izselitev iz stanovanja res ne predstavlja denarne terjatve, temveč gre za nedenarno terjatev, ki ni neposredno v vzročni zvezi s stečajno maso in postopkom osebnega stečaja, vendar slednje ne pomeni, da denarne terjatve, na podlagi katerih je prišlo do tega postopka, nimajo nobene zveze z osebnim stečajem; med njima namreč lahko obstaja posredna zveza, če so bile terjatve (pravilneje: obveznosti), ki so bile podlaga za vložitev tožbenega zahtevka, odpuščene, saj je v tem primeru s tem odpadel razlog za odpoved najemnega razmerja (tako tudi v sklepu VSC Cp 208/2018). Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz 15. točke obrazložitve, takšno posredno zvezo tudi pravilno ugotovilo. Na podlagi oklica začetka postopka osebnega stečaja St 955/2014 ter sklepa o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Celju St 955/2014 z dne 3. 6. 2016 je pravilno zaključilo, da je toženec dokazal, da je bil zoper njega začet postopek osebnega stečaja dne 26. 3. 2014 in da so mu bile s sklepom o odpustu obveznosti z dne 3. 6. 2016 odpuščene obveznosti, ki so nastale do 26. 3. 2014. Glede na vsebino sklepa o odpustu obveznosti je sodišče nadalje pravilno ugotovilo, da so bile s pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti z dne 3. 6. 2016 tožencu odpuščene vse terjatve tožnice do 26. 3. 2014, povezane z uporabo stanovanja, in sicer obveznosti, navedene v izpisu odprtih obveznosti z dne 28. 11. 2018, ki so zapadle v plačilo do vključno 28. 2. 2014, ter pravilno zaključilo, da te odpuščene obveznosti ne morejo predstavljati razloga za odpoved najemne pogodbe, kot je določen v 4. točki prvega odstavka 15. člena Najemne pogodbe oziroma v 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1.1 Četudi torej drži pritožbena navedba, da terjatve upnikov ne prenehajo, samo iztožljive niso več, to ne vpliva na pravilnost slednjega zaključka sodišča prve stopnje. Z drugačno razlago bi bil po mnenju pritožbenega sodišča izjalovljen namen odpusta obveznosti, ki je v tem, da se poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (399. člen ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnico, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku tožeče stranke na nedenarno terjatev ugoditi ne glede na odpust (denarnih) obveznosti v okviru postopka osebnega stečaja zoper toženo stranko, tudi če bi tožena stranka dolgovala tožeči stranki samo obveznosti, ki so se natekle do začetka postopka osebnega stečaja.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo tudi tožničine trditve, da toženec po opominu z dne 15. 3. 2018 v postavljenem roku ni poravnal ne samo obveznosti, ki so mu bile odpuščene po sklepu o odpustu obveznosti, ampak tudi obveznosti po začetku stečajnega postopka, pri čemer je bil po opominu dolžan vsaj še najemnini za januar in februar 2018. Sodišče je pravilno ugotovilo, da iz opomina z dne 15. 3. 2018 ni razvidno, da bi bile v znesku skupnega dolga na dan 7. 3. 2018 v višini 3.911,04 EUR zajeti tudi neplačani najemnini za januar in februar 2018, in da tožnica ni priložila niti kakšne druge listine, ki bi potrjevala navedbe, da so bile v opominu z dne 15. 3. 2018 zajete tudi neplačane najemnine za januar in februar 2018, niti ni slednje razvidno iz izpisa odprtih postavk z dne 28. 11. 2018. Pritožnica zgolj z vztrajanjem, da sta bili najemnini vsebovani v znesku, ki ga je tožeča stranka navedla v opominu z dne 15. 3. 2018, glede na vsebino opomina (priloga A4) ne uspe ovreči pravilnosti gornje ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz opomina to ni razvidno. Pravilno je zato sodišče zaključilo, da tožnica teh trditev v postopku ni dokazala. Pritožnica vztraja, da tožena stranka po opominu z dne 15. 3. 2018 ni poravnala tekočih obveznosti, in sicer za januar in februar 2018, pri čemer se sklicuje na IOP z dne 7. 3. 2018, priložen k tožbi. Po podatkih v spisu je bil k tožbi priložen izpisek kartice dolga z dne 28. 11. 2018 (kot dokaz v zvezi z navedbami v točki II tožbe; priloga A5), ne pa tudi IOP z dne 7. 3. 2018. Ker tožeča stranka prvič šele v pritožbi predlaga vpogled v IOP z dne 7. 3. 2018, pri tem pa niti ne zatrjuje, še manj pa izkaže, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla pravočasno podati, ga pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Prav tako so iz enakega razloga nedopustne pritožbene navedbe, prvič podane šele v pritožbi, da tožena stranka tožeči stranki več let sistematično ni plačevala najemnin in stroškov in je izkoristila postopek osebnega stečaja zato, da bi se izognila plačilu le-teh in nenazadnje tudi odpovedi najemnega razmerja, kar pa je nedopustno in v nasprotju z namenom določb SZ-1 in ZFPPIPP. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče tudi napačno zaključilo in opravilo test sorazmernosti, v okviru katerega bi moralo upoštevati slednje povzete pritožbene navedbe (novote). Sodišče prve stopnje je glede na to, da toženec obveznosti, ki so mu bile pravnomočno odpuščene v stečajnem postopku, ni bil dolžan poravnati, trditev, da je toženec tožnici na dan sestave opomina dne 15. 3. 2018 razen obveznosti, ki so mu bile odpuščene s sklepom o odpustu, dolgoval tudi zapadli najemnini za januar in februar 2018, pa tožnica v postopku ni dokazala, pravilno zaključilo, da opomin z dne 15. 3. 2018, tožencu vročen 19. 3. 2018, nima materialnopravnega učinka v smislu tretjega odstavka 15. člena Najemne pogodbe.2

8. Pritožbeno ni izpodbijan zaključek sodišča, da je toženec sicer z neplačilom najemnin za mesec oktober in november 2018 do dne zapadlosti kršil Najemno pogodbo, a da tožnica v postopku ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi toženca opozorila na kršitev najemne pogodbe zaradi neplačila najemnin za mesec oktober in november 2018 do dne zapadlosti. Prav tako ni izpodbijana ugotovitev, da četrti odstavek 15. člena Najemne pogodbe sicer določa, da za isto kršitev, ki predstavlja odpovedni razlog, opomni lastnik najemnika samo enkrat, razen če je med dvema zaporednima kršitvama preteklo več kot eno leto, vendar pa tožnica v postopku ni dokazala, da bi med dvema zaporednima kršitvama pogodbe poteklo manj kot eno leto. Glede na to, da tožnica pred vložitvijo zahtevka na odpoved najemne pogodbe toženca ni opozorila na kršitev in mu tudi ni določila načina in roka za odpravo navedene kršitve, kar je predpostavka za odpoved najemne pogodbe po 3. odstavku 15. člena Najemne pogodbe (enako določilo vsebuje tudi 3. odstavek 103. člena SZ-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo in v točki 20 obrazložilo, da tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe ni utemeljen in posledično, ker najemna pogodba za nedoločen čas ni odpovedana, tudi ni utemeljen zahtevek na izselitev toženca iz predmetnega stanovanja, zato je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sicer pa tudi ni pritožbeno izpodbijano nadaljnje sklepanje prvostopenjskega sodišča, da tudi če bi bil toženec ustrezno opozorjen na kršitev najemne pogodbe, kot to določa Najemna pogodba, ne gre spregledati, da toženec zgolj dveh najemnin (za mesec oktober 2018 in november 2018) ni plačal do dneva zapadlosti. Toženec pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče, zatrjeval in dokazal, da je tekom postopka ti najemnini plačal, kar potrjuje saldo kartica z dne 1. 3. 2019, iz katere je razvidno, da je toženec najemnino za mesec oktober 2018 plačal 18. 12. 2018 in da je najemnino za mesec november 2018 plačal 17. 1. 2019. Sodišče prve stopnje je nazadnje opravilo še test sorazmernosti izrečene sankcije, ki se lahko izrazi v odpovedi najemnega razmerja in izpraznitve stanovanja, ki je edino prebivališče toženca, v primerjavi z višino še eventualno ugotovljene terjatve tožeče stranke do toženca in pravilno ocenilo, da za plačilo zgolj dveh mesečnih najemnin in stroškov z zamudo nepolnih dveh mesecev, sankcija z odpovedjo najemne pogodbe in izselitvijo toženca iz stanovanja, v katerem živi s svojo družino, predstavlja nesorazmeren ukrep in bi zato tudi v primeru, da bi tožnica toženca ustrezno opomnila na kršitev najemne pogodbe, bila odločitev sodišča enaka iz predhodno pojasnjenih razlogov.

9. V pritožbi uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V obeh je določeno, da lahko lastnik odpove najemno pogodbo, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen, pa v 60 dneh od prejema računa. 2 Ta določa, da mora lastnik, preden pogodbo odpove s tožbo, najemnika predhodno opozoriti na kršitev najemne pogodbe, pojasniti način odprave kršitve in mu dati primeren rok za odpravo odpovednega razloga.