Jedro

Ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka bila obveščena o spremembi lastništva sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s tem tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 17. člena SZ-1 in posledično po določbi tretjega odstavka 30. člena SZ-1 za stroške upravljanja, nastale po spremembi lastništva, o kateri je bila tožeča stranka, ustrezno notificirana, ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo skupno 1.586,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov razvidnih iz izreka.

2. Zoper sodbo (razen glede odločitve sodišča prve stopnje o znesku 0,03 EUR) se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku (z izjemo vtoževanega zneska 0,03 EUR), podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Čeprav tožeča stranka v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dela zahtevka za plačilo stroškov upravljanja stanovanja na naslovu Č. v znesku 692,75 EUR, glede tega dela sodbe ne podaja nobenih pritožbenih navedb, temveč v pritožbi nasprotuje le odločitvi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka za plačilo 894,20 EUR (ne 894,20 EUR kot navaja tožeča stranka v pritožbi) iz naslova upravljanja stanovanja št. 3 na naslovu M. 7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nedopustno razširilo ugovor tožene stranke tudi na del zahtevka za plačilo 894,19 EUR. V vlogi, naslovljeni odgovor na tožbo z dne 5. 3. 2019, je tožena stranka nasprotovala vtoževanemu računu iz razdelilnika št. 9990021437349 z ugovorom, da tožeča stranka ni bila več lastnica stanovanja št. 3, M. ter v dokaz tega dejstva priložila obvestilo o spremembi najemnika z dne 13. 12. 2017 s prilogo primopredajnim zapisnikom (2. točka na str. 4 vloge z dne 5. 3. 2017). Trditev iz pripravljalne vloge tožeče stranke, ki jo je pri sodišču vložila dne 25. 3. 2019 (pri kateri slednja vztraja tudi v pritožbi), da ta znesek med strankama ni sporen, pa je tožena stranka ponovno argumentirano prerekala (z vsebinsko enakim odgovorom kot v prvi vlogi) v svoji vlogi z dne 8. 4. 2019. Navedeno nedvoumno ovrže pritožbeno navedbo, da glede plačila tega dela tožbenega zahtevka ni bilo spora.

8. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka z dopisom z dne 13. 12. 2017, katerega priloga je primopredajni zapisnik izročitve stanovanja v posest tretji osebi, tožečo stranko notificirala o spremembi lastnika v skladu s prvim odstavkom 17. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1. Ugovor tožeče stranke je, da tega dopisa ni prejela; ker pri citirani določbi velja prejemna teorija in tožena stranka ni dokazala prejema dopisa z dne 13. 12. 2017, s tem pa svoje notifikacijske dolžnosti ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da vsebina listin – dopisa z dne 13. 12. 2017, katerega priloga je primopredajni zapisnik, in dopisa z dne 17. 1. 2018, v katerem tožena stranka zavrača račun za stroške upravljanja na sporni nepremičnini in v katerem tožečo stranko poziva na ponovno preverjanje poslanega primopredajnega zapisnika, dokazuje dejstvo, da je tožena stranka tožečo stranko z ustreznimi listinami obvestila o tem, da je na sporni nepremičnini prišlo do spremembe lastnika. Obrazložitev sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva. Vprašanje, ali je tožeča stranka dopis prejela, je dejansko vprašanje in s tem predmet pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP pa se sodba v sporu majhne vrednosti lahko izpodbija samo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V sporih majhne vrednosti je torej v pritožbenem postopku višje sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko obvestila o spremembi lastništva ter svoje stališče tudi ustrezno obrazložilo, na podlagi česar ga je mogoče preizkusiti, je višje sodišče na to ugotovitev vezano. Pritožbena navedba, da tožeča stranka obvestila ni prejela, tako pomeni nedovoljeno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka bila obveščena o spremembi lastništva sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s tem tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 17. člena SZ-1 in posledično po določbi tretjega odstavka 30. člena SZ-1 za stroške upravljanja, nastale po spremembi lastništva, o kateri je bila tožeča stranka, ustrezno notificirana, ne odgovarja.

10. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.