Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da nobenega od razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla kot razloge za zavrnitev, ni mogoče subsumirati pod normo 36. člena ZVOP-1, saj v ZDPra ne obstaja nobeno zakonsko določilo, ki bi na način, predviden v prvem odstavku 36. člena ZVOP-1, omejevalo pravico posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Med varovanimi interesi, ki jih ščiti navedena določba ZVOP-1, tudi ni premoženjsko pravnih zahtevkov, kajti adhezijski postopek, ki je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku, ne more soditi v kategorijo "preprečevanje, razkrivanje, odkrivanje, dokazovanje in pregona kaznivih dejanj in prekrškov".

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku ugodila pritožbi A.A. (v nadaljevanju: stranka z interesom) in odpravila odločbo tožeče stranke št. DP-A01-263/2010-10 z dne 24. 9. 2010 in ji naložila, da mora najkasneje v roku 31 dni od vročitve odločbe stranki z interesom posredovati elektronski zapis dokumentov, ki jih v nadaljevanju izreka odločbe opredeljuje z opravilnimi številkami in datumi. V obrazložitvi odločbe navaja, da je stranka z interesom pri tožeči stranki vložila zahtevo skladno z 30. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), v kateri je zapisala, da želi, da mu pošlje scan vseh dokumentov, ki so vezani na njegovo ime "A.A.", da ga tožeča stranka seznani z virom tega podatka oziroma listine in komu vse je bil posredovan in zakaj. Tožeča stranka je zahtevo stranke z interesom za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki zavrnila z odločbo z dne 24. 9. 2010, stranka z interesom se je zoper odločbo pritožila in tožena stranka je z izpodbijano odločbo že drugič pritožbi ugodila, prvostopenjsko odločbo odpravila in naložila tožeči stranki, da mora stranki z interesom pokazati dokumente. Tožena stranka se sklicuje na to, da je pravica posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki temeljna človekova pravica, določena v tretjem odstavku 38. člena ustave. Ta pravica je konkretizirana v določbi 30. člena ZVOP-1, ki v prvem odstavku med drugim določa, da mora upravljavec osebnih podatkov posamezniku na njegovo zahtevo potrditi, ali se podatki v zvezi z njim obdelujejo ali ne, in mu omogočiti vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj. Kot večina pravic tudi obravnavana pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ni neomejena. Omejuje jo 36. člen ZVOP-1, ki določa, da se lahko med drugim pravica do seznanitve z zakonom izjemoma omeji iz določenih, posebej naštetih razlogov. Te omejitve se lahko določijo samo v obsegu, ki je nujen za dosego namena, zaradi katerega se določa omejitev. Za zakonito omejitev pravice do seznanitve morajo biti torej podani pogoji, da je omejitev predvidena z zakonom, pravico posameznika se lahko omeji le izjemoma iz taksativno naštetih razlogov in omejitve se lahko določijo v obsegu, ki je nujen za dosego namena varovanih interesov. Tožena stranka je v ponovljenem postopku presodila, da je treba stranki z interesom odobriti zahtevo za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki. Nobenega od razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla kot razloge za zavrnitev, ni mogoče subsumirati pod normo 36. člena ZVOP-1. Ob preučitvi Zakona o državnem pravobranilstvu tožena stranka ugotavlja, da nobeno zakonsko določilo ne obstaja, ki bi na način, predviden v prvem odstavku 36. člena ZVOP-1, omejevalo pravico posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Zakon o državnem pravobranilstvu ne daje podlage za zavrnitev, kakšen drug relevanten zakon, ki bi omejeval to pravico v konkretnem primeru, pa tudi ne obstaja. Med varovanimi interesi, ki jih ščiti 36. člen ZVOP-1, ni premoženjsko pravnih zahtevkov. Adhezijski postopek, ki je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku, ne more soditi v kategorijo "preprečevanje, razkrivanje, odkrivanje, dokazovanje in pregon kaznivih dejanj in prekrškov". Prav tako ni možno uporabiti omejevanja pravice posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki zaradi "pravic in svoboščin drugih", kar je tudi eden od varovanih interesov iz prvega odstavka 36. člena ZVOP-1, saj ni mogoče govoriti o pravicah in svoboščinah upravljavca ali njegovega zastopanca kot dveh državnih organov. Zakon o kazenskem postopku vsebuje omejevalne določbe v 128. členu, vendar se omejitve nanašajo na pregledovanje in prepisovanje kazenskih spisov, kar pa ni predmet tega postopka, saj se želi stranka z interesom seznaniti z lastnimi osebnimi podatki, ki izhajajo iz pravobranilskega spisa. Tudi Zakon o pravdnem postopku omejuje pravico do pregledovanja in prepisovanja spisov, vendar pa se omejitve nanašajo zgolj na upravičene subjekte in ne na posamezne kategorije dokumentov ali podatkov. Konkretne in eksplicitne pravne podlage, ki bi vsebovala omejitve z namenom varstva pravic drugih, ni moč najti oziroma je ni mogoče aplicirati na konkreten primer. Delo državnega pravobranilstva je sicer res podobno delu odvetnikov, vendar gola funkcionalna podobnost ne dopušča analogne uporabe določb Zakona o odvetništvu, ker je odvetništvo samostojen poklic, ki se opravlja kot pridobitna gospodarska dejavnost. Na drugi strani pa je tožeča stranka državni organ, ki pred sodišči in upravnimi organi ne zastopa fizičnih oseb, pač pa državo, njene organe in upravne organizacije, ki so pravne osebe. Razen tega Zakon o državnem pravobranilstvu ne odkazuje na subsidiarno uporabo določb Zakona o odvetništvu. Tudi če bi bilo možno formalno sklicevanje na določbe o varstvu poklicne skrivnosti, te ne bi prišle v poštev, saj kot pooblastitelj ne nastopa posameznik, pač pa državni organ, kateremu pa človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče priznati, saj je lahko le nosilec pristojnosti. Tožena stranka v odločbi opozarja tudi na to, da ni nenavadno, če se enaka zahteva zavrne na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), odobri pa na podlagi ZVOP-1, saj ZDIJZ omogoča dostop do informacij javnega značaja vsakomur, ZVOP-1 pa omogoča seznanitev z osebnimi podatki posameznika, na katerega se nanašajo. Tožena stranka ugotavlja, da dokumenti, ki jih stranka z interesom želi videti, vsebujejo identifikacijske osebne podatke, ti dokumenti nastopajo v pojavni obliki fizičnih dokumentov, s temi dokumenti tožeča stranka razpolaga, v konkretnem primeru pa področni predpisi ne predvidevajo omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki v smislu 36. člena ZVOP-1. Obravnavani dokumenti vsebujejo tudi osnovne identifikacijske osebne podatke drugih oseb, vendar pa ti podatki ne sodijo v kategorijo varovanih osebnih podatkov.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da posredovanje elektronskih zapisov celotnih dokumentov ne pride v poštev, ker bi s tem tožeča stranka kršila ZVOP-1, ki govori o pravici posameznikov do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ne pa s celotnimi dokumenti, v katerih se ti osebni podatki nahajajo. S posredovanjem celotnih dokumentov bi bilo kršeno zaupno razmerje in etična načela, ki jih mora tožeča stranka spoštovati pri svojem delu. Državno pravobranilstvo je po določbi 1. in 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvu samostojen državni organ, zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi. Pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Je torej odvetnik države oziroma Republike Slovenije in zato za razmerje med državnim pravobranilstvom kot zastopnikom in Republiko Slovenijo oziroma njenimi organi veljajo enaka načela kot med odvetnikom in njegovo stranko. Odvetnik mora v skladu s 6. členom Zakona o odvetništvu varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. V Kodeksu odvetniške poklicne etike je v poglavju o poklicni tajnosti v 51. členu določeno, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je stranka zaupala in kar je kot zaupno zanjo izvedel. Dolžnost varovanja poklicne tajnosti velja tudi za vsebino odvetnikovega spisa in to tudi po prenehanju zastopanja in pri uničenju arhiva končanih zadev. Izvrševanje nalog državnega pravobranilstva zahteva tudi spoštovanje etičnih načel. Sicer pa je tožena stranka v odločbi, s katero je zavrnila pritožbo stranke z interesom za dostop do informacij javnega značaja glede posredovanja skeniranih dokumentov in listin sama ugotovila, da so ti dokumenti sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa. V tovrstnih dokumentih je vsebovana strategija državnopravobranilskega dela in materializirana reprezentacija sodelovanja med dvema organoma Republike Slovenije. Za uspešno uveljavljanje zahtevkov je potrebno ščititi zaupnost komunikacije med organom in subjektom, ki ga zastopa. V konkretnem primeru sta s strani tožene stranke sprejeti diametralno nasprotni odločitvi. Tako je bil stranki z interesom istočasno zavrnjen dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ, nato pa z drugo odločbo tožene stranke odobrena seznanitev z osebnimi podatki, ki se nahajajo v isti zahtevani dokumentaciji v skladu z ZVOP-1. Tovrstno razkritje bi povzročilo motnje in veliko škodo pri delovanju tožeče stranke, ker bi se porušilo zaupanje med tožečo stranko kot zastopnikom in zastopancem. Zaradi tako široke razlage o dostopnosti osebnih podatkov prosilcem bi bilo zastopanje zelo oteženo ali celo onemogočeno. S tem bi bila država oziroma njeni organi v neenakopravnem položaju z ostalimi strankami, saj bi se nasprotna stranka z uveljavitvijo možnosti seznanitve z lastnimi podatki istočasno seznanila tudi z usmeritvenimi navodili, smernicami in drugimi dokumenti. Zahtevani dokumenti niso javni, ker gre za komunikacijo med državnim pravobranilstvom kot zakonitim zastopnikom in zastopancem. Razkritje zahtevanih dokumentov bi škodovalo dokazovanju in pregonu oziroma izvedbi kazenskega postopka, kršitev etičnih norm odvetniškega poklica in varstvu pravic in svoboščin državljanov Republike Slovenije. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v prvostopenjski odločbi ni obrazložila, kako bi razkritje zahtevanih osebnih podatkov škodovalo dokazovanju in pregonu oziroma izvedbi kazenskega postopka ter ogrozilo uspeh v tem postopku. Ta navedba je ostala zgolj na deklaratorni ravni in brez konkretizacije. Razlog pregona kaznivih dejanj v smislu 36. člena ZVOP-1 ne pride v poštev, predvsem ker gre za podatke, povezane z uveljavljanjem klasičnega civilno pravnega zahtevka v adhezijskem postopku in ne za podatke, povezane s kazenskim pregonom. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da neposredno sklicevanje na 36. člen ZVOP-1 ni mogoče, ker ta ne predstavlja samostojne podlage za omejevanje pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, saj odkazuje na področne zakone. Delo tožeče stranke in odvetnikov je resda podobno, toda gola funkcionalna podobnost ne dopušča analogne uporabe določb Zakona o odvetništvu, saj je odvetništvo samostojen poklic, ki se opravlja kot pridobitna gospodarska dejavnost in katere dejavnost je regulirana z Zakonom o odvetništvu. Po drugi strani pa je tožeča stranka državni organ, ki pred sodišči in upravnimi organi zastopa državo, njene organe in upravne organizacije, poleg tega pa tudi Zakon o državnem pravobranilstvu ne odkazuje na subsidiarno uporabo določb Zakona o odvetništvu. Tudi če bi bilo možno formalno sklicevanje na določbe o varstvu poklicne skrivnosti v Zakonu o odvetništvu, te ne bi prišle v poštev, ker pooblastitelj ni posameznik, pač pa državni organ, ki mu pa človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče priznati. Logično je, da je odločanje na podlagi ZDIJZ lahko drugačno kot odločanje po ZVOP-1. ZDIJZ predstavlja samostojno in od določb ZVOP-1 povsem ločeno materialno pravno podlago. Za odločanje glede seznanitve z lastnimi osebnimi podatki je povsem nepomembno, ali je upravljavec zavezanec po ZDIJZ, ali so dokumenti informacije javnega značaja in ali so podane izjeme od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ. Namena ZVOP-1 in ZDIJZ sta različna, saj ZDIJZ omogoča dostop do informacij javnega značaja vsakomur, ZVOP-1 pa omogoča seznanitev z osebnimi podatki le posamezniku, na katerega se podatki nanašajo. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da bi bilo zastopanje zastopanca zelo oteženo ali onemogočeno, če bi se stranka z interesom seznanila tudi z usmeritvenimi navodili, smernicami in drugimi dokumenti, pa tožena stranka pojasnjuje, da bi moral ZVOP-1 v 36. členu predvideti tudi takšno izjemo. Izjeme iz tega člena pa se ne raztezajo na področje uveljavljanja adhezijskega zahtevka oziroma na področje zaupnosti razmerja med zastopnikom in zastopancem. V poštev bi lahko prišla le interpretacija, da se pravica posameznika do seznanitve lahko zavrne zaradi varstva pravic in svoboščin drugih. Vendar pa državni organ ne more imeti pravic in svoboščin, ampak dolžnostna upravičenja in pristojnosti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da bi zahtevane podatke morala posredovati Veterinarska uprava Republike Slovenije, ki bi mu jih tudi sicer dala, a jih nima več, ker jih je dala državnemu pravobranilstvu. Tožeča stranka pa mu jih ne da, ker naj bi varovala integriteto svojega klienta, to je Veterinarske uprave RS in ker bi to ogrozilo njihov uspeh pri pregonu zoper stranko z interesom. Stranka z interesom opozarja na to, da se ne bi smelo zgoditi, da proizvajalec dokumentacije ali informacije le-te nima. Okvir delovanja državnega pravobranilstva določa Zakon o državnem pravobranilstvu, v tem zakonu pa ni določena navidezna odvetniška dejavnost. Državno pravobranilstvo ga obtožuje, da mu oziroma da državi dolguje denar, ki naj bi si ga nezakonito pridobil, izračuna, ki naj bi utemeljeval to obtožbo pa mu ne dajo. Stranka z interesom meni, da tožeča stranka ve, da če bi mu dala podatke, ki mu jih sicer ne želijo pokazati, bi lahko stranka z interesom dokazala, da so obtožbe neresnične. Iz odgovora stranke z interesom smiselno izhaja, naj se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZVOP-1 v prvem odstavku 30. člena določa, da mora upravljavec osebnih podatkov posamezniku na njegovo zahtevo potrditi, ali se podatki v zvezi z njim obdelujejo ali ne in mu omogočiti vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki podatkov in se nanašajo nanj ter njihovo prepisovanje ali kopiranje (2. točka prvega odstavka 30. člena ZVOP-1), posredovati pa mu mora tudi izpis osebnih podatkov, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj (3. točka prvega odstavka 30. člena ZVOP-1). 36. člen ZVOP-1 določa izjeme od pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, te izjeme so podane, če to določa poseben zakon iz točno določenih razlogov, ki so v prvem odstavku 36. člena ZVOP-1 tudi našteti, omejitve pa se lahko določijo samo v obsegu, ki je nujen za dosego namena, zaradi katerega se določa omejitev (drugi odstavek 36. člena ZVOP-1). Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je stranka z interesom upravičena do vpogleda v dokumentacijo, kot je odločila v svoji odločbi, pravilno je tudi ugotovila, da ne obstaja nobena od izjem iz 36. člena ZVOP-1. Pri tem sodišče sledi utemeljitve izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da nobenega od razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla kot razloge za zavrnitev, ni mogoče subsumirati pod normo 36. člena ZVOP-1, saj v Zakonu o državnem pravobranilstvu ne obstaja nobeno zakonsko določilo, ki bi na način, predviden v prvem odstavku 36. člena ZVOP-1, omejevalo pravico posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki in med varovanimi interesi, ki jih ščiti 36. člen ZVOP-1, ni premoženjsko pravnih zahtevkov, kajti adhezijski postopek, ki je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku, ne more soditi v kategorijo "preprečevanje, razkrivanje, odkrivanje, dokazovanje in pregona kaznivih dejanj in prekrškov" in v konkretnem primeru področni predpisi ne predvidevajo omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki v smislu 36. člena ZVOP-1. Sodišče ne more pritrditi tožbeni navedbi, da stranka z interesom ne bi smela biti seznanjena z celotnimi dokumenti, v katerih se osebni podatki nahajajo, kajti pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki po mnenju sodišča pomeni, da ima vsakdo pravico izvedeti, v kakšnem kontekstu se podatki v zvezi z njim zbirajo, to pa je v konkretnem primeru možno le, če stranka z interesom vidi dokument tako, kot je opredeljen v izreku izpodbijane odločbe.

Tudi po mnenju sodišča se tožeča stranka v obravnavani zadevi ne more sklicevati na Zakon o odvetništvu, ker Zakon o državnem pravobranilstvu nikjer ne odkazuje na uporaba Zakona o odvetništvu. Zgolj analogna uporaba pa v tem primeru ne pride v poštev, saj je odvetništvo samostojen poklic, gre za pridobitno dejavnost, medtem ko gre pri tožeči stranki za to, da en državni organ zastopa drug državni organ. Razen tega pridejo pri omejitvi pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki v poštev le tisti razlogi, ki so določeni v 36. členu ZVOP-1, med temi razlogi pa ni zaupnosti razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem.

Tudi po mnenju sodišča je povsem irelevantno, da je tožena stranka zavrnila zahtevo po vpogledu v iste dokumente na podlagi ZDIJZ, saj gre pri tem za povsem drugo pravno podlago. Pri zahtevi, ki je utemeljena na ZDIJZ se je namreč potrebno vprašati, ali bi bilo možno zahtevano informacijo pokazati komurkoli, če pa je posameznik do informacije upravičen, ker gre za njegove lastne osebne podatke, pa do te iste informacije ne bi bil upravičen kdorkoli. Zahtevke na podlagi ZVOP-1 in ZDIJZ je potrebno obravnavati povsem ločeno. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi razkritje vsebine zahtevanih dokumentov škodovalo dokazovanju in pregonu oziroma izvedbi kazenskega postopka. Po mnenju sodišča je potrebno določbo 36. člena ZVOP-1 razumeti tako, da se izjema, ko gre za razlog preprečevanja, razkrivanja, odkrivanja, dokazovanja in pregona kaznivih dejanj in prekrškov nanaša na tiste organe, ki se s temi dejavnostmi ukvarjajo, torej se to nanaša na organe odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter sodišča, ki sodijo v kazenskih postopkih. Ne more pa se ta izjema nanašati na državno pravobranilstvo, ki v kazenskem postopku sodeluje zgolj s civilno pravnim zahtevkom. Prav tako se sodišče ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi razkritje dokumentov pomenilo kršitev etičnih norm odvetniškega poklica, saj je tovrstna izjema po 36. členu opredeljena tako, da je pravica do seznanitve z osebnimi podatki omejena iz razloga odkrivanja in kaznovanja kršitev etičnih norm za določene poklice, v konkretnem primeru pa državno pravobranilstvo ne vodi postopkov odkrivanja in kaznovanja kršitev etičnih norm za določen poklic, ampak želi uveljaviti premoženjsko pravni zahtevek. Prav tako se sodišče ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi bila podana izjema, zaradi katere se posamezniku omeji pravica do seznanitve z njegovimi lastnimi osebnimi podatki, ki je v 36. členu ZVOP-1 opredeljena kot razlog omejitve dostopa zaradi pravic in svoboščin drugih. Sodišče se glede tega strinja s stališčem tožene stranke, da so subjekti pravic in svoboščin v tem smislu lahko le fizične osebe, ne pa pravne osebe in državni organi, ki nimajo svojih pravic in svoboščin, temveč le pristojnosti.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.