Jedro

Niti ob izdaji zamudne sodbe, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi (1. odst. 318. člena ZPP), niti ob izdaji sodbe, s katero se na podlagi 3. odst. 318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrne, se ne izvaja dokazni postopek, temveč se samo preizkuša, ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 318. člena ZPP. Izvajanje dokazov bi namreč pomenilo ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa pri izdaji zamudne sodbe oziroma zavrnilne sodbe iz 3. odst. 318. člena ZPP ne pride v poštev.

Preizkusiti je treba le sklepčnost tožbe; če so s tožbo predloženi dokazi, pa se je treba še prepričati, da ti dokazi niso v nasprotju s tožbenimi navedbami. Presoja predloženih dokazov, ki bi tako postavljeno mejo presegla (npr. glede zadostnosti ali ustreznosti dokazov), ni dopustna, saj bi pomenila ugotavljanje dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka L.G., d.o.o. je dolžna tožeči stranki plačati znesek

2.134.419,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2002 do plačila, v 15 dneh." Tožena stranka L.G, d.o.o.je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 173.480,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo, ki jo je poimenovalo "Delna (zamudna) sodba", zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala prvotožena stranka (L.G., d.o.o) tožeči stranki plačati znesek

2.134.419,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2002 do plačila in sorazmerni del stroškov postopka. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da za toženo stranko L.G.d.o.o., ne uporablja izraza prvotožena stranka. To namreč ni več potrebno, saj je bil postopek z drugotoženo stranko Ž.T.d.o.o., končan že pred izdajo izpodbijane sodbe (s sodno poravnavo).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je potem, ko tožena stranka v tridesetih dneh na tožbo ni odgovorila, ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo. Zato je na podlagi 3. odst. 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje mora najprej pojasniti, da se niti ob izdaji zamudne sodbe, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi (1. odst. 318. člena ZPP), niti ob izdaji sodbe, s katero se na podlagi 3. odst. 318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrne (ni korektno takšno sodbo imenovati zamudna sodba, kot je to v tej zadevi storilo sodišče prve stopnje, vendar to ni bistveno), ne izvaja dokazni postopek, temveč se samo preizkuša, ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 318. člena ZPP. Izvajanje dokazov bi namreč pomenilo ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa pri izdaji zamudne sodbe oziroma zavrnilne sodbe iz 3. odst. 318. člena ZPP ne pride v poštev.

Pri ugotavljanju pogojev za izdajo zamudne sodbe je treba izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in šteti, da je tožena stranka s tem, ko na tožbo ni odgovorila, ta dejstva priznala. (Prav zaradi tega zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - 2. odst. 338. člena ZPP.) Preizkusiti pa je treba, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka 1. odst. 318. člena ZPP) in ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Preizkusiti je torej treba le sklepčnost tožbe; če so s tožbo predloženi dokazi, pa se je treba še prepričati, da ti dokazi niso v nasprotju s tožbenimi navedbami.

Presoja predloženih dokazov, ki bi tako postavljeno mejo presegla (npr. glede zadostnosti ali ustreznosti dokazov), ni dopustna, saj bi pomenila ugotavljanje dejanskega stanja.

V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravkar navedenih pravil ni upoštevalo, saj je izvedlo dokazni postopek (ki se sicer lahko izvaja le na naroku za glavno obravnavo) in v njem predložene dokaze ocenjevalo. Poleg tega je upoštevalo tudi navedbe, ki jih je v odgovoru na tožbo podala takratna drugotožena stranka, kar je glede na gornja pojasnila povsem nesprejemljivo. Po takšnem "dokaznem postopku" je ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o tem, da je tožena stranka prevzela del dolga družbe Ž.T, d.o.o do tožeče stranke, v nasprotju s predloženima cesijskima pogodbama (ki da nikakor ne moreta predstavljati pogodb o prevzemu dolga), in da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ti dve ugotovitvi pa sta ne glede na to, po kakšni poti je sodišče prve stopnje prišlo do njiju, napačni.

Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je že v tožbi navedla, da so stranke pri sklepanju dogovora mislile na prevzem dolga, v pisnih pogodbah pa zapisale, da gre za terjatve in odstop teh terjatev. Drži namreč, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da sta pogodbi sicer res naslovljeni kot cesijski, vendar pa gre glede na dejanski dogovor med strankami in namen, ki so ga z navedenima pogodbama želele doseči, za pogodbi o prevzemu dolga, to je, da prvotožena stranka prevzame dolg drugotožene stranke do tožnika. V zvezi s tem ugotavlja sodišče druge stopnje naslednje: V tožbi je tožeča stranka navedla, da terja dolg od prvotožene stranke na podlagi dveh pogodb o prevzemu dolga. Pogodbi, ki sta bili v ta namen sklenjeni, je predložila takšni, kakršni sta pač bili napisani. Če bi tožeča stranka ostala samo pri tem, potem bi bila v sicer sklepčni tožbi navedena dejstva res v nasprotju z dokazi, ki jih je sama predložila. Toda tožeča stranka je pojasnila, da predloženi pogodbi v resnici nista cesijski pogodbi in da so stranke imele v mislih pogodbo o prevzemu dolga. S tem, ko je predložila cesijski pogodbi, ki naj bi bili po njenih trditvah v resnici pogodbi o prevzemu dolga, pa je dokazovala, da sta pogodbi sploh bili sklenjeni. Glede na takšno stanje stvari pa med v tožbi navedenimi dejstvi in predloženimi dokazi ni nobenega nasprotja.

Napačna je tudi ugotovitev, da tožba ni sklepčna. Kot je bilo že povedano, je tožeča stranka v tožbi navedla, da terja plačilo na podlagi dveh pogodb o prevzemu dolga. Pojasnila je tudi, iz katerega posla izvira prevzeti dolg, in njegovo višino. Zato utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, vsekakor izhaja.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe

3. in 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP in da je zaradi tega napačno ugotovilo, da niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ter posledično tudi napačno izdalo zavrnilno sodbo po 3. odst. 318. člena ZPP. Ker pa so ti pogoji tudi sicer izpolnjeni (da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, je ugotovilo že sodišče prve stopnje; da bi šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, pa ni videti razlogov) je sodišče druge stopnje na podlagi določb 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo,je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo in posledično tudi s tožbo v celoti uspela. Zato ji mora tožena stranka povrniti vse potrebne pravdne stroške, ki jih je priglasila v tožbi in pritožbi. Stroške tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.