Jedro

Toženka ni branila souporabe hiše in ni ravnala nepošteno. Zmotno meni pritožba, da bi sodišče moralo postopek prekiniti do pravnomočnosti zapuščinskega postopka po materi, ker niso znani še solastninski deleži. Če manjka element prikrajšanosti tožeče stranke, ne more uspeti z zahtevkom na obogatitev tožene stranke. Zato v takšnem položaju ni pomembno, kolikšen je solastniški delež na sporni hiši.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo od tožene stranke 60.596,09 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodba je preuranjena, saj še vedno ni zaključena zapuščina po pokojni materi A. A. in še ni določen delež na nepremičnini in v kakšnem deležu so dediči. S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 585/2014 je bilo ugotovljeno, da se po mami deduje naknadno najdeno premoženje, mama je postala uradna lastnica do ½ nepremičnine parcele št. 151/5 k.o. ... Nato je umrl oče B. B. in sedaj teče tudi po njem zapuščinski postopek, ki še ni končan in po katerem sta edina dediča tožnik in toženka. Naprej je treba rešiti obseg dedovanja po pokojni materi. Tukaj se postavi vprašanje nedobrovernosti, ker je bil oče že od vsega začetka vpisan v zemljiško knjigo. Kot edini lastnik je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko vse zapustil sestri, toženki. Ko pa je tožnik vložil tožbo I P 585/2014, da v zapuščino po pokojni materi spada polovica izročene nepremičnine, sta bila oba seznanjena s tem. Ker je oče umrl 17. 3. 2015 se je takoj po njegovi smrti v zemljiško knjigo vpisala kot edina lastnica toženka. S tem je bila kršena lastninska pravica tožnika in je podan obogatitveni zahtevek glede nedobrovernosti. Souporaba nepremičnine se nanaša na preostali ¾ delež, ki ga bo podedovala toženka na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo s pokojnim očetom sklenila 29. 11. 2014 in tudi zato, ker bo dobila ¼ po materi. S tem je bila nepremičnina izročena v souporabo. Zastavlja pa se vprašanje, kaj je z vlaganji tožnika. S soglasjem staršev je od leta 1982 do konca 1985 s svojim denarjem izdelal komplet pritličja stanovanja in ga opremil. Stanovanje je tudi vzdrževal in plačeval obratovalne stroške. Zamenjal je kritino ter centralno kurjavo. Izdelal je skladiščni prostor za oljno cisterno. Na podlagi 24. in 26. člena ZTLR je zaradi večletnih vlaganj vprašljiva lastninska pravica očeta. Vsega tega sodba ne upošteva. Sedaj pa je vpisana toženka kot celotna lastnica in to izkorišča in mu prepoveduje vsako približevanje na manj kot 200 metrov, kar se vidi iz prijav na policiji. Zato je prisiljen bivati na C. Večkrat je zahteval izročitev ključev in to na sodišču, kjer potekajo pravde I P 101/2015 glede vlaganj in v zapuščinskem postopku po materi. V stanovanju ima vso obleko in tehnične elemente, mora pa si plačevati najemnino.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve pravilno ugotovilo dejansko stanje glede solastninskega razmerja med bratom (tožnik) in sestro (toženka). Pri tem pravilno ugotavlja, kar tudi pritožba navaja, da zapuščinski postopek po materi pravdnih strank še ni dokončno zaključen. Najprej je sicer v zapuščinskem postopku bilo ugotovljeno, da v zapuščino sodi le transakcijski račun in v zapuščinskem postopku ni bilo odločeno o sporni nepremičnini (parc. št. 151/5 k.o. ...). Hiša je bila vknjižena na očeta. Potem pa je tožnik v pravdi I P 585/2014 uspel z zahtevkom, da je mati bila do ½ solastnica hiše in sedaj je v teku postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede solastninskega deleža po materi. Postopek je prekinjen zaradi napotitev dedičev na pravdo. Predno je bila ta pravda končana, je oče 29. 11. 2011 s toženko sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je razpolagal s to hišo (B2) in po očetovi smrti se je toženka vpisala v zemljiško knjigo. Vmes pa je toženec živel z očetom v hiši, vendar je prišlo do zelo slabih odnosov. Tako je dobil tožnik prepoved stikov (s toženko in očetom). Oče je vložil tožbo na izpraznitev stanovanja in tudi uspel z zamudno sodbo. To pomeni, da toženka ni kriva, da tožnik nima posesti v pritličju hiše. Pomembno je tudi dejstvo, ki ga tudi pritožba ne prereka, in sicer, da tudi toženka ni živela in ne živi v spornih hiši. Sedaj je nepremičnina nevseljena.

6. Toženec trdi, da mu toženka preprečuje uporabo hiše. Sodišče pravilno ugotavlja, da sta brat in sestra solastnika nepremičnine. Delež res še ni določen, ker zapuščinski postopek po materi še ni zaključen, vendar je z materino smrtjo in s pravnomočnostjo sodbe I P 585/2014 tožnik postal solastnik oziroma dedič. Vendar je za pravico do uporabnine treba ugotoviti, ali je toženka branila tožniku uporabo stvari oziroma ali je bila nepoštena.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja in o tem pritožbi ni mogoče pritrditi, da je bila toženka dobroverna. Ko je pridobila nepremičnino po očetovi smrti, jo je pridobila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 29. 11. 2011. Nato pa se je vpisala v zemljiško knjigo po očetovi smrti. Dejstvo, da teče še postopek po pokojni materi, ne more biti ob ugotovljenih okoliščinah, relevanten. Sodišče je namreč ugotovilo, da toženka bratu ne brani uporabe oziroma dostopa do hiše. Za čas, dokler je veljala prepoved približevanja, pa se toženec ni smel približati toženki in očetu in zato ni bila kriva toženka. Pritožnik ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni nikoli od toženke zahteval ključev. Če se tožnik ni želel približevati hiši in to tudi po tem, ko je sklep o prepovedi približevanja potekel, tega ni mogoče pripisati toženki. Ko je toženko prosil, da mu hišo odklene, mu je odklenila in tudi tedaj ni zahteval izročitev ključev. Sam je izpovedal, da je v hišo prišel le petkrat, nato pa jo je opazoval v 20-metrski razdalji. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo in tega pritožba ne graja, da toženka hiše ni uporabljala (ne živi v hiši in je tudi drugače ne uporablja). Prvi poziv toženki je tožnik naslovil 11. 1. 2018 in je zahteval uporabnino. Tudi tedaj ni zahteval ključev. Toženka pa je povedala, da souporabi nepremičnine ni nasprotovala, je pa čakala, da tožnik pove, da želi ključe in bi mu jih izročila. Tudi med pravdo sta komunicirala in toženka mu je izročila duplikat ključev, ko je rekel, da želi, da hišo odklene. Tudi predlagane in zaslišane priče niso potrdile trditev tožnika, da naj bi mu toženka preprečevala uporabo hiše. Je pa treba ugotoviti, da je med pravdnima strankama nezaupanje, da je toženka podala kazensko ovadbo, ker je navajala, da tožnik že ves čas grozi in da je tudi bil obsojen, ker je s pištolo grozil očetu (priloga A20). Oče je zahteval zaščito po ZPND. Zato bo treba dosti naporov, da se odnosi med bratom in sestro izboljšajo.

8. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je pritožbeno sodišče povzelo, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da toženka ni branila souporabe hiše in da ni ravnala nepošteno. Zmotno pa meni pritožba, da bi sodišče moralo postopek prekiniti do pravnomočnosti zapuščinskega postopka po materi, ker niso znani še solastninski deleži. Če manjka element prikrajšanosti tožeče stranke, ne more uspeti z zahtevkom na obogatitev tožene stranke. Zato v takšnem položaju ni pomembno, kolikšen je solastniški delež na sporni hiši. 9. Pritožba še trdi, da je vlagal v sporno hišo in da je postal še dodatno lastnik. Nesporno je toženka dedinja po materi in tudi lastnica na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju po očetu. Zato je tudi solastnica. Tožnikove trditve, da je pridobil večji solastniški delež z vlaganji, ko je bil še oče živ, ne more vplivati na pravico do uporabnine, če mu toženka ne brani souporabe hiše. 10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešil absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).