Jedro

Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 18. 5. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 5 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.

Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) delno spremeni tako, da tožnik krije svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 3,73 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni tako, da je tožnik dolžan povrniti stroške postopka, nastale toženi stranki, skupaj s pritožbenimi stroški in zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožniku stroške pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2018, v kateri je tožnik navedel, da mu tožena stranka ni ničesar izplačala. Ta trditev v navedeni neobrazloženi vlogi ni resnična, saj je tožnik le tri dni kasneje (18. 5. 2018) sodišču sporočil, da je 5. 12. 2017 prejel nakazilo v višini 374,92 EUR. Po oceni tožene stranke vloga z dne 15. 5. 2018 ni bila potrebna, saj so bile navedbe v njej neresnične. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umaknil. Navaja, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Trdi, da bi zaradi umika tožbe sodišče prve stopnje moralo naložiti plačilo pravdnih stroškov tožniku. Sklicuje se na judikata (Cpg 59/2017 in I Cpg 1308/2015), iz katerih izhaja, da je umik tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka podan najkasneje v roku osmih oziroma dveh dni po izpolnitvi. Trajanje roka primerja s paricijskim rokom 8 dni in rokom za soglasje k umiku tožbe 15 dni. Navaja, je tožba umaknjena prepozno in bi moralo sodišče celotne stroške tožene stranke naložiti v plačilo tožniku po prvem odstavku 158. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Zavzemanje tožene stranke za to, da se umik tožnika ne bi štel za pravočasnega, ni utemeljeno. Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 18. 5. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 5 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ni mogoče slediti pritožbenemu sklicevanju na odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi opr. št. Cpg 59/2017 z dne 12. 5. 2017, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje (razlog za ustavitev postopka je bil, da tožeča stranka ni plačala dolžne sodne takse, zaradi česar se je štelo, da je tožbo umaknila, poleg tega je šlo za gospodarski spor). Enako velja za sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1308/2015 z dne 19. 1. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče štelo, da je umik tožbe, podan dva dneva po izpolnitvi, šteje za umik tožbe takoj. Na podlagi tega judikata namreč ni mogoče sklepati, da bi bil kasnejši umik tožbe nepravočasen.

7. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47).

8. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da v tem sporu niso bili potrebni stroški pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2018. Iz navedene vloge je razvidno, da tožnik od novembra 2017 dalje ni več zaposlen pri toženi stranki in da mu tožena stranka iz naslova vtoževanega dodatka za delo preko polnega delovnega časa še ni ničesar izplačala. Ker je tožnik le tri dni kasneje (18. 5. 2018) sodišču sporočil, da je 5. 12. 2017 prejel nakazilo v višini 374,92 EUR in umaknil tožbo, vloga tožnika z dne 15. 5. 2018 v tem sporu ni bila potrebna, pri čemer so bile navedbe o neizpolnitvi obveznosti tudi neresnične.

9. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloženi stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da odločitev, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, temveč citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki (prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33). Glede na to, da je tožena stranka dala povod za tožbo in da je tožnik v tem sporu uspel v višini 46 %, tožena stranka pa v višini 54 %, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, tako kot je predlagal tožnik ob umiku tožbe.

10. Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sklepa, tako kot je razvidno iz izreka. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.