9. 12. 2009

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Maribor II, na seji 9. decembra 2009

odločilo:

Za odločanje v postopku o prekršku zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Maribor II št. 118/11-551752-2007 z dne 29. 1. 2007, je pristojno Okrajno sodišče v Gornji Radgoni.

Obrazložitev

A.

1.Policijska postaja Maribor II je na podlagi prvega odstavka 50. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po 234. členu v zvezi z drugim odstavkom 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP-1).

2.Na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru, izdanega na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS), je bila zadeva odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni, ki se je izreklo za stvarno nepristojno za vodenje navedenega postopka o prekršku. V sklepu je navedlo, da obdolženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem izpolnila znake prekrška, ki se ji očita. Iz opisa dejanja v obdolžilnem predlogu naj bi bilo namreč razvidno, da se je obdolženka vključevala v promet na cesti z urejenega javnega parkirišča, pri čemer naj bi druga alineja prvega odstavka 44. člena ZVCP-1 urejala vključevanje v promet na cesti s parkirnega prostora ali druge prometne površine, ki ni cesta, kar naj bi pomenilo, da ureja prometno situacijo v primeru vključevanja v promet na t. i. divjih parkiriščih. Glede na navedeno je treba po mnenju Okrajnega sodišča ravnanje obdolženke pravno opredeliti le kot prekršek po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZVCP-1, ki ureja vključevanje v promet, spremembo smeri in premike z vozilom v prometu. Ker je za tak prekršek predpisana samo globa in ker je v prometni nesreči drugemu nastala le materialna škoda, po mnenju sodišča obdolženki ni mogoče očitati povzročitve prometne nesreče I. kategorije, temveč le prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, kot je opredeljena v tretjem odstavku 134. člena ZVCP-1. Glede na navedeno naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo prvega in drugega odstavka 234. člena ZVCP-1, torej naj ne bi šlo za prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Po mnenju Okrajnega sodišča niso podani razlogi iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, zato je za odločanje o prekršku pristojen prekrškovni organ.

3.Policijska postaja Maribor II zavrača svojo pristojnost z utemeljitvijo, da tretja alineja prvega odstavka 44. člena ZVCP-1 ureja vključevanje v promet na cesti s parkirnega prostora ali druge površine, ki ni cesta, medtem ko prvi odstavek 27. člena tega zakona ureja vključevanje v promet le v povezavi s premikom. Slednji naj bi pomenil vožnjo vozila na krajši razdalji, pri kateri mora voznik paziti predvsem na položaj vozila med premikanjem, obdolženka pa naj bi v obravnavanem primeru zapeljala preko desnega smernega vozišča in glede na širino ceste opravila najmanj 4 metre vzvratne vožnje. Prekrškovni organ nadalje ugotavlja, da Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nasl. – v nadaljevanju ZJC) ne opredeljuje pojma "divje parkirišče". Ugotavlja, da je v skladu s sedmo alinejo prvega odstavka 13. člena ZJC parkirni prostor opredeljen kot prometna površina zunaj vozišča, med slednje spadajo poleg parkirišča tudi počivališča, obračališča, avtobusna postajališča ipd. Urejenost, prometna oprema in podlaga naj ne bi vplivale na pojme in naj jih ne bi spreminjale. Kljub temu, da navedena predpisa ne določata pojma "divje parkirišče", bi takšno površino po mnenju prekrškovnega organa lahko uvrstili med druge površine, ki niso cesta ali morebiti med nekategorizirane ceste po 3. točki prvega odstavka 14. člena ZJC. Tudi vključevanje v promet na (javni) cesti z drugih površin ali nekategoriziranih cest naj bi urejal prvi odstavek 44. člena ZVCP-1, ki naj v tem delu tudi z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 37/08 – ZVCP-1E) ne bi bil spremenjen. Zaradi navedenega naj bi bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 23. člena ZP-1 za izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, s tem pa naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo odločanje v hitrem postopku. Zato je po mnenju prekrškovnega organa za odločanje v postopku o prekršku pristojno Okrajno sodišče.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, ker meni, da zanjo ni pristojen.

5.Razmejitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči ureja 52. člen ZP-1, ki je bil po domnevni storitvi prekrška spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 17/08 – v nadaljevanju ZP-1E). Glede na to, da ZP-1E v prehodnih določbah ni določil, da o prekrških, storjenih do njegove uveljavitve, odločajo organi, ki so pristojni za odločanje o prekrških po dotedanjih predpisih, se spremenjeni 52. člen ZP-1 uporablja tudi za rešitev spora v tej zadevi. Po drugi alineji drugega odstavka navedenega člena hitri postopek ni dovoljen, če je za prekršek predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

6.Sodišče po uradni dolžnosti pazi na svojo stvarno pristojnost. Pri tem je dolžno upoštevati kriterije iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki razmejujejo pristojnost med sodišči in prekrškovnimi organi. V tem primeru je stvarna pristojnost odvisna od pravne kvalifikacije obdolžencu očitanega dejanja oziroma nanjo vezane sankcije za prekršek. Po mnenju prekrškovnega organa gre namreč za prekršek po 234. členu ZVCP-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZVCP-1, za katerega je po drugem odstavku 234. člena predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, ki preprečuje izvedbo hitrega postopka. Okrajno sodišče pa meni, da gre za prekršek po 27. členu ZVCP-1, za katerega je predpisana le globa, za njegovo obravnavo na prvi stopnji pa je pristojen prekrškovni organ.

7.Pri presoji stvarne pristojnosti za odločanje v postopku o prekršku, kot ene izmed procesnih predpostavk, mora sodišče v primerih, ko je pristojnost za odločanje odvisna od pravne kvalifikacije prekrška, preveriti le, ali je že na prvi pogled razvidno, da niso podane okoliščine, na katere prekrškovni organ veže strožjo pravno kvalifikacijo prekrška. Omeji se torej le na ugotavljanje, ali je pravna kvalifikacija očitno napačna.[1] Pri tem se ne more spuščati v podrobno razlago norme materialnega prava, saj bi to pomenilo anticipirano odločanje o stvari. V tem primeru pa sodišče do zaključka, da je pravna kvalifikacija napačna, pride šele s podrobno razlago norme materialnega prava.

8.Ker pravna kvalifikacija prekrška, kot izhaja iz obdolžilnega predloga, ni očitno napačna, je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje v postopku o prekršku pristojno Okrajno sodišče v Gornji Radgoni.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Glej tudi odločbo št. P-8/06 z dne 20. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 102/06), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ocena prekrškovnega organa, da je pristojno sodišče, temeljila na očitno napačnem stališču glede pravne kvalifikacije prekrška, zato je odločilo, da je za odločanje pristojen prekrškovni organ.