Jedro

O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje dodatka za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, mora v skladu z uveljavljenim sistemom, ki velja za javne uslužbence, najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom.

Dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela oziroma ta opravlja delo, ki je različno od dela, ki bi ga delavec moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Če je to drugo delo ovrednoteno enako, do dodatnega plačila ni upravičen, nasprotno pa velja, kadar opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo, ali ima delodajalec to višje delovno mesto sistemizirano, je nepomembno.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v točkah III., IV. in V. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka) in zavrnilo primarni zahtevek tožnika za plačilo zneska 3.620,77 EUR, iz naslova povečanega obsega dela v obdobju od junija 2014 do decembra 2018, obračun in odvod davkov ter prispevkov in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezen mesec (točka II izreka). Zavrnilo je tudi prvi in drugi podredni zahtevek za obračun razlik v bruto plači v dveh različnih višinah, in sicer za obdobje od 1. 7. 2017 do 30. 11. 2021 in za obdobje od 1. 12. 2021 dalje do dneva izdaje sodbe, plačilo davkov in prispevkov od posameznih obračunanih zneskov, plačilo vsakokratnega mesečnega neto zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III in IV izreka). Tožniku je v plačilo naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.275,57 EUR (točka V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je zahtevek za plačilo dela plače za delovno uspešnost čisti denarni zahtevek, in da zato predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben (VIII Ips 55/2021, 200. člen ZDR-1). Do plačila za povečan obseg dela je upravičen tudi, če za to niso izpolnjeni formalni pogoji, bistveno je, da je delo opravil (VDSS Pdp 977/2010). Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno za priznanje upravičenosti do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Glede na sodno prakso namreč velja ravno nasprotno (da to praviloma pripelje do povečanega obsega dela). Napačna je zato tudi ugotovitev sodišča, da ni upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker količinsko ni presegal pričakovanih rezultatov dela. Nepomembno je dejstvo, da je tožnik dodatna dela in naloge delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/I" opravil v rednem delovnem času, saj plačilo povečanega obsega dela pripada prav javnim uslužbencem, ki v tem času opravijo več dela. Ugotovitev, da je bil razbremenjen delovnih nalog svojega delovnega mesta, je nepravilna. Razbremenjen je bil le dveh, ne pa tudi npr. selitve pohištva, urejanja okolice, itd. Tozadevne izpovedi prič A. A. in B. B. glede na vsebino dopisa PU C. z dne 26. 4. 2019 niso verodostojne. Toženka tudi ni dokazala, da mu je opravo nalog drugega delovnega mesta naložila zaradi zmanjšanja obsega njegovega dela in popolnitve polnega delovnega časa. Sodišče mu je zmotno očitalo, da ni zatrjeval in dokazal, kakšen je bil pričakovani obseg dela, in da ga je v posameznem mesecu presegel. Svoje trditveno breme je izpolnil. Vsebina dopisa PU C. z dne 26. 4. 2019 je pravilna, izpovedi prič A. A. in B. B. njegove vrednosti nista zmanjšali. Drugačna dokazna ocena predstavlja kršitev 8. člena ZPP, zaključek sodišča, s katerim je dopis zrelativiziral (tj. da tožnik ni opravljal nalog delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/I", je pa opravljal zahtevnejše od svojega), pa je neresničen. Iz izpovedi prič nedvomno izhaja, da opravlja bolj zahtevna dela in si zasluži višje plačilo, zato so zanj tudi predlagali sistemizacijo novega, v višji plačni razred uvrščenega delovnega mesta. Dejstvo, da predstojnik temu ni sledil, ne pomeni, da do plačila zanj ni upravičen. Če sodišče meni, da ni opravljal del in nalog navedenih delovnih mest, bi moralo pojasniti zakaj, ovrednotiti njegovo delo in mu priznati manjši povečan obseg dela oziroma nižjo razliko v plači od zahtevane. Materialno pravno zmotno in v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 19/2014) je stališče sodišča prve stopnje, da sta zahtevka za plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela in za plačilo razlike v plači za dejansko opravljeno delo neutemeljena tudi, ker toženka teh delovnih mest nima sistemiziranih. Delodajalec je za bolj zahtevne naloge dolžan sistemizirati ustrezna delovna mesta in jim dodeliti ustrezno uvrstitev v plačne razrede. Če tega ne stori, pa delavec lahko zahteva plačilo za tako delo. Delovno mesto, katerega naloge je opravljal, je uvrščeno v plačne razrede, zato je jasno tudi plačilo zanj. Njegova sistemizacija pri delodajalcu ni potrebna, niti je ni zahteval, bistveno je, da je delovno mesto uvrščeno v katalog delovnih mest. Delavec ne more odgovarjati za neustrezno sistemizacijo na način, da ne bi bil ustrezno plačan za svoje delo. Ker je opravljal drugo delo, je upravičen tudi do plačila zanj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naloži v plačilo stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena, vztraja pri podanih navedbah. Dodaja, da višina morebitnega dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela ni določena z zakonom in delavcu ne pripada v fiksni višini, temveč je potrebno ugotoviti najprej, da so na voljo ustrezna sredstva, sklenjen dogovor, upravičenje, nato pa njegovo višino, o čemer sicer odloči predstojnik. Zato ne gre za nesporno pravico delavca, ampak je po določbah ZJU potreben predsodni postopek pri toženki kot delodajalcu. Bistveno pa je, da gre za količinsko preseganje pričakovanega obsega dela v posameznem mesecu, neodvisno do tega, ali gre za naloge delovnega mesta za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma za naloge drugega delovnega mesta. Poudarja tudi, da se tožnik v pritožbi sklicuje na starejšo in neprimerljivo sodno prakso. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne, tožniku pa v plačilo naloži stroške postopka. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so izpostavljene v pritožbi. V zvezi s primarnim zahtevkom je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pravilno in v celoti je ugotovilo tudi dejansko stanje. Nasprotno pa velja za prvi podredni zahtevek, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo zmotno, posledično pa tudi pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in o tem zahtevku odločilo preuranjeno. Slednje pa velja tudi za drugi podredni zahtevek.

6. Tožnik je zaposlen pri toženki, v Policiji, Policijski upravi C., službi za D., oddelku za E. V obdobju od leta 2014 do 26. 12. 2018 je svoje delo opravljal na delovnem mestu "Upravnik V", od 27. 12. 2018 dalje pa je zaposlen na delovnem mestu "Tehnik V".

7. Tožnik je primarno zahteval plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od junija 2014 do decembra 2018 v skupnem znesku 3.620,77 EUR, saj naj bi mu bilo poleg del in nalog svojega delovnega mesta, odrejeno tudi dodatno delo (dela delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/I"), za katerega je v povprečju porabil skupno 80 % (50 % oziroma 30 %) svojega delovnega časa. Zato meni, da je upravičen do dodatka za povečan obseg dela.

8. Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevek zavrnilo s pojasnilom, da bi tožnik moral, skladno z določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.), priznanje (večje) delovne uspešnosti uveljavljati najprej pri toženki, šele potem pred sodiščem. Dodalo je še, da morajo biti poleg tega za izplačilo vtoževanega dodatka izpolnjeni tudi pogoji po prvem odstavku 22.d člena Zakona o plačah v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) in po 22.e členu ZSPJS. Poleg tega je tožnik vse delovne naloge opravil v okviru pričakovanih rezultatov dela in teh količinsko ni presegel, saj je bil razbremenjen oprave določenih nalog svojega delovnega mesta, prav tako pa tudi ni zatrjeval ali dokazal, kakšen je bil zanj za vsak mesec pričakovani obseg del, in da je tega presegel. 9. Pravilna je uporaba materialnega prava, ki jo je sodišče prve stopnje apliciralo na primarni tožbeni zahtevek. Upoštevaje določbe 22.d člena in 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) ter nadalje določbe Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba; Ur. l. RS, št. 53/08 in nasl.)- 1. točka prvega odstavka 2. člena, 1. točka 3. člena ter 4. člen, tožnik v pritožbi zmotno navaja, da gre pri njegovem zahtevku iz naslova povečanega obsega dela za čisti denarni zahtevek. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da gre pri tovrstnem zahtevku najprej za spor o pravici – o določitvi delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. To dokazujejo navedene določbe, iz katerih jasno izhaja, da mora biti za pridobitev pravice do tega dodatka izpolnjenih več pogojev. Še posebej pa to dokazuje dejstvo, da njegova višina, ki delavcu v določenem obdobju pripada, ni določena z zakonom, splošnim aktom delodajalca ali pogodbo o zaposlitvi, temveč z Uredbo le v najvišjem možnem odstotku od plače (torej v razponu).

10. V primerih, ko o neki pravici javnega uslužbenca še ni odločeno, oziroma ko ta nima podlage v pisnem sklepu, pa neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1 ni mogoče. O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje dodatka za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, mora v skladu z uveljavljenim sistemom, ki velja za javne uslužbence, najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom. Če tega ne stori, ima javni uslužbenec, skladno z določbo 24. člena ZJU, če meni, da je do njega upravičen,1 pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni.2 Zoper sklep o zavrnitvi take zahteve (ali zaradi neodločitve o zahtevi v predpisanem roku) oziroma, če se z odločitvijo ne strinja, pa mora javni uslužbenec najprej vložiti pritožbo,3 šele potem lahko vloži tožbo,4 s katero nasprotuje odločitvi delodajalca, v okviru tega spora, pa se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka (tudi) po višini.5

11. V takih primerih, ko je potrebno najprej odločiti o pravici, predsodni postopek predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe. Navedba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 55/2021, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, tj. da dokončnost predhodno izdanih sklepov o priznanju plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela ni ovira za vtoževanje višjega plačila iz naslova povečanega obsega dela, pa ne dokazuje nasprotnega, temveč le potrjuje, da je bilo (tudi) v tem primeru o pravici do dodatka pred pravdo že odločeno,6 in da je bila pred sodiščem sporna zgolj še njegova višina, zato predsodni postopek v citirani zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, ni bil potreben.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. To namreč izhaja že iz v pritožbi povzetih smiselno enakih izsekov odločb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 55/2021, VIII Ips 56/2020, VIII Ips 11/2020),7 po katerih je pri presoji tovrstnega zahtevka, v primeru, ko delavec poleg nalog svojega delovnega mesta opravlja tudi delovne naloge drugega, (upoštevaje trditveno podlago) potrebno upoštevati tudi morebiten obstoj posebnih okoliščin, kot npr., da to delo opravlja zaradi zapolnitve polnega delovnega časa, če je obseg dela na njegovem delovnem mestu zmanjšan. Obstoj takih okoliščin je odločilnega pomena, saj je zahtevek za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela zahtevek za plačilo dela (svojega ali drugega delovnega mesta), ki je količinsko preseglo vnaprej določene pričakovane rezultate dela.8 Ker je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik določenih nalog svojega delovnega mesta razbremenjen, določene pa je opravljal v manjšem obsegu, vse svoje delo pa je uspel opraviti v okviru rednega delovnega časa, je pravilen tudi njegov zaključek, da so podane posebne okoliščine v smislu, da je bil tožnikov delovni čas polno zapolnjen. Tako se izkažejo za nepomembne pritožbene navedbe o (iz konteksta povzetem) stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 55/2020, da če delavec poleg nalog svojega delovnega mesta opravlja še naloge drugih delovnih mest, to (le) praviloma pripelje do zaključka o preseganju pričakovanih rezultatov dela.

13. Tožnik sicer v pritožbi nasprotuje tudi pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju navedenih okoliščin, in trdi, da je bil razrešen opravljanja le dveh nalog svojega delovnega mesta, ne pa tudi ostalih (npr. selitev pohištva, urejanja okolice,...) in s tem v zvezi opozarja na verodostojnost zaslišanih prič. Vendar pa je sodišče prve stopnje s tem v zvezi izvedene dokaze ocenilo pravilno ter utemeljeno zaključilo, da so posebne okoliščine v konkretni zadevi podane. Zgolj zato, ker se v dopisu PU C. z dne 26. 4. 2019 navedeni delovni nalogi, oprave katerih je bil tožnik razbremenjen, razlikujeta od nalog, katerih naj bi bil tožnik (prav tako) razbremenjen glede na izpovedi prič A. A. ter B. B., izpovedi slednjih nista neverodostojni, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Razlike so namreč minimalne in glede podrobnosti in zato verodostojnost njunih izpovedi le še dodatno utrjujejo, saj dokazujejo, da priči nista bili v naprej pripravljeni, temveč sta izpovedali po spominu. Poleg tega pa sta glede tega izpovedali v bistvenem enako. Odločilno je, da iz vseh navedenih dokazov nedvomno izhaja, da je bil tožnik določenih nalog svojega delovnega mesta razbremenjen, kot tudi, da je nekatere opravljal v manjšem obsegu, saj to dokazuje zmanjšan obseg dela na njegovem delovnem mestu, zaradi česar pa ni prišlo do kvantitativnega preseganja obsega opravljenega dela. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal, da bi bil pri delu prekomerno obremenjen. Nenazadnje ni niti zatrjeval, da dela v obravnavanem obdobju, z običajno produktivnostjo in torej brez dodatnih prekomernih naporov v rednem delovnem času ne bi zmogel opraviti.

14. Upoštevaje navedeno je tako pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal v pričakovanem obsegu, ki mu sicer pritožba nasprotuje zgolj zaradi zmotnega stališča, da vtoževani dodatek tožniku pripada že zaradi oprave del izven svojega delovnega mesta. Pritožba sicer pravilno navaja, da (zgolj) argument, da je tožnik delo opravil v rednem delovnem času, ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kljub temu pa ne gre spregledati, da to v konkretni zadevi le še dodatno dokazuje, da je bil tožnik ali razbremenjen določenih nalog svojega delovnega mesta, saj bi sicer vse te moral opraviti v zgolj 20 % delovnega časa,9 ali pa je naloge drugih delovnih mest opravljal v bistveno manjšem obsegu kot zatrjuje.

15. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi toženka morala zatrjevati in dokazati obstoj posebnih okoliščin (da se je obseg dela tožniku na njegovem delovnem mestu tako zmanjšal, da mu je naložila še opravo drugih delovnih nalog), in da tega ni storila. Zadostno trditveno podlago je glede tega podala že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah,10 svoje trditve je, kot že navedeno, tudi dokazala. Zmotno pa tožnik nasprotuje tudi očitkom sodišča prve stopnje, da je on tisti, ki bi moral zatrjevati in dokazati, kakšen je bil pričakovani obseg dela, in da je tega v posameznem mesecu presegel. To namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča drži.11 Morebitna izpolnitev trditvenega bremena glede opravljanja nalog drugega (bolj zahtevnega) delovnega mesta, pa za izplačilo vtoževanega dodatka, kot že pojasnjeno, ni odločilna (je pa za tožnikov podredni zahtevek) in zato za ugoditev tovrstnemu zahtevku, za kar se zavzema pritožba, ne zadošča. Sodišče prve stopnje zato s svojim očitkom ni kršilo določb postopka.

16. Ker glede primarnega zahtevka niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v II. točki izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. S prvim podrednim zahtevkom je tožnik zahteval plačilo razlike v plači zaradi dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu za čas od 1. 7. 2017 dalje. Navajal je, da je bil v tem obdobju zaposlen od 1. 7. 2017 do 26. 12. 2018 na delovnem mestu "Upravnik V", od 27. 12. 2018 dalje pa na delovnem mestu "Tehnik V". Kljub temu je v tem času opravljal dela in naloge višje vrednotenih delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" (50 % delovnega časa) in "Varstvenik obalnega morja VII/I" (30 % delovnega časa).

18. V skladu s 43. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki skladno s 5. členom ZJU velja tudi za delovna razmerja javnih uslužbencev, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Če delavec opravlja drugo delo, mu je delodajalec po 44. členu ZDR-1 dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje tega dela (skladno z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona). Ta obveznost pa izhaja tudi iz 13. točke 2. člena ZSPJS, ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

19. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo dejansko opravljenega dela zavrnilo iz razloga, ker toženka delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/I" nima sistemiziranih.12 Pri tem je izrecno poudarilo, da toženka sicer lahko sistemizira zgolj tista delovna mesta, ki so navedena v katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov, da pa sama avtonomno odloča, katera so potrebna za izvajanje njenih nalog.

20. Navedeno stališče sodišča prve stopnje, glede na tožnikovega delodajalca, ni pravilno. Delavec z delodajalcem sklene pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, ki vključuje tudi opravo delovnih nalog predvidenih za to delovno mesto. Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela oziroma ta opravlja delo, ki je različno od dela, ki bi ga delavec moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi (in torej ne gre za situacijo, ko javni uslužbenec opravlja delovno nalogo, ki spada med naloge njegovega delovnega mesta, vendar zgolj ni vnesena v njegov opis,13 temveč za situacijo, ko nedvomno opravlja tudi zahtevnejše delovne naloge oziroma naloge drugega delovnega mesta, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Če je to drugo delo ovrednoteno enako, do dodatnega plačila ni upravičen, nasprotno pa velja, kadar opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo, ali ima delodajalec to višje delovno mesto sistemizirano, je v konkretnem primeru, iz razlogov, kot izhajajo iz nadaljevanja sodbe, nepomembno.

21. Policija (v okvir katere spada tudi PU C.), kot organ v sestavi ministrstva, mora imeti akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Pri vsakem delovnem mestu se v sistemizaciji določijo najmanj opis nalog in pogoji za zasedbo delovnega mesta (prvi odstavek 21. člena ZJU). V skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZSPJS je v aktih o sistemizaciji delovnih mest in nazivov pri uporabnikih proračuna pri določanju in obračunu plač obvezna uporaba plačnih razredov po tem zakonu. Drugi odstavek 13. člena ZSPJS določa, da se delovna mesta oziroma nazivi v plačni skupini J (spremljajoča delovna mesta – velja za ves javni sektor), uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, tj. Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del (Uradni list RS, št. 60/2008 in nadalj.). Navedene določbe je treba razlagati ob upoštevanju prvega odstavka 44. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (v nadaljnjem besedilu: Uredba, Uradni list RS, št. 58/03 in nadalj.), ki določa, da je treba pri določanju sistemizacije upoštevati katalog tipičnih delovnih mest in pogoje za ta delovna mesta ter nazive, v katerih se lahko opravljajo.

22. Na podlagi navedenih predpisov bi torej tudi toženka14 v sistemizaciji morala določiti delovna mesta, predvidena v Katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov oziroma v Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (15. člen), glede na vrsto del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo, oblikovanje delovnih mest pa bi moralo slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženki obstaja potreba po opravljanju določenih del in nalog in se te tudi opravljajo, mora tudi njena sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katerega se ta dela in naloge opravljajo.15 Če temu ni tako, to ne pomeni, da njeni zaposleni niso upravičeni do ustreznega plačila za njihovo opravo, ravno nasprotno.

23. Tožnik je v postopku trdil, da je pri toženki opravljal dela in naloge delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" (50 % delovnega časa) in "Varstvenik obalnega morja VII/I" (30 % delovnega časa), za kateri pa kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 22. oziroma 31. plačni razred brez napredovanj. Gre torej za višje vrednoteni delovni mesti od tožnikovega, ki sta obe vključeni v Katalog funkcij, delovnih mest in nazivov, in za kateri je tožnik tudi predložil opis, iz katerega izhajajo tudi dela in naloge, ki se na teh dveh delovnih mestih opravljajo. Če je v resnici opravljal delo teh delovnih mest, namesto ali poleg svojega, potem mu za to pripada plačilo za delo, čeprav ti delovni mesti pri toženki nista sistemizirani oziroma ni sistemizirano delovno mesto, ki bi ta dela obsegalo. Pri tem pa ne gre za to, da bi s tako odločitvijo sodišče delodajalcu naložilo sistemizacijo določenega delovnega mesta, temveč zgolj za plačilo že opravljenega dela delovnih mest iz Kataloga funkcij, delovnih mest in nazivov.

24. Zgoraj navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in dejstev, ki so s tem povezana ni ugotavljalo, posledično pa je dejansko stanje glede tega ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo (341. člen v zvezi s 350. členom ZPP) in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (točka III izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ugotavljanje dejanskega stanja, še posebej pa tako obsežnega ter bistvenega sklopa dejstev, je namreč v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji in ne na pritožbeno raven, zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo na pritožbeni obravnavi. Pritožbeno sodišče namreč le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v tem delu, glede na datum vložitve tožbe (13. 9. 2019), tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

25. V ponovljenem postopku naj zato sodišče prve stopnje presoja utemeljenost zahtevka glede na vsebino del in nalog, ki jih je tožnik opravljal (nesporno), in ugotovi, za naloge in dela katerega od izpostavljenih delovnih mest16 gre, pri tem pa naj upošteva tudi njihove opise, ki jih je v spis predložil tožnik, po potrebi pa ponovno zasliši tudi priče. Poleg tega naj ponovno, skladno z 8. členom ZPP, torej celovito in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, dokazno oceni tudi izpovedi prič A. A. in B. B., nato pa odloči o utemeljenosti zahtevka. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče ni dolžno samo iskati delovnega mesta, katerega naloge tožnik opravlja, temveč njegov zahtevek presoja le v okviru podanih trditev.

26. Ker je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s prvim podrednim zahtevkom razveljavilo, in mu jo vrnilo v novo sojenje, je preuranjena tudi odločitev v zvezi z drugim podrednim zahtevkom17 (tretji odstavek 182. člena ZPP), ki ga je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo. Zato je pritožbi tožnika tudi v tem delu ugodilo (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 350. členom ZPP) in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (točka IV izreka), posledično pa tudi točko V (stroški postopka) razveljavilo in zadevo tudi s tem v zvezi vrnilo sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Odločitev o drugem podrednem zahtevku bo namreč sodišče prve stopnje lahko sprejelo le, če bo zahtevek iz prvega podrednega zahtevka zopet zavrnilo. Pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da zahtevek za plačilo razlike v plači po dejanskem delu za delovno mesto, ki ni na tak način navedeno v Katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov (npr. tudi "Tehnik V" z izhodiščnim 21. plačnim razredom18) ne more biti utemeljen.

27. Pritožbeno sodišče se do preostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, saj niso odločnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 In da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. 2 Drugi odstavek 24. člena ZJU. 3 Zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja je dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU). 4 Zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU). 5 Prim. VDSS Sodba in sklep Pdp 357/2021, VDSS Sklep Pdp 387/2014, VSRS Sodba in sklep VIII Ips 331/2009. 6 Razen za tri mesece, pri čemer pa je tožnik tudi v teh opravljal povsem enako količino dela, kot preostale mesece. 7 Poleg tega pa tudi iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 480/2021, sodbe VDSS Pdp 393/2021 in sklepa VDSS Pdp 86/2022, VDSS sodba Pdp 448/2022. 8 Prvi odstavek 22.e člena ZSPJS; sklep VSRS VIII Ips 56/2020. 9 80 % delovnega časa naj bi namreč po njegovih navedbah opravljal delovnega naloge drugih delovnih mest. 10 Da tožnik nekaterih delovnih nalog svojega delovnega mesta ni opravljal, naloge drugih delovnih mest ni opravljal ves čas (v enakem obsegu), nikdar ni presegal pričakovanega obsega dela, tega je opravil v rednem delovnem času, itd. 11 Prim. VSRS Sklep VIII Ips 56/2020, VDSS Sodba Pdp 448/2022. 12 Pri presoji tovrstnega zahtevka pa je pomemben tudi formalno predviden opis delovnih nalog višje vrednotenega delovnega mesta glede na akt o sistemizaciji. 13 Od delodajalca namreč ni moč pričakovati, da prav vse naloge določenega delovnega mesta vnese v opis in da posledično ob vsaki spremembi potreb spreminja akt o sistemizaciji in pogodbe o zaposlitvi (prim. VSRS Sklep VIII Ips 11/2020). 14 Delodajalec (toženka) v konkretnem primeru je Republika Slovenija. Zato za presojo v tem sporu ni bistveno ali ima določen njen organ v svojem aktu o sistemizaciji sistemizirano delovno mesto ali ne. Bistveno je, ali je to delovno mesto navedeno v Katalogu delovnih mest (ki je priloga Uredbe), v delu, ki se nanaša na organe javne uprave oziroma v Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnost in od kdaj. 15 Prim. Sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 19/2014, VDSS Sodba in sklep Pdp 22/2016, VDSS Sodba in sklep Pdp 839/2014. 16 "Varstvenik obalnega morja V" in/ali "Varstvenik obalnega morja VII/I" oziroma "Upravnik V" oziroma "Tehnik V", za kateri je imel sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. 17 S tem zahtevkom je tožnik prav tako zahteval plačilo razlike v plači med izplačano plačo in plačo za 21. izhodiščni plačni razred skupaj z doseženimi napredovanji za čas od 1. 7. 2017 dalje, saj na bi si, glede na naloge in dela, ki jih je opravljal, tudi po stališču nadrejenih zaslužil višje plačilo. 18 Izhodiščni plačni razred delovnega mesta "Tehnik V" v Katalogu ni 21.