Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah (zvin vratne hrbtenice).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo tako delno spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1997 dalje in ji povrniti 117.174,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1997 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, presežni tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti tožničina pritožba zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica mora povrniti toženi stranki 11.280,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnica mora povrniti toženi stranki 10.560,00 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica se je kot voznica osebnega avtomobila 16.12.1994 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje ji je za nepremoženjsko škodo prisodilo skupaj 2,900.000,00 SIT odškodnine. Od zahtevanih 2,000.000,00 SIT ji je za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1,000.000,00 SIT, od zahtevanih 1,000.000,00 SIT za strah 400.000,00 SIT in od zahtevanih 4,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT. Presežni tožbeni zahtevek v zvezi z nepremoženjsko škodo je zavrnilo. S sodbo na podlagi pripoznave je toženi stranki naložilo tudi, da tožnici za premoženjsko škodo plača 107.488,80 SIT. Glede na uspeh v pravdi je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnici 162.896,00 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine znižalo na 800.000,00 SIT, za strah na 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 1,300.000,00 SIT. Skupaj je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 500.000,00 SIT, torej od 2,900.000,00 SIT na 2,400.000,00 SIT. Glede na drugačen uspeh v pravdi je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožnici 124.543,00 SIT pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O pritožbenih stroških je odločilo tako, da mora tožnica povrniti toženi stranki 6.750,00 SIT, svoje pritožbene stroške pa mora nositi sama.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo za še 900.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne za revizijsko še sporni znesek. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti bi bila primerna le v znesku 600.000,00 SIT, saj je šlo le za običajno konservativno zdravljenje, kljub nekoliko daljšemu bolečinskemu obdobju pa je pretežni del tega obdobja trpela le blage telesne bolečine. Za strah bi bila primerna odškodnina le v znesku 100.000,00 SIT, ker je poleg subjektivnih psihičnih občutkov konkretnega oškodovanca potrebno upoštevati tudi trajanje posledic strahu, to je duševnih motenj, te pa pri tožnici niso bile zaznane in kakšne posebne težave zaradi strahu niso izkazane. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti bi bila primerna odškodnina 800.000,00 SIT, saj je ta oblika škode pri tožnici izkazana le pri izredno dolgem sedenju v prisiljeni drži, pri izredno dolgi vožnji z avtomobilom in pri športnih aktivnostih v obliki blagih bolečin, sicer pa so pri tožnici ohranjene vse vitalne funkcije, ki omogočajo opravljanje življenjskih in poklicnih aktivnosti, v kar mora vložiti le nekoliko več napora.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija ne uveljavlja nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče pa procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, v postopku pred nižjima sodiščema ni ugotovilo.

Dejanska podlaga za odločanje v tem sporu so naslednje odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč. V času škodnega dogodka 32 let stara tožnica se je telesno poškodovala, ker se je zavarovanec tožene stranke od zadaj zaletel v tožničin stoječi osebni avtomobil, tega pa je odneslo v spredaj stoječi osebni avtomobil, ki je tudi stal zaradi nameravanega zavijanja v levo. Prvotno postavljena diagnoza zloma dveh vratnih vretenc je bila v času bolnišničnega zdravljenja z dodatnimi preiskavami izključena. Končna diagnoza se je glasila zvin vratne hrbtenice, tožnica pa je utrpela tudi udarec v koleno in komolec. V bolnici je bila 7 dni, ovratnico je morala stalno nositi 2 meseca, v nadaljnjem šestmesečnem obdobju občasno trikrat na teden in še nadaljnjem šestmesečnem obdobju občasno štirikrat na mesec. Bila je na osmih pregledih pri specialistih, dvajsetih rentgenskih slikanjih, opravljena ji je bila tudi boleča zdravniška preiskava elektroniografija. Na fizioterapiji je bila trinajstkrat. Zaradi udarcev v komolec in koleno je trpela 7 dni blagih bolečin, zaradi zvina vratne hrbtenice pa 18 dni hudih stalnih, 1 mesec in pol srednjih stalih in 4 do 5 mesecev blagih stalnih, nato pa občasne blage bolečine ob hujših obremenitvah. Poleg tega je 1 mesec prestajala takoimenovani reflektorni glavobol srednje intenzivnosti, kasneje pa je prihajalo in še prihaja do občasnih blažjih glavobolov. Prve tri mesece je čutila podvojene bolečine prej okvarjene ledvene hrbtenice. Za to obliko nepremoženjske škode ji je bilo pravnomočno prisojeno 800.000,00 SIT odškodnine.

V samem škodnem dogodku je tožnica utrpela hud primaren strah. Njen osebni avtomobil je bil poškodovan na sprednjem in zadnjem delu, voznikov sedež se je zlomil, tožnica ni mogla izstopiti pri voznikovih vratih in se je zato morala reševati iz avtomobila pri sovoznikovih vratih ter je ves čas doživljala hud strah. Tudi po škodnem dogodku je samo nesrečo večkrat intenzivno podoživljala.

Zaskrbljenost za izid zdravljenja je bila 4 do 5 dni zelo intenzivna zaradi suma zloma dveh vratnih vretenc, ob ugotovitvi manjše poškodbe pa je zaskrbljenost za izid zdravljenja srednje stopnje trajala 1 mesec. Za to obliko nepremoženjske škode ji je bilo pravnomočno prisojeno 300.000,00 SIT odškodnine.

Poškodba je pri tožnici zapustila zavrto gibljivost vratne hrbtenice srednje stopnje, ki po oceni izvedenca v pismenem izvedeniškem mnenju predstavlja 10% invalidnost. Tožnica mora vlagati povečane napore v opravljanje poklicnih, gospodinjskih in ostalih del. Kot referentka za osebni dohodek dela za računalnikom in pisalnim strojem, večino časa mora presedeti, zaradi dolgotrajne prisiljene drže se hitreje utrudi. Tožnica je po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, temelječih na izvedeniškem mnenju, zmanjšano delovno sposobna za dela, ki zahtevajo nenadne gibe in dolgotrajno sedenje, pa tudi za športno aktivnost. Pred nesrečo se je intenzivno in pogosto ukvarjala s številnimi športnimi aktivnostmi (tenis, odbojka, plavanje, fitnes), sedaj pa je njena tovrstna aktivnost znatno manj intenzivna, krajša in redkejša. Zaradi vseh navedenih omejitev tožnica prestaja in bo prestajala duševne bolečine. Za to obliko nepremoženjske škode ji je bilo pravnomočno prisojeno 1,300.000,00 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in njenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Na prej povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč so glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezane tako pravdne stranke kot revizijsko sodišče. Tožena stranka v reviziji načeloma sprejema na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, s poudarjanjem le nekaterih dejanskih okoliščin in prezrtjem ostalih pomembnih okoliščin pa skuša prikazati manjši obseg posameznih oblik nepremoženjske škode. Tožnica je utrpela razmeroma dolgo obdobje telesnih bolečin različne intenzivnosti. Dejstvo, da je bilo v tem obdobju obdobje stalnih hudih bolečin krajše od obdobij srednjih in blažjih bolečin, ni neobičajno. Revizija pri izpodbijanju prisojene odškodnine za to obliko škode ne omenja številnih nevšečnosti, ki jih je tožnica prestajala v času zdravljenja. Kljub konservativnemu načinu zdravljenja so bile te nevšečnosti znatne. Revizija tudi ne omenja še trajajočih in bodočih občasnih telesnih bolečin pri obremenitvah in občasnih blažjih glavobolov, ki jih povzroča zavrta gibljivost vratne hrbtenice. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisoja 800.000,00 SIT odškodnine za to obliko nepremoženjske škode skladna s prej povzetimi kriteriji in merili o pravični odškodnini.

Pri izpodbijanju prisoje odškodnine za strah revizija neutemeljeno poudarja, da strah pri tožnici ni povzročil nobenih duševnih motenj. Predvsem obstoj duševnih motenj ni pogoj za obstoj strahu kot pravno priznane oblike škode. Intenzivnost primarnega strahu je dovolj izkazana s prej povzetimi dejanskimi ugotovitvami, kako se je tožnica morala reševati iz avtomobila in kako je tudi kasneje večkrat intenzivno podoživljala dogajanje. Trajanje zaskrbljenosti za izid zdravljenja v obravnavani zadevi ne odstopa od obsega sekundarnega strahu pri tovrstnih poškodbah. Revizijsko sodišče pa glede na tak obseg strahu vseeno ugotavlja, da prisoja 300.000,00 SIT odškodnine za to obliko škode odstopa od prisoje odškodnin v primerljivih zadevah. Upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je zato v tem delu reviziji tožene stranke delno ugodilo tako, da je za strah prisojeno odškodnino znižalo na 200.000,00 SIT, kar ustreza prisoji odškodnine v primerljivih škodnih zadevah. Pri tem še ugotavlja, da revizijsko predlagano znižanje na 100.000,00 SIT ne bi predstavljalo pravične odškodnine.

Revizija je delno utemeljena tudi pri izpodbijanju 1,300.000,00 SIT odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Ni sicer mogoče pritrditi revizijskim trditvam, da so pri tožnici ohranjene vse vitalne funkcije, ki ji omogočajo opravljanje vseh aktivnosti. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je podano tudi takrat, kadar mora oškodovanec za njihovo opravljanje vlagati več truda in napora kot pred škodnim dogodkom. V obravnavani zadevi pa ne gre samo za to, saj tožnica ne opravlja več vseh aktivnosti v enakem obsegu. Znatno je morala skrčiti obseg športnega udejstvovanja, pa tudi samo intenzivnost ukvarjanja s številnimi športi. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč je zmanjšano sposobna tudi pri poklicnem in gospodinjskem delu za tista dela, ki zahtevajo nenadne gibe, položaj hrbtenice v prisilnem, dalj časa trajajočem položaju, opravlja pa delo za pisalnim strojem in računalnikom, zaradi tresljajev pa je zmanjšano sposobna še za dolgotrajnejše vožnje z avtomobilom. Za duševne bolečine, ki jih tožnica zaradi vseh navedenih omejitev trpi, predstavlja po presoji revizijskega sodišča pravično odškodnino znesek 1,000.000,00 SIT, ne pa 1,300.000,00 SIT, kolikor je tožnici prisodilo sodišče druge stopnje, pa tudi ne 800.000,00 SIT, kolikor zahteva revizija. Delno spremenjena prisoja odškodnine za to obliko nepremoženjske škode temelji tudi na kriteriju primerljivosti tožnici prisojene odškodnine s prisojami odškodnin za tožničini primerljive škode.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP in 393. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Sprememba prisojene odškodnine je narekovala ponovno odločanje o pravdnih stroških celotnega postopka. Pri odločanju o pravdnih stroških na prvi stopnji je revizijsko sodišče upoštevalo vrednost točke po odvetniški in taksni tarifi v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ker je tožnica zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožničine priglašene pravdne stroške odmerilo na 440.955,00 SIT. Po ugotovitvi, da znaša tožničin končni uspeh v pravdi 29 odstotkov, je revizijsko sodišče od navedenega zneska odštelo 23.382,00 SIT za izvedenino, ker so bili ti stroški v celoti potrebni ne glede na višino tožbenega zahtevka, od dobljene razlike izračunalo 29%, kar znese 121.096,00 SIT, prištelo celotno izvedenino in tako odmerilo tožničine stroške na 144.478,00 SIT. Od tega zneska je odštelo sorazmerne stroške tožene stranke, torej 71% od 38.457,00 SIT ali 27.304,00 SIT in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnici razliko 117.174,00 SIT njenih stroškov postopka na prvi stopnji. S strani tožene stranke pritožbeno izpodbijani znesek je znašal 1,900.000,00 SIT, glede na končni uspeh (pritožbeni za 500.000,00 SIT in revizijski za 400.000,00 SIT) pa je tožena stranka uspela s 47 odstotki pritožbeno izpodbijanega zneska. Zato ji gre povrnitev enakega odstotka dolžne takse za pritožbo oziroma znesek 11.280,00 SIT. Revizijsko sporna vrednost je znašala 900.000,00 SIT, tožena stranka je uspela za znesek 400.000,00 SIT oziroma za 44 odstotkov, zato ji gre povrnitev enakega odstotka dolžne takse za revizijo oziroma zneska 10.560,00 SIT. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbah prvega in drugega odstavka 166. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP.