Jedro

Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2016 in prvostopenjsko odločbo CSD A. št. ... z dne 23. 5. 2016 odpravilo in tožnici priznalo pravico do trajnega varstvenega dodatka v višini 108,27 EUR mesečno od 1. 1. 2014 dalje. Denarni prejemki se usklajujejo skladno z določili ZUTPG. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.840,58 EUR v roku 15 dni (I. in II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega mesečnega prikrajšanja do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev stroškov postopka na račun sodišča (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo, da je bila tožnici na podlagi odločbe CSD A. št. ... z dne 8. 6. 2016 na podlagi vloge, ki jo je tožnica vložila 31. 5. 2016 priznana vtoževana pravica do varstvenega dodatka za obdobje od 1. 6. 2016 do 31. 5. 2017 v mesečnem znesku 113,63 EUR. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Odločitev, kot izhaja iz izpodbijane sodbe predstavlja pravno nesprejemljivo kumuliranje oziroma podvajanje temeljev. Dejanski prejem varstvenega dodatka po odločbi z dne 8. 6. 2016 tudi ni sporen. Dne 11. 5. 2017 pa je tožnica na pristojni CSD ponovno vložila vlogo za prejemanje varstvenega dodatka, kar ji je bilo tudi ugodeno z odločbo št. ... z dne 22. 5. 2017. Priznana ji je bila pravica do varstvenega dodatka v višini 115,55 EUR mesečno za čas od 1. 6. 2017 do 31. 5. 2018. Upoštevaje navedeno se tudi zneska med seboj razlikujeta. Sodišče je namreč tožnici priznalo 108,27 EUR mesečno, medtem ko iz zadnje prvostopenjske odločbe CSD izhaja, da je tožnica upravičena do zneska 115,55 EUR mesečno. Glede pravnega vprašanja pa tožena stranka izpostavlja, da je pristojni organ v ponovnem upravnem odločanju na podlagi sodbe Psp 584/2016 z dne 7. 4. 2016 odločal o upravičenosti tožnice do varstvenega dodatka. Organ je tudi ugotovil, da niso podani pogoji za tožničino upravičenost do trajnega varstvenega dodatka, zato ji je bila ta pravica dodeljena le za obdobje enega leta. Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)1 v 52. členu odkazuje na uporabo 36. člena omenjenega zakona, kar pomeni, da se pogoji za priznanje pravice do varstvenega dodatka smiselno presojajo z upoštevanjem pogojev za dodelitev denarne socialne pomoči. Tožnica ima dve polnoletni in za delo sposobni hčerki, pri katerih se materialna situacija lahko spreminja in s tem posledično tudi njuna sposobnost preživljati svojo mamo. Pristojni CSD je tako presodil, da niso podani pogoji za upravičenost do trajnega varstvenega dodatka, saj se pri upravičenki materialna situacija lahko spremeni. Tožena stranka vztraja, da ne obstaja pravni temelj za priznanje oziroma dodelitev vtoževane pravice do varstvenega dodatka za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 5. 2016, saj tožnica pred 31. 5. 2016 ponovne vloge na pristojni CSD za dodelitev varstvenega dodatka ni vložila. Okoliščine, da tožnica v obdobju, ko je uveljavljala sodno varstvo zoper upravne odločbe, izdane v predhodnem upravnem postopku (v katerem je bila izdana odločba Psp 584/2015 z dne 7. 4. 2016) ni vložila nove vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, ni utemeljeno upoštevati v smislu odgovornosti na strani tožene stranke, ki se sklicuje na načelo, da nepoznavanje prava škoduje. Glede izpolnjevanja zakonskih pogojev pa je tudi sodna odločba pomanjkljiva v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2, saj iz obrazložitve ne izhajajo vsi razlogi, zakaj naj bi se tožnici priznala pravica do trajnega varstvenega dodatka. Sodišče je zgolj ugotovilo, da tožnica izpolnjuje osnovni pogoj za upravičenost do varstvenega dodatka in sicer, da gre za trajno nezmožnost za delo zaradi I. kategorije invalidnosti. Ni pa se opredelilo do ostalih pogojev, in sicer glede premoženja oseb in družinskih članov, ki morajo prav tako izpolnjevati pogoje iz tega odstavka, torej biti brez premoženja in nezmožni za delo. V zvezi z izdanimi odločbami z dne 8. 6. 2016 in z dne 22. 5. 2017 tožena stranka poudarja tudi pomen načela pravnomočnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je le iz previdnosti med trajanjem postopka pred sodiščem, na upravni organ vložila tudi nove zahteve za priznanje pravice do varstvenega dodatka. Za vtoževano obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 5. 2016 pa je ostala brez omenjenega dodatka. Z izpodbijano sodbo je temelj za priznanje trajnega varstvenega dodatka izkazan, kar pomeni, da ji bo tudi za sporno obdobje tožena stranka morala izplačati varstveni dodatek. Za ostalo obdobje pa bo tožena stranka lahko ugotovila, da je sodba že realizirana. Upravni organ ni imel zakonske podlage za omejitev pravice le na eno leto. Tožnica še opozarja, da varstveni dodatek prejema že vse od 1. 2. 1996 dalje. Gre za pridobljeno pravico. Nadalje tožnica izpolnjuje tudi vse kriterije za dodelitev trajnega varstvenega dodatka, saj je o njeni trajni nezmožnosti za delo že odločala invalidska komisija 17. 7. 1996. Podala je mnenje, da je pri tožnici nastala popolna izguba delovne zmožnosti. Glede navedb tožene stranke, da bi morali tudi družinski člani izpolnjevati pogoje, ki jih zakon predpisuje za dodelitev trajne pravice, torej biti brez premoženja in nezmožni za delo, pa gre za povsem napačno interpretacijo zakonskih določb. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti, kar pomeni, da ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD A. št. ... z dne 23. 5. 2016. Z omenjeno odločbo je bila tožnici priznana pravica do varstvenega dodatka v višini 108,97 EUR, in sicer za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. Pravica ji je bila torej priznana le za eno leto. V zadevi pa je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se tožnici prizna trajna pravica do varstvenega dodatka.

7. V 52. členu ZSVarPre je določeno, da se pri presoji upravičenosti do varstvenega dodatka smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči. Za presojo je torej odločilen 36. člen ZSVarPre. V prvem odstavku je določeno, da se denarna socialna pomoč oziroma tudi varstveni dodatek dodeli za določen čas glede na okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka. V 4. odstavku je nadalje določeno, da se denarna socialna pomoč oziroma varstveni dodatek lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca. V petem odstavku pa je določeno, da se upravičencu, ki se v skladu s 54. členom tega zakona šteje kot trajno nezaposljiv ali trajno nezmožen za delo ali ki je nezaposlen in starejši od 63 let za ženske in od 65 let za moške ter je brez premoženja, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev ali je v institucionalnem varstvu in tudi njegovi družinski člani izpolnjujejo pogoje iz tega odstavka, dodeli trajna denarna socialna pomoč.

8. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 584/2015 z dne 7. 4. 2016 odpravilo odločbi tožene stranke z dne 30. 6. 2014 in z dne 12. 2. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V novem odločanju je tožena stranka ugotovila, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do varstvenega dodatka. Glede trajanja je odločila, da ji ta pravica gre za čas od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. Iz obrazložitve ne izhaja, zakaj je bil varstveni dodatek dodeljen zgolj za eno leto. Šele z vložitvijo nove vloge je bila tožnici priznana pravica do varstvenega dodatka za čas od 1. 6. 2016 pa do 31. 5. 2017, oziroma z novo odločbo do 31. 5. 2018. Tožnica je že v predsodnem postopku uveljavljala, da se ji prizna pravica do trajnega varstvenega dodatka, kajti v tem primeru bi imela pokrito tudi obdobje od 1. 1. 2015 pa do 31. 5. 2016. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da se drugostopenjski organ do pritožbenih navedb v zvezi z vprašanjem izpolnjevanja pogojev za upravičenost do trajnega varstvenega dodatka ni opredeljeval, to pa iz razloga, ker so bile kasneje izdane nove odločbe, s katerimi je bil varstveni dodatek tožnici dodeljen za obdobje enega leta, tožnica pa kasneje izdanih odločb ni izpodbijala, kar pomeni, da so postale dokončne in pravnomočne.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako nedvomno izpolnjen.

10. V zvezi z izpolnjevanjem ostalih pogojev na strani družinskih članov pa pritožbeno sodišče najprej poudarja, da tožena stranka omenjeno uveljavlja šele v pritožbenem postopku. Gre za pritožbeno novoto, kar pomeni, da je s temi navedbami skladno z 337. členom ZPP prekludirana. Nenazadnje pa je že tožena stranka v kasneje izdanih odločbah ugotovila, da tožnica izpolnjuje vse potrebne pogoje za priznanje pravice do varstvenega dodatka in s tem v zvezi so po stališču pritožbenega sodišča tudi izpolnjeni potrebni pogoji za dodelitev trajnega varstvenega dodatka.

11. Glede nastopa morebitnih kasnejših sprememb, pa pritožbeno sodišče opozarja na šesti odstavek 36. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da center za socialno delo enkrat letno po uradni dolžnosti preveri, ali osebe iz petega odstavka 36. člena na dan 1. aprila še izpolnjujejo pogoje za upravičenost do socialno varstvenih pravic po tem zakonu in ali so nastopile spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obdobje upravičenosti do teh pravic in izda novo odločbo. Za potrebe odločanje se kot dan vložitve vloge šteje 31. marec. To pomeni, da tožnici zgolj ne bo potrebno vlagati novih vlog za priznanje pravice do varstvenega dodatka. Bo pa moral CSD po uradni dolžnosti preveriti, ali je tožnica še nadalje upravičena do varstvenega dodatka.

12. Na samo odločitev nimajo nobenega vpliva kasneje izdane odločbe. Sodišče je namreč odločilo zgolj za čas od 1. 1. 2014 dalje in priznalo znesek, ki predstavlja seštevek zneskov varstvenega dodatka za celo leto 2015 in za čas od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2016. To pomeni, da je tožnica upravičena le do izplačila neizplačanih zneskov varstvenega dodatka. Če ji je bil varstveni dodatek že izplačan v takem primeru nikakor ni upravičena do dvojnega izplačila varstvenega dodatka, kar nenazadnje tudi v odgovoru na pritožbo navaja že tožnica sama.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka na račun sodišča dolžna povrniti znesek 214,18 EUR v roku 15 dni. Tožnici je bila namreč z odločbo št. 354/2017 z dne 7. 7. 2017 priznana brezplačna pravna pomoč in sicer za odgovor na pritožbo. Pri odmeri stroškov je sodišče upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)3. Po tarifni št. 15/4 je za odgovor na pritožbo priznalo 375 točk ter po 11. členu 2 % od skupne vrednosti storitve, vse povečano za 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2-24/2015.