Jedro

Ker se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitalo, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, ker naj bi z opustitvijo izvedbe kontrole sumljivih transakcij in zavajanjem pristojnih služb delodajalca, prikril sledi storitve sledi kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki naj bi jih izvršila E.E. kot upravnica določene pošte, je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik te kršitve ni storil, ker ni vedel za neupravičene dvige E.E. s hranilne knjižice. Tožnik ni opravil preverke, vpogleda v hranilno knjižico komitenta, niti kontrole na pošti, prav ta neizvedba kontrole na terenu pa je lahko indic, da je šlo za prikrivanje. Sodišče bi moralo upoštevati vse indice in sicer, da tožnik ni opravil kontrole na terenu, ki bi jo moral opraviti, da je bila E.E. pravnomočno obsojena zaradi dejanj, glede katerih bi moral tožnik opraviti nadzor na pošti, da gre za tožnikovo bivšo ženo, s katero je po ugotovitvah sodišča prve stopnje še v skupnosti, ter da je tožnikov sin na pošti opravil vezavo depozita. Šele z upoštevanjem vsega navedenega bi lahko sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki bi jo ustrezno obrazložilo. Odločitev o očitani kršitvi po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ne temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čelna ZPP s tem, ker je po eni strani ugotovilo, da tožnik ni sodno izpodbijal podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, hkrati pa ga je klub temu, da mu je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje, reintegriralo na delo k toženi stranki. V izreku sodbe je torej nasprotje med ugotovitvami sodbe. Prav tako je nasprotje v samem izreku sodbe, saj sodišče prve stopnje v točki II izreka ugotovi, da delovno razmerje tožnika traja tudi še po 10. 4. 2014, v točki III izreka pa tožniku dosodi reparacijo le do 4. 5. 2014, kljub odločitvi v točki II izreka, da je tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tudi navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja tudi po 10. 4. 2014 (točka II izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto „inšpektor notranje kontrole“ in ji od 10. 4. 2014 dalje do 4. 5. 2014 obračunati pripadajoče zneske nadomestil plače, od teh zneskov odvesti davke in prispevke v skladu z zakonodajo v Republiki Sloveniji ter ji izplačati neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska nadomestila plače od dneva zapadlosti do plačila, jo prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 10. 4. 2014 do 4. 5. 2014, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.835,30 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin, zapisnikov, o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje ni odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi izteka celotnega postopka. Odločilo je na podlagi dokazov, ki so v korist tožeči stranki, dokazov ki so v korist toženi stranki, pa ponovno sploh ni ovrednotilo ter ni odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je postala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 2. 2014 dokončna. V zaključku 8. točke pa je tudi ugotovilo, da je (tožniku) delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 5. 2016 (pravilno 5. 5. 2014). To je delno upoštevalo v izreku sodbe in sicer v delu, ki se nanaša na obračun nadomestil in prispevkov in vpis v matično evidenco, v katerem je razsodbo časovno omejilo, ni pa tega upoštevalo v II. točki izreka, s katero je razsodilo, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki traja tudi po 5. 4. 2014, in v III. točki izreka, po kateri ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto „inšpektor notranje kontrole“. Sodišče prve stopnje torej ni upoštevalo dejstva, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 11. 4. 2014, zato je ponovno napačno razsodilo v točkah II in III izreka sodbe. V kolikor bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi moralo upoštevati, da zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2014 ni vložil tožbe in da mu je delovno razmerje prenehalo 4. 5. 2014. Pritožba opozarja, da je porušeno zaupanje in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, zato bi sodišče prve stopnje to moralo upoštevati ter sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Nadalje navaja, da je tožnik delavko na pošti A. le poklical po telefonu, namesto da bi okoliščine temeljito raziskal na terenu. Tudi podatki, ki jih je posredoval (nadrejenemu), niso bili točni. Navodilo za delo notranje kontrole v 2. odstavku 13. člena določa, da so inšpektorji notranje kontrole v PE in v upravi družbe odgovorni za izvajanje kontrole postopkov za preprečevanje pranja denarja. Odpoved pogodbe se sklicuje na kršitev 13. člena tega navodila, ne na kršitev 6. in 7. člena. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju prezrlo tudi napotek višjega sodišča, da iz izpovedb B.B., C.C. in direktorice D.D. izhaja, da so se kontrole opravljale na terenu. Tožnik kontrole ni opravil, saj klicati in po telefonu intervjuvati edino zaposleno na pošti ni kontrola, prav tako ni bila opravljena preverka glede transakcij kot tudi ne osebnega dokumenta pri komitentu. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo napotek višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, da se 6. in 7. člen Navodila za delo ne nanašata na delo inšpektorjev notranje kontrole in da sodišče nanje ne bi smelo opreti svoje odločitve. Ta dva člena sta namenjena poštnim delavcem, to je delavcem na okencu in za preverjanje v trenutku, ko je stranka, ki opravlja transakcijo, (še) na okencu pred njim. Za kasnejše preverjanje postopkov pa ti dve določbi nista uporabni. V kolikor bi sodišče štelo, da v tožnikovem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja, je podana najmanj huda malomarnost, v povezavi z načinom, kot je podal poročilo, pa tudi naklep. Zato je evidentno, da mu tožena stranka ne more več zaupati in da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da so sporni zneski neobičajno podobni zneskom, ki jih je tožnik na podlagi pogodbe o vezavi depozita vezal na pošti A. Sodišče prve stopnje zaključuje, da iz razloga, ker na pošti v A. ni bilo mogoče ugotoviti kršitev, tudi ni mogoče tožniku očitati kaznivega dejanja prikrivanja, saj ni vedel za neupravičene dvige, ki jih je E.E. izvršila s hranilne knjižice F.F. Sodišče meša razloge za hudo malomarnost in razloge za očitek znakov kaznivega dejanja. To, da tožnik ni šel na teren, je huda malomarnost. Če ne bi bil hudo malomaren, bi po preverki na pošti nadaljeval preverko pri stranki in vse nepravilnosti sam ugotovil. Tega ni niti poskusil ter je zatajil, da ni opravil pregleda, kot bi moral, na terenu, ob tem pa je svoje lastne transakcije skoraj izključno opravljal na pošti A., kar kaže na to, da je prikrival ravnanja E.E. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zato tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 75/2014 z dne 19. 5. 2015 prav tako ugodilo tožbenemu zahtevku, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo kot nezakonito ter tožniku priznalo reintegracijo in reparacijo. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 880/2015 z dne 24. 3. 2016 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji). V njej mu je očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ker je opustil izvedbo kontrole sumljivih transakcij, zavajal pristojne službe delodajalca in s tem prikril sledi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter ponarejanja listin.

8. Kot je to ugotovilo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 880/2015 z dne 24. 3. 2016, je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „inšpektor notranje kontrole“. Namen tega delovnega mesta je obvladovanje sistema notranje kontrole in pravilnosti izvajanja tehnoloških postopkov ter izboljševanje strokovnih metod dela, med delovnimi nalogami tega delovnega mesta pa je bilo med drugim tudi kontroliranje pravilnosti izvajanja tehnoloških postopkov v vseh fazah dela, kontroliranje vseh vidikov varnosti poslovanja, ocenjevanje in analiziranje kakovosti poslovanja pošte, izdajanje poročil in zapisnikov z ukrepi. Podrobnejše določbe v zvezi z organiziranostjo notranje kontrole pri toženi stranki, nalogami, pristojnostmi, delovanjem in odgovornostjo inšpektorjev notranje kontrole vsebuje Navodilo za delo notranje kontrole (Uradno glasilo tožene stranke, št. ... z dne 30. 11. 2006 - Navodilo). Odgovornost inšpektorjev notranje kontrole pa je določena tudi v Navodilu za delo pošt pri preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (Uradno glasilo tožene stranke št. ... z dne 3. 3. 2009 - Navodilo za delo pošt), in sicer v 2. odstavku 13. člena, v katerem je določeno, da so za izvajanje kontrole postopkov za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma odgovorni tudi inšpektorji notranje kontrole v PE in upravi družbe. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi med drugim očitala opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev 2. odstavka 13. člena Navodila za delo pošt. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji, ali je tožnik kontrolo na pošti A., ki mu jo je naročil C.C. v elektronskem sporočilu z dne 25. 2. 2014, opravil skladno z Navodilom, upoštevati tudi določbe tega internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole, in iz katerih izhaja, da bi tožnik moral opraviti terenski pregled oziroma kontrolo na pošti. Iz skladnih izpovedb prič C.C., B.B., D.D., H.H. ter I.I. je tudi izhajalo, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče, da so se kontrole opravljale fizično na poštah, medtem ko se kontrole po telefonu niso opravljale.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje (ponovno) zavzelo stališče, da se od tožnika ni zahteval poglobljeni kot poenostavljeni pregled stranke v smislu 6. oziroma 7. člena Navodila za delo pošt z dne 3. 3. 2009, čeprav se ti dve določbi ne nanašata na delo inšpektorja notranje kontrole in se tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni očitala kršitev teh določb, hkrati pa ni upoštevalo stališča iz razveljavitvenega sklepa, da bi moral tožnik opraviti kontrolo na terenu in ne zgolj po telefonu opraviti intervju z edino delavko na pošti v A. Zato je sodišče prve stopnje ponovno nepravilno štelo, da tožnik ni kršil 13. člena Navodila za delo pošt pri preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma s tem, ko je nadrejenemu podal poročilo (B5) na zahtevo C.C. (B23). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo: - da je C.C. dne 25. 2. 2014 tožniku naročil, da opravi preverko transakcij poslovanja pošte A. in to 9 transakcij iz časovnega obdobja od 2. 7. 2013 do 2. 1. 2014, pri čemer so se vse transakcije nanašale na stranko F.F.; - da je bil tožnik seznanjen, da je bil na pošti A. opravljen pregled računa imetnika hranilne knjižice ter ugotovljeno, da je verjetno prišlo do napake glede podatkov o veljavnosti osebne izkaznice; - da je bilo tožniku naloženo, da preveri pravilnost teh podatkov, da naj se to izvede prednostno in o ugotovitvah poroča pooblaščencu za pranje denarja pri toženi stranki B.B.; - da je tožnik 26. 2. 2014 poslal vodji notranje kontrole C.C. in B.B. poročilo o preverjanju transakcij ter navedel, da je upravnico pošte A. opozoril na neveljavni osebni dokument (komitenta) in da ne sme dovoliti pologa gotovine in te transakcije ne sme opraviti in upravnici svetoval, da stranko napoti na drugo banko ter da v tem primeru ne gre za pranje denarja; - da je iz naloga C.C. izhajalo, da je bila naloga tožnika kot notranjega kontrolorja, da preveri transakcije v obdobju od 2. 7. do 2. 1. 2014 in da se od tožnika ni zahtevalo, da opravi poenostavljen oziroma poglobljen nadzor stranke v smislu 7. oziroma 6. člena Navodil za delo pošt z dne 3. 3. 2009; - da tožnik kot notranji kontrolor ni imel razloga, da ne bi verjel izjavi upravnice pošte A., ki mu je to podala v zvezi s preverkami dne 25. 2. 2014 in ugotovil manjše nepravilnosti, naložil odpravo le-teh in ocenil delo upravnice na pošti A. z oceno prav dobro in o tem bil posredovan zapisnik vodstvu tožene stranke; - da v tožnikovem ravnanju ni zaznati očitanih kršitev; - da zoper tožnika ni bila podana kazenska ovadba in - da tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti.

10. Glede na zgoraj predstavljena stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju temeljijo na zmotnem izhodišču, da tožniku ni bil odrejen nadzor na kraju samem, saj sodišče prve stopnje ravnanje tožnika presoja v smislu 6. in 7. člena Navodil za delo pošt, glede katerih je bilo že pojasnjeno, da se na tožnika ne nanašajo.

11. V zvezi s kršitvijo bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da bi moral tožnik opraviti nadzor na kraju samem, torej na pošti, ne pa po telefonu o tem spraševati edino delavko na pošti A., na kateri so se opravljali sumljivi dvigi, to je svojo bivšo ženo E.E., ki je bila torej po naravi stvari edina delavka, ki bi lahko bila odgovorna za nepravilnosti pri poslovanju s hranilno knjižico komitenta F.F. in ki je bila navsezadnje kasneje tudi pravnomočno obsojena s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. I K 18062/2014-33 z dne 8. 12. 2015 zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 in nasl.; KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Iz sodbe izhaja, da je kaznivi dejanji storila tako, da si je protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo na način, da je kot upravnica pošte A., kateri je bilo zaupano tudi bančno poslovanje s komitenti tožene stranke, v času od 31. 12. 2009 do 14. 3. 2014 v A. z dvigi in pologi na osebni račun komitentov tožene stranke, F.F. in J.J., F.F. dvignila in si protipravno prilastila denar v višini 25.493,05 EUR in J.J. 13.384,64 EUR ter si tako v skupni višini 38.877,69 EUR protipravno prilastila denar in toženi stranki povzročila škodo v navedeni višini. Prav tako je bila tudi obsojena zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, saj je v času od 31. 12. 2009 do 14. 3. 2014 ponaredila 133 dvižnih listkov za dvig denarja z osebnih računov zgoraj navedenih komitentov tako, da je dvižni listek sama ročno izpisala in komitenta sama podpisala in take podpisane dvižne listke uporabila kot prave, oziroma komitentu dala v podpis prazni dvižni listek in sama vpisala večji znesek za dvig, kot je stranka hotela dvigniti. Ker se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitalo, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, ker naj bi s svojim ravnanjem, torej z opustitvijo izvedbe kontrole sumljivih transakcij in zavajanjem pristojnih služb delodajalca, prikril sledi storitve sledi kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki naj bi jih izvršila E.E. kot upravnica pošte A., je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik te kršitve ni storil, ker ni vedel za neupravičene dvige E.E. s hranilne knjižice F.F. Tožnik ni opravil preverke, vpogleda v hranilno knjižico komitenta, niti kontrole na pošti A., prav ta neizvedba kontrole na terenu, ki se mu sicer očita tudi kot kršitev pogodbenih kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, pa je lahko indic, da je šlo za prikrivanje. V tem kontekstu bi torej moralo sodišče upoštevati vse indice in sicer, da tožnik ni opravil kontrole na terenu, ki bi jo moral opraviti, da je bila E.E. pravnomočno obsojena zaradi dejanj, glede katerih bi moral tožnik opraviti nadzor na pošti A., da gre za tožnikovo bivšo ženo, s katero je po ugotovitvah sodišča prve stopnje še v skupnosti, ter da je tožnikov sin K.K. na pošti A. opravil vezavo depozita v višini 48.000,00 EUR. Šele z upoštevanjem vsega navedenega bi lahko sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki bi jo ustrezno obrazložilo. Odločitev o očitani kršitvi po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 namreč ne temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Kot že obrazloženo, sodišče prve stopnje napačno šteje, da tožnik ni bil dolžan opraviti nadzora na terenu, ter iz tega izvaja vsaj preuranjen zaključek, da posledično ni mogel vedeti za nepravilnosti pri delu E.E. 12. Tudi glede očitka po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 so razlogi sodbe sodišča prve stopnje nepravilni, saj temeljijo na zmotni uporabi materialnega prava, to je 6. in 7. člena Navodil za delo pošt in ne dajejo podlage za oceno, da tožniku očitana kršitev pogodbenih obveznosti navodil za delo v smislu odpovednega razloga v 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podana. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da ni bistveno, ali bi lahko tožnik s kontrolo na pošti A. dejansko ugotovil kršitve oziroma ali bi se to lahko ugotovilo šele ob pregledu hranilne knjižice komitentna, saj je bil dolžan to izvesti, pa tega ni storil. 13. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čelna ZPP s tem, ker je po eni strani ugotovilo, da tožnik ni sodno izpodbijal podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, hkrati pa ga je klub temu, da mu je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje, reintegriralo na delo k toženi stranki. V izreku sodbe je torej nasprotje med ugotovitvami sodbe. Prav tako je nasprotje v samem izreku sodbe, saj sodišče prve stopnje v točki II izreka ugotovi, da delovno razmerje tožnika traja tudi še po 10. 4. 2014, v točki III izreka pa tožniku dosodi reparacijo le do 4. 5. 2014, kljub odločitvi v točki II izreka, da je tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tudi navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, čeprav je bil tak predlog podan že v odgovoru na tožbo, skupaj z ustrezno trditveno podlago. Posledično je glede razlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v luči ugotovitev in stališč, ki jih je podalo pritožbeno sodišče, se ponovno opredeliti in razčistiti dejansko stanje glede očitka, da so v tožnikovem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja prikrivanja. Glede na ugotovljeno bo moralo tudi upoštevati prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga ter eventualno odločiti tudi o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, seveda le, če bo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.