Jedro

V regresni pravdi ima toženec možnost, da poda ugovor glede soprispevka oškodovanca, sodišče pa je ne glede na morebitno pravnomočno kazensko sodbo, s katero je toženec obsojen za kaznivo dejanje, dolžno ta ugovor obravnavati in izvesti predlagane pravno odločilne dokaze, saj je vezano zgolj na obstoj kaznivega dejanja in kazensko odgovornost. Kadar toženec v regresni pravdi ugovarja višini izplačane odškodnine, mora sodišče izvesti predlagane dokaze in znova odmeriti pravično in primerno denarno odškodnino, saj lahko le na tak način izčrpa postavljeni ugovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi z dne 25. 11. 2011, opr. št. VL 179378/2011, ostane v veljavi, tako da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 7.372,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške in pravdne stroške.

Toženka v pravočasni pritožbi, vloženi iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ne da bi izvedlo dokaze, ki jih je predlagala (tako v zvezi s soprispevkom oškodovancev kot tudi v zvezi z višino odškodnine), s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na to je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo tudi pravdne stroške. Izpodbija še odločitev glede teka zamudnih obresti v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje odgovornosti delodajalec oškodovancev – policistov, ki ju je poškodovala toženka, je na podlagi pravnomočne sodbe delovnega in socialnega sodišča oškodovancema izplačala odškodnino, sedaj pa od toženke s predmetno tožbo zahtevala povračilo – uveljavlja regresni zahtevek.

Toženka je v postopku na prvi stopnji podala ugovor soprispevka oškodovancev, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo ob upoštevanju dokazov (izpovedb oškodovancev in prič ter izvedenskih mnenj izvedenca medicinske stroke) iz spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in zaslišanja toženke, svojo odločitev pa je oprlo tudi na sodbo kazenskega sodišča, s katero je bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem in prvem odstavku 303. člena KZ. Pravdno sodišče je sicer res vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, toda le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), kar pa ne izključuje možnosti soprispevka oškodovanca. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti dokaze, ki jih je v zvezi z ugovorom soprispevka oškodovancev predlagala toženka, ne pa opreti svoje odločitve zlasti na dokaze, izvedene v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, v katerem toženka ni imela možnosti sodelovanja.

Toženka je ugovarjala tudi višini prisojene odškodnine in predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, saj v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem ni imela možnosti sodelovati in ni imela možnosti podati pripomb na izvedensko mnenje, na podlagi katerega je delovno in socialno sodišče dosodilo odškodnino, ki jo je tožeča stranka nato izplačala oškodovancema. Sodišče prve stopnje je kljub izrecnemu in substanciranemu ugovoru, podprtim z dokaznimi predlogi, v celoti sledilo sodbi delovnega in socialnega sodišča (kakor da bi bilo nanjo vezano, pa za kaj takega ni nobene zakonske podlage), pri tem pa, kot pravilno opozarja toženka, svoje odločitve, zakaj se strinja z višino odškodnine, kot je bila prisojena v postopku pred delovnim sodiščem, ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje se sploh ni spuščalo v presojo višine odškodnine in v povezavi s tem tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je v utemeljitev svojega ugovora predlagala toženka, ampak je svojo odločitev oprlo le na dokaze, pri izvedbi katerih toženka ni imela možnosti sodelovati. Kadar toženka v regresni pravdi ugovarja višini izplačane odškodnine, mora sodišče izvesti predlagane dokaze in znova odmeriti pravično in primerno denarno odškodnino, saj lahko le na tak način izčrpa postavljeni ugovor.

Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem kršilo načelo kontradiktornosti in tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, zato je izpodbijano sodbo skladno s 354. členom ZPP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek ustrezno dopolniti in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je utemeljen tudi očitek o napačen obračun zamudnih obresti v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov, saj začnejo zamudne obresti teči prvi dan po poteku paricijskega roka, torej 9. dan po vročitvi sklepa o izvršbi, kakor jih je tožeča stranka tudi zahtevala v predlogu za izvršbo.