Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo neprerekanih trditev tožeče stranke o dolgovanem znesku kreditne glavnice, kršilo pravila postopka iz 214. člena ZPP, ki določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala. Nadalje je tudi zmotno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu s tem, ko je nesubstanciranim trditvam toženk dalo prednost pred konkretiziranim obračunom dolgovane terjatve in je zmotno presodilo vsebino predložene listine – rokovnika kredita, ki ga je tožeča stranka v zadostni meri trditveno in dokazno podprla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanih točkah II in III izreka spremeni tako, da se glasi: „II. Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki glavnico v višini 431.170,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 3. 2014 do plačila ter izvršilne stroške v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2014 dalje do plačila, solidarno z obveznostjo dolžnika I. d. o. o. - v stečaju, priznano s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Ljubljani St .../2014 z dne 5. 6. 2015. III. Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.821,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do dne plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

III. Pravdne stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25871/2014 z dne 3. 3. 2014 v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka sklepa in postopek nadaljevalo s pravno naslednico tožeče stranke družbo X d. d. kot po tožbi (točka I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 431.214,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2014 do dne plačila ter izvršilne stroške v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do dne plačila (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 6.958,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do dne plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka (točka II in III izreka) je vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka je od toženk zahtevala vračilo danega posojila po kreditni pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 067846/5 z dne 5. 7. 2011 pri katerem je prvotna prva toženka I. d. o. o. nastopala kot kreditojemalec, preostali dve toženki pa kot poroka in plačnika, ki sta se s poroštveno pogodbo zavezali, da bosta tožeči stranki izpolnili veljavne in zapadle obveznosti prve toženke, če ta tega ne bi storila.

5. Toženke so se tožbenemu zahtevku upirale in navajale, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženkam pisno odpovedala pogodbo, zato tožeča stranka ni upravičena terjati vračila celotnega posojila, ki še ni zapadlo. Vtoževani terjatvi so ugovarjale po višini glede obračuna obresti, saj iz predložene listine tožeče stranke (pregled stanja terjatve, priloga A7) ne izhaja, za katere obresti sploh gre, pogodbene ali zakonske ter kakšna obrestna mera je bila uporabljena. Ugovarjale so še zahtevku za vračilo stroškov postopka in teku zakonskih zamudnih obresti od kapitalizirane glavnice, ki obsega že obračunane obresti, zato naj bi zakonske zamudne obresti tožeča stranka lahko zahtevala šele od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (to je 27. 2. 2014).

6. S sklepom VI Pg 1920/2014 z dne 19. 6. 2015 je bila tožba zoper prvotno prvo toženko zavržena, ker je bila v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom terjatev, ki je predmet tega postopka, priznana. Postopek se je nadaljeval med pravno naslednico tožeče stranke (zaradi pripojitve k X d. d.) in prvotno drugo in tretjo toženko.

7. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bila sklenjena in realizirana kreditna pogodba in sta se toženki zavezali, da bosta kot poroka in plačnika jamčili za izpolnitev obveznosti kreditojemalke, ki ni plačevala obveznosti po kreditni pogodbi.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kreditojemalko s pisnim pozivom z dne 23. 1. 2014 pozvala na plačilo zneska 76.206,28 EUR in jo opozorila, da bo v nasprotnem primeru odpovedala kredit in izterjala dolg. Na podlagi navedenega je presodilo, da je z navedenim obvestilom, ki so ga toženke nesporno prejele, prišlo do odpovedi kreditne pogodbe in je zato nastala obveznost toženk na vračilo kredita s pripadki. Zaključilo je, da je tožeča stranka izkazala temelj vtoževane terjatve.

9. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz poziva za plačilo zapadlih obveznosti z dne 23. 1. 2014 (priloga A5), ki je bil vročen toženkam 27. 1. 2014 (vročilnice, priloga A6), nedvomno izhaja, da bo tožeča stranka v primeru neplačila dolgovanega zneska do 3. 2. 2014, odpovedala kredit. Pravico odpovedati kredit in zahtevati vračilo celotnega neodplačanega dela kredita z obračunanimi obrestmi do dneva določenega za vračilo je tožeča stranka imela na podlagi četrte alineje prvega odstavka 8. člena kreditne pogodbe (A1). V skladu z drugim odstavkom 8. člena kreditne pogodbe banka obvesti kreditojemalca o odpovedi kredita pisno. To je v obravnavanem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka tudi storila.

10. Sodišče prve stopnje pa je nadalje presodilo, da tožeča stranka ni izkazala višine vtoževane terjatve. Po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka po ugovoru tožene stranke, da iz predloženih listin in trditev ne izhaja formula izračuna zamudnih obresti, ni pojasnila obračuna dolgovanega zneska. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da iz listin v spisu - pregleda stanja kredita in izpiska rokovnika kredita (prilogi A7 in A10) ni mogoče razbrati po kakšni obrestni meri je tožeča stranka pogodbene in zamudne obresti obračunala in po kakšni formuli je obračunala terjatev. Ugotovilo je še, da se končni izpisek rokovnika v znesku 528.080,90 EUR ne ujema z vtoževanim zneskom.

11. Tožeča stranka ugotovitve sodišča prve stopnje glede nedokazanosti višine dolgovanega zneska v pritožbi utemeljeno graja.

12. Pritožnica pravilno opozarja, da toženke niso prerekale po tožeči stranki zatrjevanega dejstva, da je dolgovana glavnica na dan 4. 2. 2014 znašala 406.638,71EUR, niti zatrjevale in dokazale, da bi iz naslova dolgovane glavnice tožeči stranki karkoli plačale.

13. V pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2014 (list. št. 59 do 60) so toženke določno prerekale le obrestni del zahtevka, češ da iz predložene listine ne izhaja formula izračuna zanje. V dopolnitvi tožbe z dne 23. 6. 2014 (list št. 51-52) je tožeča stranka pojasnila, da so se toženke zavezale tožeči stranki plačati obresti kot izhajajo iz 3. člena kreditne pogodbe, to je v višini 6 - mesečni EURIBOR zvišan za letno obrestno mero v višini 3% in v primeru zamude od nezapadlega dela terjatve še 2% višje obresti ter zakonite zamudne obresti, ki se obračunavajo od zapadlih in neplačanih terjatev. Po ugovoru toženk v zvezi z zahtevkom za plačilo obresti, je tožeča stranka v vlogi z dne 7. 9. 2015 (list. št. 81 do 83) obračun dolgovanega zneska kredita po pogodbi (priloga A7) pojasnila z izpiskom rokovnika plačil (priloga A 10), iz katerega izhajajo posamezne vrste obveznosti, datumi zapadlosti in datumi nastanka obveznosti, zneski posameznih obveznosti - redne in zamudne obresti, obrok glavnice in stroški opominov ter kako so toženke obveznosti po pogodbi poravnavale (ZAP). To je razvidno iz oznak v rokovniku pri tipu obveznosti - tretji stolpec, ki pomenijo: P - provizija, R- redne obresti, ZO- zamudne obresti, Ob- obrok, Po- posredovanje opomina in ST- stroški. Zadnji stolpec (ZAP) - plačila pomeni: R- redno, Z- zamuda, S- interni prenos na bilanco spornih terjatev.

14. Tožeča stranka je glede vtoževanega zneska 55,11 EUR pojasnila, da gre pri tem za pogodbeno dogovorjeno provizijo, ki predstavlja strošek poslanih opominov, ki so ga toženke dolžne plačati na podlagi 4. člena kreditne pogodbe v skladu z določili akta o tarifi, nadomestil banke 5,01 EUR za en opomin. Toženki navedenim trditvam tožeče stranke nista oporekali niti kar zadeva dogovor o plačilu stroškov opomina, niti kar zadeva prejem opominov, kot izhajajo iz izpiska rokovnika kredita.

15. Ker toženki konkretiziranemu izračunu višine dolga, kot izhaja iz izpiska rokovnika kredita tudi po prejemu vloge tožeče stranke z dne 7. 9. 2015 nista določno nasprotovali, svojih nesubstanciranih navedb o nepravilnosti izračuna dolgovanega zneska nista uspeli dokazati. Toženke so sicer podale dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika toženk M. M., ki pa je ostal v tej smeri povsem nekonkretiziran in informativen. Njegovo zaslišanje so toženke predlagale v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ker da tožeča stranka ni pojasnila niti podlage, niti višine dolga. Izvajanje tovrstnih dokazov pa ni dopustno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ta dokazni predlog zavrnilo, je pravilna.

16. Iz izpiska rokovnika kredita so razvidni zneski in vrsta posameznih obveznosti, datumi nastanka in zapadlosti obveznosti ter zneski in datumi posameznih plačil, ki jim toženki nista določno nasprotovali. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da na podlagi navedenega rokovnika višine terjatve tožeče stranke ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je določno navedla kolikšna je višina dolgovane glavnice, dogovorjenih pogodbenih rednih in zamudnih obresti ter stroškov opominov. Navedla je tudi, da so iz rokovnika kredita razvidna posamezna plačila, zamude in interni prenos na bilanco spornih terjatev. S predložitvijo pregleda stanja terjatev in rokovnika je v zadostni meri utemeljila obračun dolgovanega zneska.

17. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo neprerekanih trditev tožeče stranke o dolgovanem znesku kreditne glavnice, kršilo pravila postopka iz 214. člena ZPP, ki določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala. Nadalje je tudi zmotno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu s tem, ko je nesubstanciranim trditvam toženk dalo prednost pred konkretiziranim obračunom dolgovane terjatve in je zmotno presodilo vsebino predložene listine – rokovnika kredita, ki ga je tožeča stranka v zadostni meri trditveno in dokazno podprla. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za vračilo dolgovane glavnice s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi ter stroški opominov neutemeljen, je glede na povedano materialnopravno zmotna. Pritožba tožeče stranke je zato v tem delu utemeljena.

18. Posledično je pritožba utemeljena tudi kar zadeva odločitev o stroških postopka. Zmotno je stališče toženk, da bi moralo sodišče prve stopnje takso za redni postopek obračunati samo od zneska glavnice 406.638,71 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vrednost glavnega zahtevka - kapitalizirane glavnice, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi kot vrednost spornega predmeta in odmerilo takso za redni postopek v znesku 5.821,00 EUR (prvi odstavek 39. člena ZPP). Ta znesek morata toženki, solidarno povrniti tožeči stranki, ki je v pravdi uspela skoraj v celoti (154. in 155. člen ZPP).

19. Iz pregleda stanja terjatev izhaja, da so v izračunu terjatve (A7) zaobseženi tudi sodni stroški v znesku 44,00 EUR, ki očitno predstavljajo sodno takso za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Vračilo teh je tožeča stranka zahtevala dvakrat. Ker do tega ni upravičena, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu pravilna.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se toženki s poroštvenima izjavama (prilogi A3 in A4) zavezali dolg prvotne toženke po kreditni pogodbi poravnati kot solidarna poroka in plačnika (tretji odstavek 1019. člena OZ). Zato toženki odgovarjata za izpolnitev obveznosti upniku kot glavni dolžnik in lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od porokov, ali pa od vseh hkrati solidarno. Tožeča stranka zato od toženk ni upravičena zahtevati kaj več kot solidarno plačilo vtoževanega zneska solidarno z obveznostjo dolžnika – I. d. o. o. - v stečaju, priznano s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Ljubljani St .../2014 z dne 5. 6. 2015. 21. Tožeča stranka je odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice, plačilo katerih je s tožbo zahtevala od 5. 2. 2014, izpodbijala le delno in predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se toženkama naloži plačilo zamudnih obresti od dne 5. 3. 2014 dalje do plačila, kar je po dnevu, ko je bil pri sodišču v obravnavanem primeru vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (27. 2. 2014). Zahtevek za plačilo procesnih obresti od neplačanih obresti od dne, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, je v skladu s 381. členom Obligacijskega zakonika in je utemeljen.

22. Ker je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka (358. člen ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi v preostalem delu niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Ker tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, sodišče pa o povrnitvi stroškov odloči le na določeno zahtevo stranke (163. člen ZPP), pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožeče stranke ni odločilo. Toženki glede pa glede na uspeh tožeče stranke s pritožbo sami nosita stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).