Jedro

Seznanitev s sklepom o preiskavi sama po sebi (brez ustrezne dodatne utemeljitve) ne dokazuje, da je pristojna oseba že takrat ugotovila, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja (upoštevajoč npr. kvaliteto dokazov, ki so bili navedeni v sklepu o preiskavi, dostopnost teh dokazov delodajalcu).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe v točki I/1 izreka se razveljavi in zadeva se tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 (I/1. točka izreka), ugotovitev, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu vodja obratovanja in vzdrževanja, tudi po 9. 5. 2016, in da mu delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo (I/2. točka izreka), ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja obratovanja in vzdrževanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 9. 5. 2016 do ponovnega nastopa dela, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in obračunati mesečno bruto plačo v znesku 4.671,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka s prejemom odredb o preiskavi njenih poslovnih prostorov lahko razbrala, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so tožnik in drugi storili kazniva dejanja, opredeljena in opisana v odredbi. Vročitev je bila opravljena pooblaščencu tožene stranke A.A. in pooblaščenim odvetnikom tožene stranke dne 8. 6. 2011, in ne takratnemu predsedniku uprave, zato ni utemeljeno stališče prvostopenjskega sodišča, da je pomembno, kdaj se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved. Navaja, da utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo od razlogov za sum in se približujejo utemeljenemu sumu, ki pomeni visoko stopnjo artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenih razlogov za sum je po njegovem stališču mogoče enačiti s standardom ugotovitve razloga za izredno odpoved, zato bi tožena stranka tožniku morala izreči odpoved najkasneje 8. 7. 2011. Meni, da dokazni standard ugotovitve razlogov za odpoved ne more predstavljati večje verjetnosti od utemeljenega razloga za sum, saj bi sicer odločanje o obstoju razloga za izredno odpoved pomenilo le prepis kazenske sodbe v odpoved. Izpostavlja, da je B.B. v kazenskem postopku izpovedal, da je tožena stranka nadzornemu svetu maja 2012 predlagala, da se od javnega naročila odstopi, ker je bil pri naročniku podan utemeljen sum, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja. Takrat so bili torej poznani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je obrazložitev sodišča, da B.B. o poteku kazenskega postopka do leta 2016 ni bil obveščen, v nasprotju s to njegovo izpovedjo v kazenskem postopku. Navaja, da sodišče izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ni vrednostno ocenilo in ni zavzelo nobenega stališča. Iz dopisa pooblaščenca tožene stranke z dne 20. 2. 2012 je razvidno, da je tožena stranka vpogledala v kazenski spis z namenom ugotovitve, da je bila vsebina pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je odvetnik tožene stranke vpogledal v celoten spis dne 20. 3. 2013, ko je bil sklep o preiskavi z dne 24. 10. 2012 že pravnomočen. Seznanitev s pravnomočnim sklepom o uvedbi kazenske preiskave, iz katerega je bil razviden že utemeljen sum, da so tožnik in soobdolženi storili očitano kaznivo dejanje, po stališču tožnika predstavlja časovno okoliščino, ko se je tožena stranka najkasneje dokončno seznanila o obstoju razlogov za izredno odpoved, a sodba o tem nima razlogov. Navaja, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo vseh dokazov, navedenih v tožbi. Poudarja, da je tožena stranka podala izredno odpoved tudi po izteku subjektivnega roka 30 dni, ker se je naroka dne 30. 3. 2016, ko je bila tožniku izrečena kazenska obsodilna sodba, udeležila odvetnica C.C. Sodišče o tem zapisniku ni zavzelo stališča in je po mnenju pritožbe napačno zaključilo, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj se je pooblaščenka tožene stranke seznanila z izrekom kazenske obsodilne sodbe. Napačen je tudi zaključek, da je pomembno le, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved seznanil zakoniti zastopnik tožene stranke, o čemer sodba nima razlogov, saj delavec ne more dokazati, kdaj se je predsednik uprave seznanil s pošto. Hkrati pa je sodišče za začetek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi štelo datum, ko se je z obsodilno sodbo seznanila pooblaščenka tožene stranke, kar predstavlja nasprotje v razlogih sodbe. Zatrjuje, da mu je tožena stranka naložila delo tudi 5. 5. 2016 in 6. 5. 2016, zato meni, da ni izpolnjen drugi pogoj za izredno odpoved, tj. da nadaljevanje dela ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo svoj zaključek, da se je toženka seznanila z vsemi razlogi za odpoved tožniku z dnem, ko je njena pooblaščenka prejela obsodilno sodbo zoper tožnika. Zavzelo je stališče, da toženka pred prejemom obsodilne sodbe zoper tožnika ni razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za podajo odpovedi. V zvezi z vpogledom pooblaščenke toženke v kazenski spis je pojasnilo, da je bil vpogled opravljen le za potrebe gospodarskega spora z družbo D. d. o. o., v zvezi s sklepom o preiskavi pa je zaključilo, da je tožena stranka na njegovi podlagi imela premalo podatkov o storjenem kaznivem dejanju. Toženka z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na več mestih v pritožbi uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka. Pravilnost stališč sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je za presojo pravočasnosti izredne odpovedi kot bistven štelo trenutek, ko se je zakoniti zastopnik toženke seznanil z obsodilno sodbo zoper tožnika in s tem z vsemi razlogi za odpoved tožniku, kar je po stališču prvostopenjskega sodišča z dnem, ko je bila pooblaščenki tožene stranke vročena obsodilna sodba zoper tožnika. Takšen zaključek ni v nasprotju sam s seboj, saj se pošta stranki šteje za vročeno, ko je vročena njenemu pooblaščencu. Pravilnost sprejetih stališč pa pritožbeno sodišče, kot že navedeno, presoja v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi, zakaj tožnikovo opravljanje dela dne 5. 5. 2016 in 6. 5. 2016 ni pomenilo, da je tožena stranka tožnika po podani odpovedi želela obdržati v delovnem razmerju.

8. V izpodbijani sodbi tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved B.B., da do leta 2016 ni bil obveščen o poteku kazenskega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožnika v tem sporu presojalo pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno.

10. Dejansko stanje glede pravočasnosti izredne odpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo nepravilno in nepopolno, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena.

11. Bistvo očitkov v sporni izredni odpovedi je, da je tožnik v zameno za določena ravnanja pri opravljanju svojega dela prejel obljubo nedovoljene nagrade s strani tretje osebe. V obravnavanem primeru je zato pomembno, kdaj se je delodajalec seznanil s podatki, ki so omogočali sklepanje o očitani kršitvi ter znakih kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1). Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za presojo seznanjenosti toženke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) predsednik uprave toženke ali od njega pisno pooblaščena oseba.

12. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave E.E., in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila vročitev odredb o hišni preiskavi vročena pooblaščencu in odvetnikom toženke in ne E.E. Slednji je bil namreč v tistem času odgovorna oseba za uvedbo postopka izredne odpovedi zoper tožnika, česar pa (glede na dejstvo, da je bil v kazniva dejanja vpleten tudi sam in da je bil tožnikov brat) od takratnega zakonitega zastopnika ni bilo pričakovati. Dovolj podatkov v zvezi z domnevnimi kršitvami po oceni pritožbenega sodišča ni imel niti začasni predsednik uprave F.F., ki je v novembru 2011 na tem mestu nasledil razrešenega E.E. (ki je bil sicer razrešen zaradi malomarnega oziroma negospodarnega ravnanja v zvezi s postopki javnih naročil). F.F. je namreč pojasnil, da od Okrožnega sodišča v Mariboru toženka ni pridobila možnosti vpogleda v kazenski spis.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da se je toženka z odpovednim razlogom seznanila prek sklepa o preiskavi, iz katerega so bili vidni osumljenci (tudi tožnik) in dejanja, ki se jim očitajo, ter da je odvetnica toženke (ki je toženko zastopala v gospodarskem sporu) 20. 3. 2013, ko je bil sklep o preiskavi že pravnomočen, vpogledala v kazenski spis. Iz dejanskih ugotovitev namreč ne izhaja, da bi bila pooblaščena za vodenje delovnopravnih postopkov zoper obtožene (da bi jo sodišče prve stopnje zato lahko štelo za pooblaščeno osebo v smislu prvega odstavka 20. člena ZDR-1).

14. Poleg tega zgolj dejstvo, da je bil ob vpogledu v kazenski spis že pravnomočen sklep o preiskavi, ne pomeni nujno, da je toženka s tem ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sklep o preiskavi sam po sebi ne predstavlja dokaza, da je oseba res kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja). Tudi v primeru sproženega postopka za presojo (ne)zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se delodajalec pri dokazovanju obstoja kršitve ne more sklicevati zgolj na obstoj sklepa o preiskavi, četudi so v njej navedena imena vpletenih oseb in dejanja, ki se jim očitajo. Nenazadnje sklep o preiskavi pomeni, da je podan (zgolj) utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, sodišče pa lahko po izvedbi dokazov kazenski postopek tudi ustavi. Seznanitev s sklepom o preiskavi torej sama po sebi (brez ustrezne dodatne utemeljitve) ne dokazuje, da je pristojna oseba že takrat ugotovila, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja (upoštevajoč npr. kvaliteto dokazov, ki so bili navedeni v sklepu o preiskavi, dostopnost teh dokazov delodajalcu).

15. Ob upoštevanju navedenih stališč je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 58/2018 z dne 20. 11. 2018 odločitev pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 280/2017 z dne 9. 11. 2017, s katerim je ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ocenilo kot preuranjeno. Tožnik pa je v tem postopku tudi zatrjeval, da se je toženka oziroma njena odvetnica seznanila z odpovednim razlogom s tem, ko je dne 30. 3. 2016 sodelovala na naroku za izrek kazenske sankcije. Tožena stranka je priložila pisno izjavo odvetnice kot priče, tožnik pa je zahteval njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem priče ni izvedlo niti ni upoštevalo njene pisne izjave, zato je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno. Tako je ostalo neraziskano vprašanje, ali je bila odvetnica toženke dejansko prisotna na navedenem naroku kot pristojna oseba, tj. glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 kot pisno pooblaščena oseba toženke tudi za vodenje delovnopravnega postopka zoper tožnika. Pritožba tožnika je torej s tem v zvezi utemeljena.

16. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo v točki I/1 izreka ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri vrnitvi zadeve v ponovno odločanje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, zlasti ker je pritožbeno sodišče z razveljavitvenim sklepom opr. št. Pdp 280/2017 z dne 9. 11. 2017 že vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da odloči o nadaljnjih tožnikovih zahtevkih. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, kdaj je bil predsednik uprave oz. od njega pisno pooblaščena oseba seznanjena z odpovednim razlogom. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o tožbenem zahtevku, upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu.