13. 2. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Jan Pišek, Šmarješke Toplice, ki ga zastopa Nada Perčič, odvetnica v Ljubljani, na seji 13. februarja 2024

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 468/2021 z dne 7. 12. 2021 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu, št. Pd 11/2020 z dne 2. 6. 2021 se ne sprejme.

* * *

Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Sklep je sprejel soglasno. Sodnica Kogovšek Šalamon je dala pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

16. 2. 2024

PRITRDILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K SKLEPU ŠT. Up-664/22 Z DNE 13. 2. 2024

Položaj sodnega pripravnika po opravljenem pravniškem državnem izpitu

1.Glasovala sem za odločitev, da se ustavna pritožba ne sprejme, saj sta bili odločitvi sodišč povsem skladni z zakonskimi predpisi, ustavna pritožba pa ne izpolnjuje pogojev za obravnavo po drugem odstavku 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.[1] V zvezi z zakonskim okvirjem, ki ureja vprašanja nastopa dela na sodišču na podlagi vpoklica, pa imam vendarle nekaj pomislekov. Ti ne segajo nujno na ustavnopravno raven, zato sem odločitev o nesprejemu tudi podprla. Ocenjujem pa, da so pomisleki vredni premisleka in omembe v pritrdilnem ločenem mnenju.

2.Sodniško pripravništvo za pravnike in pravnice je urejeno v Zakonu o pravniškem državnem izpitu (ZPDI).[2] Organizirano je na ravni posameznih višjih sodišč, ki so v Sloveniji organizirana na način, da pokrivajo štiri geografska območja – Ljubljana, Maribor, Celje in Koper.[3] ZPDI določa, da ko pripravnik opravi pravniški državi izpit (PDI), ga minister za pravosodje pisno pozove, da sklene delovno razmerje na kateremkoli sodišču na območju tistega višjega sodišča, pri katerem je opravljal pripravništvo (11.a člen ZPDI). Če se na poziv ne odzove in delovnega razmerja ne sklene, je dolžan povrniti stroške izobraževanja, ti pa se gibljejo v znesku do 10.000 EUR.

3.Kandidat, ki želi opravljati sodniško pripravništvo na sodišču, zaradi zakonske ureditve nima možnosti, da bi ob nastopu pripravništva spreminjal pogoje, ki mu jih nalaga zakon. Razumljivo je, da ob nastopu pripravništva na te pogoje pristane in se z njimi lahko le strinja, hkrati pa si je mogoče predstavljati, da ta pripravnik tudi upa, da ga sodišče ne bo pozvalo na delo v kraj, ki bo od njegovega bivališča tako oddaljen, da bo vsakodnevno prihajanje na delovno mesto skrajno obremenjujoče.

4.Natanko do tega položaja je prišlo tudi v obravnavani zadevi. Pravnik se za zaposlitev ni odločil, saj je bilo sodišče, na katerega je bil pozvan na delo, eno uro oddaljeno od njegovega kraja prebivanja. Zatrjeval je, da bi mu bilo v primeru sprejetja zaposlitve poseženo v zasebno in družinsko življenje, kar je z vidika dejstva, da gre za mlade ljudi, ki si morda ustvarjajo družine ali pa jih že imajo, morda še nekoliko bolj relevantno.

5.Menim, da je na mestu razmislek, ali takšna zakonska ureditev še ustreza današnjemu času, v katerem ne želimo porabiti več ur dnevno za pot na delovno mesto in domov, saj to povzroča potrato časa, pa tudi obremenitve okolja, zlasti ob pomanjkanju kakovostnega javnega prevoza. Drugačni pristopi so potrebni tudi zato, ker se sodišča soočajo s pomanjkanjem mladega kadra (zato bi bile bolj na mestu vzpodbude kot prisila), zavedati pa se je treba tudi, da imajo mladi pravniki in pravnice po opravljenem PDI na voljo tudi številne druge priložnosti za zaposlitev. Plače, ki jih te druge priložnosti ponujajo, so višje od minimalne plače, ki je na voljo pripravniku začetniku na sodišču po opravljenem PDI. Zato ne bodo redke situacije, ko se bo pravnik raje odločil zavrniti poziv in povrniti stroške izobraževanja, sodišče bo ostalo brez novega kadra, ostala pa bo zamera in grenak priokus zaradi tega položaja, morda pa tudi posledičen nepovraten odhod kadra iz pravosodnega sistema.

6.Cilj ureditve po mojem mnenju niti ni pridobiti povrnjene stroške izobraževanja, vsekakor pa obveznost povrnitve stroškov učinkuje odvračevalno. Pravnike namreč sili v zaposlitve na lokacijah, ki si jih sicer morda ne bi izbrali. Cilj zakonske ureditve bi v resnici moral biti privabljati nove zaposlene na sodišča, kjer primanjkuje kadra, ne pa ga zagotavljati s prisilo. Višja sodišča pokrivajo zelo široka geografska področja, zato so tovrstni trki interesov lahko pogosti, izidi pa konfliktni in kontraproduktivni. Drži, da imajo pravniki že nekaj časa tudi druge poti do opravljanja PDI, ki ni več pogojeno z opravljanjem sodniškega pripravništva. Posledično lahko razumemo argument, naj se tisti, ki se niso pripravljeni podvreči omenjenemu tveganju poziva na delo, potemtakem izognejo opravljanju pripravništvu na sodišču (oziroma tožilstvu ali državnem odvetništvu, kjer obstaja enak sistem) in ga opravljajo v drugem sektorju. Ne glede na navedeno pa menim, da bi bilo v zakon smiselno z vidika privabljanja mladih kadrov prek različnih mehanizmov vgraditi več razumevanja za položaj pravnika po opravljenem PDI ter upoštevati tudi njegove oziroma njene poglede na ponujeno delovno mesto.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon Sodnica

[1]Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21.

[2]Uradni list RS, št. 83/03 – uradno prečiščeno besedilo, 111/07, 40/12 – ZUJF in 36/19 – ZOdv-F.

[3]Za namen te razprave puščam ob strani upravno sodišče in višje delovno in socialno sodišče, saj ti dve sodišči nista samostojna organizatorja sodniškega pripravništva.