Jedro

Zato pritožnik s pritožbenimi navedbami, ko v pretežnem delu graja dokazno oceno prvega sodišča na napačni materialnopravni predpostavki, da odgovornost storilca temelji na določbi prvega odstavka člena 8 ZPrCP in ko navaja, da storilec razen svojega zanikanja ni predlagal nobenega drugega dokaza glede na uzakonjeno obrnjeno dokazno breme, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog, kajti pritožbeno sodišče je namreč v hitrem postopku o prekršku na ugotovljeno dejansko stanje in posledično na dokazno oceno, ki jo sprejme sodišče prve stopnje v hitrem postopku o prekršku, torej v takšnih postopkih, kot je obravnavani, vezano.

Izrek

Pritožba uvodoma navedenega prekrškovnega organa se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v hitrem postopku o prekršku storilčevi zahtevi za sodno varstvo (v nadaljevanju: ZSV) ugodilo in izpodbijani plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa zoper storilca A. A., zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, posledično pa je s stroški ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. Taki odločitvi nasprotuje prekrškovni organ s sicer pravočasno vloženo pritožbo z uveljavljanjem pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona in predlaga, da se napadena sodba tako spremeni, da se storilčeva ZSV zavrne kot neutemeljena.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe po dopolnjenem dokaznem postopku s strani sodišča prve stopnje skladno s spisovnim gradivom izhajajo naslednja relevantna dejstva: - prekrškovni organ je 3. 8. 2021 B. B., takrat še kot lastnici udeleženega vozila v cestnem prometu v skladu z določbo prvega odstavka člena 8 ZPrCP izdal plačilni nalog (PN) in ga z opisom dejanja posredoval lastnici, ki pa je zoper tako izdani PN prekrškovnega organa vložila ZSV in v njej navedla, da v zadnjem letu vozila še ni vozila in da ga je 3. 8. 2021 (po storitvi očitanega prekrška) dala v uporabo svojemu soprogu A. A., katerega izjavo je tako vloženi ZSV priložila - glede na tako vloženo ZSV je prekrškovni organ 13. 8. 2021 izdal odločbo o odpravi navedenega PN kršiteljici z dne 3. 8. 2021 in 13. 8. 2021 izdal PN št. 22404-1575/2021 storilcu A. A. zaradi istega prekrška, storilec A. A. pa je tako izdanemu PN nasprotoval z vloženo ZSV, o kateri je odločalo prvo sodišče. 5. Prvo sodišče je nato še dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca in pričo B. B. ter vpogledalo vse listinske dokaze, nato pa v točki 11.) izpodbijane sodbe sprejelo dokazno oceno, na podlagi katere je zaključilo, da očitani prekršek storilcu ni dokazan.

6. Taki odločitvi prekrškovni organ nasprotuje z izpostavljanjem besedila določbe prvega odstavka člena 8 ZPrCP in trdi, da glede na obrnjeno dokazno breme, ki je tudi po sodni praksi dopustno in od storilca prekrška zahteva, da dokaže ali vsaj verjetno izkaže, da prekrška ni storil in da samo zanikanje ne zadostuje za ovrženje domneve iz prvega odstavka člena 8 ZPrCP, je izpodbijana odločitev prvega sodišča nepravilna. Trdi, da storilec razen zanikanja ni predlagal nobenega dokaza, zato prekrškovni organ vztraja pri navedbah v predložitvenem poročilu z dne 15. 9. 2021. 7. Najprej je potrebno pritožniku pojasniti, da storilcu PN z dne 13. 8. 2021 ni bil izdan v skladu z določbo prvega odstavka člena 8 ZPrCP, ki uzakonja domnevo, da v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Na podlagi te domneve, ki jo pritožba izpostavlja, je bil izdan PN B. B., ta PN pa je bil s strani prekrškovnega organa z odločbo z dne 13. 8. 2021 odpravljen, PN storilcu pa je bil izdan prav na podlagi vložene ZSV storilke in tej ZSV priloženi izjavi A. A. Povedano pomeni, da je prvo sodišče tako, kot tudi izhaja iz izpodbijane sodbe v dopolnitvi dokaznega postopka izvajalo dokaze za očitek prekrškovnega organa v izdanem PN storilcu, da je storil kritičnega dne, to je 23. 7. 2021 prekršek, ki je bil zaznan za vožnjo vozila v cestnem prometu, katerega lastnica je bila B. B. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno, kar je obrazložilo v točki 11.) izpodbijane sodbe, na podlagi le-te pa je zaključilo, da storitev prekrška storilcu ni dokazana.

8. V skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 je mogoče zoper tako sodbo, kot je v obravnavanem primeru, vložiti pritožbo na pritožbeno sodišče iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da je pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nedopusten. Zato pritožnik s pritožbenimi navedbami, ko v pretežnem delu graja dokazno oceno prvega sodišča na napačni materialnopravni predpostavki, da odgovornost storilca temelji na določbi prvega odstavka člena 8 ZPrCP in ko navaja, da storilec razen svojega zanikanja ni predlagal nobenega drugega dokaza glede na uzakonjeno obrnjeno dokazno breme, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog, kajti pritožbeno sodišče je namreč v hitrem postopku o prekršku na ugotovljeno dejansko stanje in posledično na dokazno oceno, ki jo sprejme sodišče prve stopnje v hitrem postopku o prekršku, torej v takšnih postopkih, kot je obravnavani, vezano.

9. Zato je bilo potrebno pritožbo prekrškovnega organa, ki je neutemeljena zaradi očitka o kršitvi materialnih določb zakona, ki določa prekršek, nedopustna pa v delu, ko sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi uradoma (določba člena 159 ZP-1), sodbo sodišče prve stopnje potrditi.