Jedro

Pod pojmom »močnejša pravica« se razume lastninska pravica. Mejaša morata torej dokazati kateri od njiju je na spornem mejnem prostoru pridobil lastninsko pravico na enega izmed pravno veljavnih načinov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v točki II. izreka r a z v e l j a v i in v tem delu vrne zadeva v novo odločanje, v ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med parc. št. 127.S k.o. P. in parc. št. 1048/9 k.o. P. po močnejši pravici, tako da poteka od točke B, ki se nahaja v ravni liniji, dolžine 9,5 metra od električnega droga proti severu do točke A, ki se nahaja jugovzhodno od vogala mejnega zidu na parcelo št. 127.S k.o. P. Meja je prikazana v skici sodnega izvedenca geodetske stroke P.G. z dne 30.10.2008, ki je sestavni del tega sklepa, v naravi pa označena z rumenim plastičnim mejnikom v točki B in jeklenim klinom v točki A. Vrednost tega mejnega prostora znaša 1.335 EUR. Mejo je uredilo tudi med parc. št. 127.S k.o. P. in parc. št. 2820/9 k.o. P., ki je javno dobro, tudi tu po močnejši pravici, tako da poteka od točke A, ki se nahaja jugovzhodno od vogala mejnega zidu na parc. št. 127.S k.o. P. v ravni liniji dolžine 17,8 metra do točke H, ki se v naravi nahaja 6,30 metra jugozahodno od vogala zidu na parc. št. 127 k.o. P. Točki A in H sta prikazani v skici sodnega izvedenca geodetske stroke P.G. z dne 30.10.2008, ki je sestavi del tega sklepa in v naravi označeni z jeklenimi klini. Vrednost spornega mejnega prostora v tem delu znaša 345 EUR. Predlog nasprotne udeleženke za povrnitev skupnih stroškov postopka je zavrnilo.

Zoper sklep o ureditvi meje se je pritožila predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi nasprotuje ureditvi meje po močnejši pravici. Opozarja na odločbe Geodetske uprave in mejnike, ki so bili po mnenju predlagateljice v tem postopku napačno postavljeni. Pomemben je dosedanji mirni potek uživanja meje, kot ga je zatrjevala predlagateljica. Predlagateljica je tudi ves čas zahtevala ureditev meje po zadnji mirni posesti. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za določitev meje po kriteriju močnejše pravice. Nasprotna udeleženka je ves čas vedela oziroma bi morala vedeti, da sta sporna prostora last predlagateljice, sodišče se je zato zmotno odločilo, da se meja določi na podlagi tras, ki jih je pokazal geometer P.G. in ne na podlagi tistih, ki jih je pokazala predlagateljica. Izpovedi prič, nasprotne udeleženke in stanje v naravi kažejo na uživanje meje tako, kot obstaja v naravi. Naravna pripadnost in uporaba spornega prostora govori v korist predlagateljice, zato ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da je nasprotna udeleženka dokazala močnejšo pravico, to je lastninsko pravico na spornem prostoru. Geodet, ki ga je angažiralo sodišče, se je izjasnil le o podatkih, ki jih je pridobil na geodetski upravi. Meja naj bi bila določena ob parcelaciji leta 1961. Geodetove ugotovitve in izdelana skica odstopajo od skice, ki je bila izdelana v upravnem postopku. Sodišče se ni opredelilo do podpornega zidu, ki so ga okrog leta 1990 do 1991 na predlagateljevi parceli 1048/9 in ne na parc. št. 127.S, zgradile priče. Tedaj nasprotna udeleženka ni nasprotovala gradnji. Tudi vaščani so šteli, da gre za občinsko zemljišče. Prav tako ni nasprotovala uporabi tega prostora vse do položitve vodovodne inštalacije v telo spornega prostora. Gre za asfaltirano in edino dostopno pot do okoliških parcel, ki se nahajajo med mejo parc. št. 127.S in parc. št. 1048/9, ki jo je pokazal predlagatelj in mejo, ki jo je pokazal geodet P.G. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, zakaj se je sodišče odločilo za kriterij močnejše pravice v korist druge udeleženke in ne v korist predlagatelja. Prav tako tudi ni pojasnilo, zakaj sodišče ni ugotavljalo zadnje mirne posesti, čeprav je to zahteval predlagatelj. Sodišče dejanskega stanja glede zadnje mirne posesti niti ni ugotavljalo. Tudi o stroških ni pravilno odločeno. Skupne stroške morajo utrpeti udeleženci postopka v enakem razmerju glede na dolžino medsebojnih meja. Predlagatelj je založil stroške v tem postopku za izvedenca. Postopek je voden v interesu obeh udeležencev, zato bi mu moralo priznati polovico skupnih stroškov. Sicer pa izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti. Predlaga razveljavitev in ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v nepravdnem (sodnem) postopku urejalo mejo parc. št. 127.S k.o. P., ki je last nasprotne udeleženke proti parcelama št. 1048/9 in 2820/9 k.o. P., last predlagateljice postopka, ker udeleženca tega postopka nista meje uspela urediti v upravnem postopku. Meja je torej sporna in s tem so podani pogoji za njeno ureditev v sodnem postopku. Če se meja ureja v sodnem postopku, mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v 77. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ. Ti se razlikujejo od kriterijev v upravnem postopku. Zato tisti del pritožbenih navedb, v katerem predlagateljica izpostavlja okoliščine pomembne za urejanje meje v upravnem postopku, niso pomembne v tem sodnem postopku in se pritožbenemu sodišču do teh navedb ni treba opredeljevati.

Po 77. členu SPZ sodišče mejo uredi po močnejši pravici, zadnji mirni posesti in pravični oceni. Primarni kriterij za urejanje meje je močnejša pravica. Če vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti, je to primarni kriterij, po katerem mora sodišče urediti mejo. Kriterijev iz 77. člena SPZ sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu. Zato so zmotne pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo uporabiti kriterij zadnje mirne posesti, ker je to zahtevala predlagateljica. Ta kriterij bi uporabilo le, če ne bi moglo meje urediti po močnejši pravici.

Pod pojmom »močnejša pravica« se razume lastninska pravica. Mejaša morata torej dokazati kateri od njiju je na spornem mejnem prostoru pridobil lastninsko pravico na enega izmed pravno veljavnih načinov. Upoštevaje ta pravila je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je mejo med parc. št. 127.S in parc. št. 1048/9, obe k.o. P., lahko uredilo po močnejši pravici, ker je nasprotna udeleženka dokazala, da je v letu 1969 njena mati z menjalno pogodbo pridobila zemljišče ob hiši, ki je bilo pred tem občinsko. Meja te parcele je bila določena že v letu 1961 v postopku parcelacije in se je katastrsko evidentirala. Na podlagi menjalne pogodbe se je mati nasprotne udeleženke vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo. Meja se po teh dogodkih ni spreminjala. Izvedenec P.G. je potrdil, da je iz katastrskih podatkov ugotovil parcelacijo v letu 1961, na podlagi katere je začrtana meja, ki se vse po tem letu ni več spreminjala in je še vedno v katastrskih in po zemljiških podatkih meja določena v točkah A - B. Okoliščina, da je več lastnikov višje ležečih zemljišč uporabljalo poljsko pot, ki teče po tej nepremičnini, ni takšna, da bi izpodbila ugotovitev o lastništvu, saj se pot lahko uporablja tudi kot služnostna in predstavlja zgolj breme za lastnika služečega zemljišča. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje v tem primeru prepričljivo ugotovilo, da je vse do spora s sosedom A. to bila kolovozna pot. Samo občasna uporaba takšne poti nikakor ne dokazuje, da je šlo za javno pot, kot zatrjuje predlagateljica. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da samo uporaba določene poti še ne daje takšni poti značaj javne poti. Za pridobitev statusa javne poti morajo biti izpolnjeni določeni zakonski pogoji. Za razliko od naravnega javnega dobra, ki nastane po naravni poti, grajeno javno dobro nastane kot rezultat človekovega posega v prostor in mora biti v kategoričnem smislu določeno z zakonom. Če gre za javno cesto, bi zato morala biti ta pot določena kot javna in kategorizirana z Odlokom o občinskih cestah. Pred tem pa bi morala predlagateljica urediti lastništvo, če poteka pot po zemljišču, ki je v privatni lastnini. Nič od tega predlagateljica za pot, ki se je asfaltirala pred štirimi leti in to kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, ni dokazala. Sodišče prve stopnje je zato imelo v dokaznem gradivu dovolj podlage za zaključek, da poteka meja med parc. št. 127.S, last nasprotne udeleženke in parc. št. 1048/9 k.o. P., last predlagateljice, po meji, ki je določena v katastru v točkah A - B. V tem delu pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne okoliščine in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kakšne absolutne bistvene kršitve. Izpodbijani sklep je zato pritožbeno sodišče v izreku pod tč. I. potrdilo po 2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje o stroških postopka ni pravilno odločilo. V III. točki izreka je zavrnilo predlog nasprotne udeleženke, ki je zahtevala povračilo svojih stroškov. Po členu 35 Zakona o nepravdnem postopku trpi namreč vsak udeleženec svoje stroške postopka, samo glede skupnih stroškov odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo. V izreku izpodbijanega sklepa o skupnih stroških ni odločeno, vendar je v izpodbijanem sklepu obrazloženo, da o teh stroških sodišče ni odločalo, ker jih predlagateljica, ki jih je kot navaja v pritožbi sama založila, ni priglasila. Predlagateljica bi morala do konca naroka 30.10.2008, če uveljavlja povračilo skupnih stroškov, stroške priglasiti, saj sodišče ni dolžno o stroških odločati po uradni dolžnosti, kot si očitno zmotno razlaga.

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z odločitvijo v II.tč. izreka, s katero je urejena meja med parc. št. 127.S in parc. št. 2820/9, obe k.o. P. Že v izreku izpodbijanega sklepa se ugotavlja, da je cesta na parc. št. 2820/9 občinska cesta, torej javno dobro v upravljanju MOK. O tem, da je ta cesta javno dobro sta tudi oba udeleženca soglasno izjavila na naroku (listovna št. 69 spisa). Ker je parc. št. 2820/9 k.o. P. javno dobro, saj to med udeležencema postopka ni sporno, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da uredi mejo tako, da del javnega dobra pripade k nepremičnini nasprotne udeleženke. Javno dobro ima že po naravi stvari same status močnejše pravice. Če meje niso pravilno katastrsko začrtane, je pa v naravi nesporno, da je asfaltirana občinska pot javno dobro, bi sodišče prve stopnje zato moralo pri ureditvi meje upoštevati stanje v naravi. Ker tega ni, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijani sklep v točki II. izreka razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje, saj v skici, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa z dne 30.10.2008, ni označena točka do katere sega od točke A v naravi asfaltirana občinska cesta. Poleg tega mora sodišče, ko ureja mejo, to v naravi označiti z mejnim znakom. V tem delu je zato izpodbijano odločbo bilo potrebno razveljaviti po 3. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP in vrniti v novo odločanje. Nadaljnji napotki niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve.