Jedro

Podstanovalska pogodba, na katero se tožena stranka sklicuje, torej nima pravne veljave in sicer ne glede na to, da se po določbi 76. člena ZSR itak šteje, da podstanovalec, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, to stanovanje zaseda nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora izprazniti dvoinpolsobno stanovanje stanovanjske hiše ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo ter zavrnitev tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pogodba o najemu stanovanja, ki sta jo toženca sklenila s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ima pravno veljavo. Sicer pa je prejšnji imetnik stanovanjske pravice pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju zakonito in sicer na ta način, da je po dodelitvi stanovanja dne 30.9.1991 izpraznil stanovanje, na katerem je poprej že imel stanovanjsko pravico. Toženca sta bila dobroverna, neposredna in zakonita posestnika stanovanja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Vodniku nekdanje JLA, D.P., je z odločbo z dne 30.9.1991 sporno stanovanje bilo ponudeno v odkup. Vendar pa se tožena stranka na prodajno pogodbo ne sklicuje. Zato obvelja stališče sodišča druge stopnje, da pogojev za oddajo stanovanja v podnajem ni bilo niti iz naslova stanovanjske niti iz naslova lastninske pravice. Poleg tega pa je bilo mogoče skleniti podstanovalsko pogodbo po določbi 77. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list RS, št. 35/82) le za posamezne stanovanjske prostore, ne pa za celo stanovanje. Podstanovalska pogodba, na katero se tožena stranka sklicuje, torej nima pravne veljave in sicer ne glede na to, da se po določbi 76. člena ZSR itak šteje, da podstanovalec, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, to stanovanje zaseda nezakonito. V tej smeri zato ni razumljiva revizijska teza o dobroverni in zakoniti posesti, ki naj bi jo tožena stranka imela na stanovanju.

Končno pa so neupoštevne revizijske navedbe o tem, da je prejšnji domnevni imetnik stanovanjske pravice sporno stanovanje pridobil z zamenjavo za neko prejšnje stanovanje. Po eni strani gre namreč za nedovoljeno navajanje novih dejstev na drugi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP), po drugi strani pa ta okoliščina, tudi če bi res obstajala, pravnega (in dejanskega) položaja tožene stranke ne spreminja.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in ne neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).