Jedro

Z uveljavitvijo odstopnega upravičenja, t.j. enostransko odstopno izjavo, bi dolžnika lahko kvečjemu dosegla le razveljavitev same pogodbe, ne pa izvršilnega naslova, ki predstavlja kvalificirano listino z učinkom pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) in izvršljivosti (saj dolžnik z neposredno izvršljivostjo izrecno soglaša), ki je za izvršilno sodišče, dokler obstaja, zavezujoč. Neobstoj oziroma neaktualnost izvršilnega naslova bi dolžnika lahko izkazala le z enakovredno kvalificirano listino, saj je uveljavljani ugovorni razlog ta, da je odločba (v danem primeru notarski zapis) razveljavljena, odpravljena ali spremenjena, kar nakazuje na listino nekega uradnega organa.

Izrek

I. Pritožba zoper II., III., IV. in V. točko izreka se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

II. Dolžnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov zoper sklep o predhodni odredbi delno ugodilo tako, da je terjatev, ki se zavaruje, med dolžnika razdelilo na dva dela (I. točka izreka), v preostalem ugovor dolžnikov zavrnilo (II. točka izreka), odločilo, da morata prvi in drugi dolžnik upniku povrniti stroške odgovora na ugovor in stroške pritožbe v višini 889,77 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), sklenilo, da dolžnika sama krijeta svoje stroške ugovora zoper sklep o predhodni odredbi in odgovora na pritožbo (IV. točka izreka) in sklenilo, da prvi in drugi dolžnik sama krijeta stroške vloge z dne 2. 9. 2016 (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta dolžnika. Kot bistveno navajata, da je med strankama sicer res nesporno, da stroj 31. 12. 2015 ni deloval. Vendar pa je bilo to dejstvo ob sklenitvi notarskega zapisa negotovo, kar pomeni, da je bila terjatev pogojna, česar ne spremeni niti dejstvo, da se stranki postopka strinjata glede izpolnitve pogoja. Pogojna terjatev pa ne more tvoriti neposredno izvršljive obveznosti. V notarskem zapisu mora biti vsebovana tudi zapadlost terjatve. Pogoj glede plačevanja obrokov se nanaša tudi na plačilo 55.000,00 EUR. To pove že jezikovna razlaga pogodbe, saj je zadnji del znižane kupnine 55.000,00 EUR eden izmed obrokov. Zaključek sodišča je nelogičen. Po prepričanju sodišča bi se namreč pogoj za plačevanje obrokov moral izpolniti že en mesec prej. Stranke take določbe niso zapisale z namenom, da se ne bi nanašala na nobeno možno situacijo. Dolžnik je navedel dejstva in dokaze glede namena strank, pa sodišče tega ni upoštevalo. Drži sicer, da dolžnika nista zatrjevala, da je izvršilni naslov razveljavljen, vendar to ni bistveno. Gre za to, da je terjatev zaradi naknadnih dejstev prenehala, tudi če bi šteli, da temelji na izvršilnem naslovu. To je tako, kot če bi dolžnik terjatev plačal in gre za pravno relevantno dejstvo. Zaradi napačne materialnopravne presoje sodišče ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja, namreč glede stvarnih napak, pravočasnega grajanja napak, da je upnik že pred prodajo linije vedel, da stroj ne deluje, ter da sta dolžnika odstopila od pogodbe. Dolžnika sta tudi navedla, zakaj izjave z dne 3. 7. 2016 v zvezi z dokazovanjem dejstva, da je upnik že prej vedel, da stroj ne deluje, nista mogla predložiti prej, in v zvezi s tem predlagala svoje zaslišanje. Kar se tiče stroškov pa sta dolžnika v ugovornem postopku uspela polovično, saj je sodišče zoper vsakega dolžnika predhodno odredbo razveljavilo do polovice. Priglašata pritožbene stroške.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril,

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena in 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker dolžnika v pritožbi nista navedla, v katerem delu izpodbijata sklep, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ glede na pravni interes dolžnikov sklep preizkusilo v delu, v katerem dolžnika v postopku nista uspela (II. do V. točka izreka izpodbijanega sklepa).

6. V zvezi s trditvijo dolžnikov, da gre v danem primeru za izterjavo pogojne terjatve, višje sodišče uvodoma ugotavlja, da se je v predmetni zadevi s sklepom opr. št. IV Ip 3688/2016 že opredelilo, da se pogoj nemotenega delovanja stroja za pričetek plačevanja obrokov ne nanaša na varianto plačila kupnine za primer, da stroj ne deluje do 31. 12. 2015, ampak le na varianto plačila kupnine po odplačnem načrtu iz 2. in 3. odstavka 2. člena pogodbe, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz citirane odločbe. Prav tako pa terjatev ni pogojna zaradi tega, ker naj bi bil pogoj za plačilo znižane kupnine to, da stroj do 31. 12. 2015 ne deluje. Terjatev znižanega plačila po pogodbi namreč ni pogojna, saj se glede na pomen določil v pogodbi znižana kupnina plača v vsakem primeru. Pogojna je le terjatev na plačilo polne kupnine, in sicer bi moral za plačilo celotne kupnine stroj delovati do 31. 12. 2017, terjatev plačila zmanjšane kupnine pa ni pogojna. Pogoj nemotenega delovanja stroja je zgolj dodatno in skladno prejšnjim določilom zapisan za primer plačevanja višje določene kupnine (na obroke). Tudi sicer pa ni mogoče pritrditi dolžnikom, da pogojna terjatev ne more biti predmet neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je glede na jasnost besedila pogodbe (prim. prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) pravilno ugotovilo vsebino dolžnikove obveznosti ter zato ni bilo dolžno ugotavljati domnevno drugačnega skupnega namena pogodbenikov, saj je ta jasno izražen že v samem besednem pomenu uporabljenih izrazov. Prav tako je v notarskem zapisu določena zapadlost terjatve, ki naj se zavaruje.

7. Pritožba dolžnikov prav tako ni utemeljena v delu, v katerem dolžnika sodišču očitata, da ni obravnavalo in upoštevalo njunih navedb v zvezi z zatrjevanimi stvarnimi napakami in končnim odstopom od pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi upoštevanja načela stroge formalne legalitete1 njune navedbe v tem delu pravilno ocenilo za pravno nepomembne. Če kupec uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi napak stvari, to povzroči razvezo (prenehanje) prodajne pogodbe (primerjaj prvi odstavek 477. člena OZ).2 S tem sicer res prenehajo tudi terjatve, ki iz te pogodbe izhajajo, vendar pa s takimi navedbami dolžnika nista uveljavljala ugovornega razloga iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ, ki je v tem, da je (kljub veljavnemu izvršilnemu naslovu) terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti izvršilnega naslova (v danem primeru po sklenitvi notarskega zapisa), t.j. opozicijskega ugovornega razloga, temveč razlog, ki se nanaša na kršitev predpostavk zavarovanja, in sicer na naknadno izgubo lastnosti izvršilnega naslova (4. točka drugega odstavka 55. člena ZIZ).3 Prenehanje terjatve bi namreč v danem primeru bila šele posledica prenehanja izvršilnega naslova.

8. Z uveljavitvijo odstopnega upravičenja, t.j. enostransko odstopno izjavo, bi dolžnika lahko kvečjemu dosegla le razveljavitev same pogodbe, ne pa izvršilnega naslova, ki predstavlja kvalificirano listino z učinkom pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) in izvršljivosti (saj dolžnik z neposredno izvršljivostjo izrecno soglaša), ki je za izvršilno sodišče, dokler obstaja, zavezujoč. Neobstoj oziroma neaktualnost izvršilnega naslova bi dolžnika lahko izkazala le z enakovredno kvalificirano listino, kar izhaja iz same dikcije 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, in sicer je ugovorni razlog po tej točki ta, da je odločba (v danem primeru notarski zapis) razveljavljena, odpravljena ali spremenjena, kar nakazuje na listino nekega uradnega organa, česar pa nista storila. Ker gre v primeru iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ deloma hkrati za okoliščine, na podlagi katerih sodišče tudi po uradni dolžnosti ustavi izvršbo (76. člen ZIZ), navedene določbe ni mogoče interpretirati na način, da bi izvršilni naslov lahko razveljavila že enostranska izjava volje, katere utemeljenost in to, da je bila dana, bi stranke v postopku zavarovanja šele dokazovale. Navedbe dolžnikov je sodišče prve stopnje tako pravilno ocenilo za pravno nepomembne ter v zvezi z njimi tudi pravilno ni izvajalo dokazov, posledično pa tudi ni ravnalo nepravilno, ker izjave z dne 3. 7. 2016 v zvezi z dokazovanjem dejstva, da je upnik že prej vedel, da stroj ne deluje, ni upoštevalo.

9. Ravno tako pa pritožba ni utemeljena glede očitka, da sta dolžnika polovično uspela v postopku ter bi sodišče zato moralo odločiti, da upnik krije polovico stroškov dolžnikov in obratno. Sodišče prve stopnje je obveznost, ker je ugotovilo, da je ta razdelna, sicer res razdelilo na dva dela med oba dolžnika, vendar pa dolžnika same višine terjatve, ki se zavaruje, nista uspela izpodbiti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo tudi o stroških postopka, saj sta dolžnika v ugovornem postopku uspela le v sorazmerno majhnem deležu. 10. Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. člena ZIZ).

11. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške, ki so jima z njo nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. člena ZIZ).

1 To načelo izvršilno sodišče veže na rezultate predhodnih kvalificiranih postopkov, primerjaj Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Opči dio, Zagreb 1984, str. 44. 2 N. Plavšak v : Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 191. 3 V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, stran 196 in naslednje.