Jedro

Zakon o prekrških in Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba drugega odstavka 13. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence je pravni osebi S. g. i. z. in odgovorni osebi R. R., zaradi v uvodu navedenih prekrškov, izdal odločbo o prekršku z dne 28. 2. 2006, jima izrekel globi ter naložil plačilo povprečnine. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 3541/2008-2424 z dne 26. 12. 2009 ugodilo pritožbi storilkinega zagovornika ter izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilki ustavilo.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter ugotovi, da je Okrajno sodišče v Ljubljani kršilo določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi z zaključkom, da pravna oseba odgovarja za prekršek le, če je ugotovljena odgovornost odgovorne osebe, napačno razlagalo pojem akcesorne odgovornosti pravne osebe za prekršek, kar pomeni kršitev materialnega prava. Glede na akcesornost odgovornosti pravne osebe, ta odgovarja za ravnanje vsake druge osebe, ne le odgovorne, zakon pa tudi ne zahteva, da je potrebno za odgovornost pravne osebe predhodno ugotoviti, da je za prekršek odgovorna odgovorna oseba pravne osebe.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilkama ter njunemu zagovorniku. Storilkin zagovornik je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca sama s seboj v nasprotju ter da ZP-1 odgovornost pravne osebe akcesorno veže na odgovornost fizične osebe, zato da je izpodbijana sodba zavzela pravilno stališče, da pravna oseba ne more biti spoznana za prekršek samostojno, temveč le pridružitveno, torej le za prekršek, ki ga izvrši druga oseba. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne ter ugotovi, da sodišče z izpodbijano sodbo ni kršilo drugega odstavka 13. člena ZP-1. Odgovorna oseba pravne osebe R. R. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču sporočil, da od 10. 10. 2007, zaradi predčasne razrešitve, ni več odgovorna oseba pravne osebe, zato tudi ne more izpodbijati sklepov skupščine pravne osebe.

B.

4. Pravna oseba je po določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1 lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno. Za prekršek po prvi alineji prvega odstavka 52. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK) se kaznuje pravna oseba, če sklene sporazum o omejevanju konkurence. Po določbi 14. člena ZP-1 se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ) v 42. členu določa kot osnovni pogoj za odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje, da je slednjega storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe ter da kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju. Omenjene formalne temelje odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja vsebuje tudi 4. člen Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in jih dopolnjuje še z naslednjimi materialnimi pogoji: a) če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; ali b) če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; ali c) če razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali uporablja predmete, nastale s kaznivim dejanjem; ali č) če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev. ZOPOKD v prvem odstavku 5. člena še določa, da je pravna oseba ob zgoraj naštetih pogojih odgovorna tudi, če storilec za kaznivo dejanje ni odgovoren, v tretjem odstavku tega člena pa, da je pravna oseba za kazniva dejanja, storjena iz malomarnosti, lahko odgovorna le pod pogoji iz 4. točke četrtega člena tega zakona.

5. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo odločbo o prekrških pravne in odgovorne osebe, ki jo je izdal Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence spremenilo in postopek o prekršku zoper storilki ustavilo. V razlogih sodbe je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv, ker ni konkretizirana odgovornost pravne in odgovorne osebe za prekršek (navedene ugotovitve zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija, zato je Vrhovno sodišče ni presojalo) ter da ni dokazov, da je odgovorna oseba pravne osebe odgovorna za dejanje, ki se ji očita, zato tudi niso podani pogoji za odgovornost pravne osebe za prekršek. Po razlogovanju sodišča okoliščina, da odgovorna oseba R. R. ni bila spoznana za odgovorno storitve prekrška, izključuje tudi odgovornost pravne osebe za očitani ji prekršek.

6. Takšno pravno stališče v izpodbijani sodbi je v nasprotju z navedenimi določbami ZP-1 in ZOPOKD. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 82/2009 z dne 20. 1. 2010 presodilo, da omenjena zakona odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe. Glede na akcesornost odgovornosti pravne osebe, pravna oseba odgovarja za ravnanje vsake druge osebe, ne le odgovorne. V prid stališču o (možnosti) ločene obravnave pravne in odgovorne osebe govori tudi določba 70. člena ZP-1, po kateri se (zaradi ekonomičnosti postopka) zoper pravno in odgovorno osebo praviloma vodi enoten postopek (prvi odstavek), postopek o prekršku se po določbi drugega odstavka tega člena lahko vodi tudi zgolj zoper pravno osebo, če zaradi pravnih ali dejanskih ovir postopka ni mogoče voditi zoper odgovorno osebo, po določbi tretjega odstavka tega člena pa se v primeru stečaja pravne osebe postopek lahko vodi le zoper odgovorno osebo. Nenazadnje že sam ZP-1 predvideva izključno ločeno obravnavanje odgovornih oseb pri državnih organih ali samoupravnih lokalnih skupnostih (prvi odstavek 13. člena ZP-1).

C.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo kršilo določbo drugega odstavka 13. člena ZP-1, saj je s tem, ko je zaključilo, da nedokazanost očitanega prekrška odgovorni osebi pomeni, da niso podani pogoji odgovornosti pravne osebe za prekršek, nepravilno uporabilo zakon glede odgovornosti pravne osebe za prekršek.