Jedro

Če policist izvršuje kontrolo prometa v skladu s predpisi, veljavnimi v času storitve kaznivega dejanja, ker oceni, da je obsojenec nepravilno parkiral avtomobil in zato začne postopek izdaje plačilnega naloga na kraju storitve prekrška, vprašanje prometne ureditve ne vpliva na opredelitev dejanja obsojenca, ki je postopek policistu preprečil s tem, da je zapeljal proti njemu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 8.11.2005 obsojenega B.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in mu naložilo plačilo 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.1.2006 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem naziranju sodišče ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in prav tako ne kazenskega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri tem izhaja iz obsojenčeve trditve, da na inkriminiranem kraju v času storitve kaznivega dejanja ni bil postavljen prometni znak „prepovedano parkiranje in ustavljanje“, pač pa samo znak, ki je prepovedoval parkiranje. Pravilna opredelitev tega dejstva je po oceni zahteve pomembna za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Če je šlo za prometni znak prepovedi parkiranja in ne za prepoved ustavljanja, je uradna oseba prekoračila svoje pravice in pooblastila s tem, ko je obsojencu nameravala izdati plačilni nalog zaradi prekrška, ki dejansko ni bil podan.

Obsojencu je očitano, da je s silo preprečil uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic s tem, da je na kraju in v času, ki sta opredeljena v opisu dejanja, policistu PP MS T.P., ki je opravljal kontrolo mirujočega prometa po 241. členu Zakona o prekrških in mu hotel izdati plačilni nalog zaradi nepravilnega parkiranja osebnega avtomobila, slednje preprečil tako, da je z avtomobilom naprej zapeljal vzvratno, nato pa proti T.P., ki je moral odskočiti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo (7. stran sodbe sodišča prve stopnje), da je policist v okviru svojih pravic nameraval opraviti uradno dejanje z izdajo in vročitvijo plačilnega naloga na kraju prekrška in sicer zaradi nepravilno parkiranega osebnega avtomobila obsojenca (izven prostora, določenega za parkiranje oziroma izven modre cone), kar mu je slednji s silo preprečil. Sodišče druge stopnje, ki je sicer soglašalo s prvostopenjskimi dejanskimi ugotovitvami, je navedlo, da ni nobenega dvoma o tem, da je obsojenec zaustavil avtomobil na mestu, kjer je parkiranje in ustavljanje prepovedano ter hkrati odgovorilo na pritožbene navedbe, da je za ugotovitev odločilnih okoliščin kaznivega dejanja pomembno, kakšen prometni znak je bil postavljen v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Vprašanje, kakšen prometni znak je bil postavljen na kraju dejanja v času njegove storitve, spada med vprašanja dejanske narave, ki jih glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, pa tudi sicer za presojo zakonitosti postopanja policista kot uradne osebe navedena okoliščina ni odločilna. Policist je namreč izvrševal kontrolo mirujočega prometa v skladu s predpisi, ki so veljali v času storitve kaznivega dejanja in ki so navedeni v obrazložitvi pravnomočne sodbe. Ocenil je, da je obsojenec nepravilno parkiral svoj avtomobil in zato začel postopek izdaje plačilnega naloga na kraju storitve prekrška. Postopanje policista kot uradne osebe je bilo zakonito, ravnanje obsojenca pa je bilo usmerjeno k preprečitvi takega njegovega zakonitega uradnega dejanja. Presoja, ali je policistova odločitev, da je obsojenec storil prekršek, pravilna, pa je lahko le predmet nadaljnjega postopka o prekršku.

Po stališču vložnika zahteve je sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP tudi, ker je štelo, da je obsojenec uporabil silo, ko je odpeljal s kraja storitve domnevnega prekrška. Sila kot eden od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja je v opisu, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, opredeljena z navedbo konkretnih dejstev. Sodišče je na podlagi navedenih in ocenjenih dokazov štelo za dokazano, da je obsojenec za preprečitev uradnega dejanja uporabil silo. Nasprotna sklepanja vložnika zahteve, ki izhajajo iz drugačne ocene izpovedb zaslišanih prič, pomenijo nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve kazenskega zakona.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je potrditvah zahteve podana, ker so razlogi pravnomočne sodbe v precejšni meri v nasprotju oziroma obstaja glede odločilnih dejstev bistveno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami ter zapisniki.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb prič v skladu z vsebino zapisnikov o glavni obravnavi, na kateri so bile zaslišane (4., 5., 6. in deloma 8. stran sodbe sodišča prve stopnje). To velja tudi za izpovedbo priče R.Š. V tem pogledu izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče očitati z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Po drugi strani pa zahteva tudi neutemeljeno trdi, da je sodišče v nasprotju z dejansko vsebino upoštevalo izpovedbe prič D.G., S.V., P.K. in L.J. Te priče so po oceni vložnika zahteve izpovedovale, da obsojenec policista sploh ni ogrožal, saj je ta sam skočil na sredo vozišča. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno (6. in 7. stran sodbe), da je sodišče upoštevalo izpovedbe navedenih prič le v zvezi z ugotavljanjem vzrokov, zaradi katerih se je policist odločil, da bo opravil uradno dejanje in v zvezi z načinom izvajanja postopka. Odločilno dejstvo, da je obsojenec uporabil silo za preprečitev uradnega dejanja policista na način, ki mu je očitan, je sodišče, kakor je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe (iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje), ugotovilo predvsem na podlagi izpovedb policista T.P. in R.Š. Pri tem gre za presojo, ki jo je sodišče sprejelo v zvezi z dejstvom, da je obsojenec z avtomobilom zapeljal proti policistu, tako da je moral odskočiti, pri čemer glede na ostale razloge sodbe ni sledilo izpovedbam ostalih prič, da je policist sam odskočil na sredo cestišča. Zato ni mogoče sklepati, da so zaključki sodišča v nasprotju z vsebino izpovedb prič, ki jih navaja zahteva in v tem obsegu tudi ne na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

V vseh ostalih navedbah vložnik zahteve prikazuje, da je sodišče neutemeljeno „odreklo pristojnost“ dopisoma Policijske postaje MS ter pri tem ponuja lastno oceno teh listin, v nadaljevanju pa očita sodišču zgrešeno presojo verodostojnosti izpovedb prič P. in Š., neraziskanost nasprotij med izpovedbo P. in dopisom PP MS z dne 12.4.2004 ter nepojasnjenost obsojenčeve trditve, da priča R.Š. sploh ni bila na kraju inkriminiranega dogodka. Zahteva te navedbe sicer uvršča med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskih zaključkov napadene sodbe in s tem nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega B.F.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).