Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko med regresom za letni dopust, do katerega je bil upravičen skladno s 30. členom KP ZPIZ ter dejansko obračunanim regresom v letih 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007, od navedenih razlik odvesti davek, nato pa mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. vsakega leta, za katerega tožnik vtožuje razlike: v višini 734,40 EUR in po odvodu davka izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 do plačila, v višini 713,82 EUR po odvodu davka izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2004 do plačila, v višini 1.332,62 EUR po odvodu davka izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2005 do plačila, v višini 733,88 EUR po odvodu davka izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 do plačila in v višini 732,62 EUR po odvodu davka izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 76,14 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je določba 30. člena KP ZPIZ nična in je posledično tožbeni zahtevek neutemeljen, saj je v vtoževanem obdobju veljal ZOR, ki je prepovedoval urejanje razmerij v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in moralo ter tako omejeval avtonomijo pogodbenih strank, da je za toženo stranko veljala tudi KP za negospodarske dejavnosti v RS, ki je določala minimalno višino regresa za letni dopust, a le do uveljavitve ZNOIP, ki je kot prisilni predpis za javne zavode omejil znesek regresa za letni dopust ter prepovedal uporabo določb KP, nasprotnih ZNOIP, ki je veljal tudi za toženo stranko. Glede na to, da je bilo o veljavnosti 30. člena KP ZPIZ že pravnomočno odločeno v kolektivnem sporu, saj je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1057/2010 z dne 12. 10. 2010 presodilo, da ta člen ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, je vsaka ponovna vsebinska presoja veljavnosti oziroma neveljavnosti tega člena poseg v pravno varnost. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, saj ta nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZNOIP nedopustno retroaktivno urejal način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad. Vprašanje je, ali se je ta zakon glede 13. člena sploh izvajal. Niti ustavno sodišče pa tudi sodišče prve stopnje pa nista preverjala, ali je ZNOIP za toženo stranko sploh veljal. Tožena stranka namreč v spornih letih 1992 in 1993 iz proračuna sploh ni prejemala sredstev, potrebnih za izplačilo plač, regresa za letni dopust in drugih dodatkov, ampak se je financirala skoraj izključno s prispevki zavarovancev in delodajalcev. Po stališču tožeče stranke je bil namen države poseči izključno v tiste javne zavode, ki so se 60 % ali več financirali s strani proračuna. V kolikor bi sodišče na podlagi teh okoliščin presodilo, da ZNOIP velja za toženo stranko, pa bi se moralo opredeliti o namenu 13. člena ZNOIP. Iz tega člena izhaja, da je bil namen ZNOIP v letu 1993 omejiti le višino izplačanega regresa za letni dopust in sicer le za tiste delavce, ki so prejemali plačo najmanj v višini republiškega povprečja, delavec, ki je prejemal plačo nižjo od republiškega povprečja, pa je bil upravičen celo do višjega zneska regresa od svoje povprečne plače in sicer do zneska v višini 100 % povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. Tako ZNOIP, tudi če je veljal za toženo stranko, ni veljal za vse njene delavce. Ker je tožena stranka v letu 2000 objavila čistopis KP ZPIZ, je to dodaten dokaz, da je bila ta veljavna. Ker tožena stranka tega čistopisa ni predložila, je to, na podlagi 227. člena ZPP, potrebno šteti v njeno škodo. Tožena tudi ni predložila ostalih predlaganih dokazov npr. plačilnih list za tožečo stranko, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odmerjene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi očitanih ne, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

S pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožnik uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, prav tako ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in sami s sabo niso v nasprotju. Tudi zgolj pavšalni pritožbeni očitek, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami (kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) je neutemeljen, saj takšnih nasprotij o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje ni. Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje o ničnosti določb Kolektivne pogodbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (KP ZPIZ), na podlagi katerih tožnik vtožuje razliko v regresu za letni dopust, sploh ni važno, ali je tožena stranka v spornem obdobju štela, da izplačani zneski predstavljajo akontacijo ali pa dokončno poplačilo obveznosti. Sicer pa je iz teh listin razvidno, da je tožena stranka v spornem obdobju tožniku (in ostalim zaposlenim) izplačevala regres za letni dopust v skladu z Aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 99/2001), Dogovorom o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 (Ur. l. RS, št. 73/2003), Dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2006 (Ur. l. RS, št. 36/2006) ter Dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2007 (Ur. l. RS, št. 33/2007). Tožnik bi bil do vtoževane razlike upravičen le v primeru, če bi sodišče lahko štelo, da niso nične določbe KP ZPIZ, ki se nanašajo na regres za letni dopust. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sodila med tiste javne zavode, ki so opredeljeni v 2. členu Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 in naslednji). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen Zakona o javnih financah - ZJF, Ur. l. RS, št. 79/99 in nadaljnji), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvoumno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (druga alinea 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93, Ur. l. RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse gospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je bila KP ZPIZ sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, štelo, da je določba 30. člena KP ZPIZ, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP ZPIZ o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kogentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami) je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP ZPIZ pa je bilo le pet dni po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP. Zato tudi dejstvo, da je tožena stranka v letu 2000 objavila čistopis KP ZPIZ, ne dokazuje, da je bila navedena kolektivna pogodba veljavna, kot to zmotno meni tožnik.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na retroaktivnost določb ZNOIP. Res je sicer, da je v 1. členu tega zakona, ki je pričel veljati 10. 3. 1993, določeno, da se z njim za čas od 1. 2. 1993 dalje določa način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih. Vendar pa navedeno ne pomeni, da bi sodišče moralo prekiniti postopek zaradi morebitne protiustavnosti tega zakona. Že Ustava RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – 1 s spremembami) v drugem odstavku 155. člena določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Določba 13. člena ZNOIP o višini regresa za letni dopust za leto 1993 pa niti ni mogla poseči v že pridobljene pravice, saj je zakon pričel veljati 10. 3. 1993, tožena stranka pa je bila regres dolžna izplačati do konca junija tekočega leta (prvi odstavek 30. člena KP ZPIZ oziroma 40. člen KPND).

Odločitev o stroških postopka tožnik izpodbija predvsem zaradi tega, ker meni, da bi s tožbenim zahtevkom moral uspeti. Vendar pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, zato je ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh pravilno odločilo, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Te stroške je sodišče pravilno odmerilo ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.