Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku kršila pravico do odmora, saj je imel tožnik ves čas možnost koristiti odmor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odločbi tožene stranke z dne 5. 4. 2019 in z dne 26. 6. 2019 razveljavita oziroma odpravita in da se toženi stranki naloži, da tožniku iz naslova nadomestila za neizkoriščen čas odmora v času od 1. 7. 2014 do vključno 31. 12. 2018 obračuna nadomestilo v bruto znesku 2.603,79 EUR in tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.460,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna in je za tožnika tudi moralno nesprejemljiva, saj je sodišče prve stopnje v bistvu na tožnika kot delavca prevalilo odgovornost, da bi moral sam poskrbeti za zamenjavo za čas koriščenja odmora med delovnim časom. ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati odmor med delovnim časom, ki traja 30 minut oziroma v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa sorazmerno v dolžini dnevnega delovnega časa, v tožnikovem primeru torej 45 minut. Sodišče je zmotno zaključilo, da lahko dežurni policist odredi patrulji, da ga zamenja za čas koriščenja odmora, saj je navedeno v nasprotju z vsebino izpovedb priče A. A. in tožnika. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da bistvo odmora med delovnim časom ni le v prehranjevanju, temveč je bistvo odmora, da si delavec odpočije oziroma se sprosti in obnovi psihofizične sposobnosti za delo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede vprašanja, ali je tožnik odmor lahko koristil, vsaj vsi izvedeni dokazi potrjujejo, da tožnik za konkretne delovne dneve, ki jih je natančno po dnevih opredelil v tabelarnem prikazu ni imel zagotovljenega koriščenja odmora med delovnim časom, saj je delo opravljal sam in ga nihče izmed obeh policistov iz edine patrulje, ki je bila na terenu, ni zamenjal. Sodišče je ob tehtanju izpovedbe priče komandirja B. B. povsem zanemarilo, da so priče C. C., A. A. in D. D. izpovedale, da se je zapis na zadnji strani razporeda z vsebino, da dežurnemu pripada 45 minut odmora, da si čas izbere sam, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa, pojavil šele, ko so se s strani dežurnih policistov pričeli pojavljati zahtevki. Tožnik je ves čas trdil, da pristojnosti dežurnega niso bile jasno opredeljene in da dežurni brez izrecnega navodila komandirja ni mogel odrediti patrulji, da bi ga zamenjala. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da v kolikor bi delodajalec poskrbel za sistemsko ureditev koriščenja odmora v nočnem času oziroma, ko je tožnik opravljal delo sam, potem se zapis na dnevnem razporedu dela ne bi prvič pojavil šele, ko so začeli delavci podajati zahtevke za odpravo kršitev. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev, da imata policista, ki sta v patrulji v nočnem času, v delovnem nalogu točno navedeno časovnico, kje in kdaj morata biti in imata tudi točno določeno kdaj imata malico. Sodišče je spregledalo sistemsko pomanjkljivost v organizaciji delovnega procesa in zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje glede samega vprašanja intenzitete dela na samem delovnem mestu. Priče C. C., A. A. in D. D. so potrdile izpoved tožnika, da dežurni policist stalno sprejema interventne klice, delovnega mesta ne sme zapustiti, zato ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da bi lahko kar na delovnem mestu koristil odmor. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izpovedbe, da od dneva vložitve tožbe prejema zamenjavo za čas odmora. Sodišče je zmotno ugotovilo tudi vprašanje zamenjav, ki jih je imel tožnik na voljo, saj tožnika kot dežurnega policista lahko zamenja samo policist, ki je usposobljen za delo v dežurni službi. V primeru, če ga zamenja policist iz splošne patrulje, mora dežurni osebno takoj po končanem odmoru, vse dogodke in zadeve, ki so se zgodile v času odmora, reševati za nazaj. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 sicer zavzelo stališče, da je način zagotavljanja pravice do odmora odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela, vendar v konkretnem sporu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti vrhovnemu sodišču. Odločitev Vrhovnega sodišča RS je v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo SEU v zadevi C-107/19 z dne 9. 9. 2021, kjer je zavzelo stališče, da je presoja, ali je prišlo do kršitve pravice do odmora, odvisna od tega, kolikšen čas odzivnosti je delavcu podan oziroma v kolikšen času mora delavec odreagirati na situacijo in opraviti svojo nalogo. Stališče kot ga zagovarja tožnik, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 126/2018 in sicer, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, ki pomeni neprekinjeno prisotnost na delovnem mestu, kadar to delovno mesto ne sovpada s prebivališčem, šteti za delovni čas v smislu 1. točke 2. člena Direktive 2003/88/ES. Glede opredelitve pojmov počitek in delovni čas se je SEU opredelilo v zadevi C-107/19 z dne 9. 9. 2021, zato je interpretacija Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 54/2021 v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter predhodno navedenimi stališči SEU. Dejstvo, da je tožnik kot dežurni policist bil dolžan vsak trenutek reagirati na morebiten klic ali varnostni dogodek, mu ni bil omogočen čas koriščenja odmora tako, kot bi mu ga moral delodajalec zagotoviti. Glede na to, da je tožnik opravljal delo sam, da delovnega mesta ni mogel zapustiti in da drugim policistom iz patrulje ni mogel odrejati nalog, mu je bila kršena pravica do odmora med delovnim časom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve v zvezi z dokazovanjem, ki jo uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu "višji policist – stalni dežurni", v obdobju od julija 2014 do decembra 2018 ter da je opravljal delo na PP E. V navedenem obdobju je tožnik opravljal delo v 12-urnih in 12,5-urnih nočnih izmenah (od 19.00 do 7.00 ure in od 19.00 do 7.30 ure).

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v 154. členu določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, pravico do odmora, ki traja 30 minut in se čas odmora med dnevnim delom všteva v delovni čas. Odmor med delovnim časom je pravica delavca, ki je urejena tudi v Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki v 4. členu določa, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od 6 ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določijo v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali z nacionalno zakonodajo.

8. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje na tožnika kot delavca prevalilo odgovornost, da bi moral sam poskrbeti, da si uredi zamenjavo za čas odmora. V pritožbi navaja, da bi takšna argumentacija sodišča prve stopnje pomenila, da delodajalec ni dolžan organizirati delovnega procesa tako, da poskrbi za ustrezno zamenjavo delavcev in s tem vsem zagotovi pravico do koriščenja odmora med delovnim časom. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da glede na sprejeto sodno prakso, določbe ZDR-1 in Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) ni mogoče tolmačiti pravice do odmora tako, da bi morali delavci vsakokrat zahtevati od nadrejenega vodje delovnega procesa, da jim zagotovi zamenjavo in v kolikor zamenjave ne bi izrecno zahtevali, da bi to pomenilo, da jim pravica do odmora ni bila kršena. Način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom je odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec. Če je že v naprej znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da delovni proces ne zahteva stalnega vsiljenega ritma dela, da v delovnem procesu ni večje pogostosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšen odziv in na drugi strani tudi ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s tem časom v okviru sprejemljivih omejitev, delavcu še posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati, saj ima ta že glede na naravo delovnega procesa možnost daljših ali krajših prekinitev in odmorov med izvajanjem del in nalog (prim. sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 35/2021 z dne 10. 3. 2022).

9. Glede na navedeno pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu s strani delodajalca ni zagotovljena pravica do zamenjave za čas odmora, ampak je odločilno, kakšna je narava in intenzivnost njegovega dela. Tožnik se sicer s sklicevanjem sodišča prve stopnje na odločbo vrhovnega sodišča ne strinja in meni, da gre v konkretnem sporu za vprašanje, ali delovni proces omogoča realizacijo pravice do odmora ali mora delodajalec prav zaradi narave dela še posebej organizirati tudi odmor med delom. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo vrhovnemu sodišču, v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo SEU v zadevi C-107/19 z dne 9. 9. 2021. Iz sodbe C-107/2019 je razvidno, da je odmor po češkem pravu urejen drugače in se v delovni čas všteva le izjemoma, če je prekinjen zaradi npr. odhoda na intervencijo, neprekinjen odmor pa ni plačan in se torej ne všteva v delovni čas. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da se čas odmora med delom šteje v delovni čas.

10. Tožnik se v pritožbi sklicuje na obsežno sodno prakso sodišča Evropske Unije, ki pa v konkretnem sporu ni uporabljiva. Direktiva ločuje pojem počitka (vsak čas, ki ni delovni čas) in odmora, ureditev odmora pa je prepuščena nacionalni ureditvi. Že iz navedenega je razvidno, da se ne more enačiti pojma počitka in odmora med delovnim časom. Sklicevanje tožnika na odločitev SEU v zadevi C-344/19 glede tega kaj se šteje za počitek, ali se določeno obdobje, ko mora imeti delavec počitek, pa je na razpolago delodajalcu šteje v delovni čas ali ne, je brezpredmetno. Enako velja glede odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018 glede vprašanja, ali se čas odmora šteje v delovni čas, kar pa, kot je že pojasnjeno, v obravnavanem primeru ni sporno.

11. Sodišče evropske unije se v dosedanji praksi tudi zaradi zelo splošne določbe 4. člena Direktive 2003/88/ES neposredno ni ukvarjalo z opredelitvijo odmora med delovnim časom, ampak predvsem s pojmom delovnega časa oziroma časa počitka, pri čemer pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora. Pri opredelitvi, ali gre za delovni čas ali čas počitka je SEU opozorilo, da je treba pri presoji, ali je bil delavcu počitek (v katerem se je od njega zahtevala pripravljenost) dejansko omogočen, upoštevati vpliv roka, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih poklicnih nalog in povprečne pogostosti intervencij v tem obdobju (torej ali je z odzivnim časom in pogostostjo intervenciji bistveno in objektivno omejena možnost delavca, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom – sodbe SEU C-214/20, C-580/19 in C-344/19).

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnik odmor lahko koristil in da je sodišče svojo odločitev oprlo le na izpoved tožniku nadrejenega B. B., ni pa upoštevalo prepričljivih izpovedi sodelavcev C. C., A. A. in D. D., ki na PP E. opravljajo delo dežurnih policistov. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izpovedi tožnika in vseh zaslišanih prič ugotovilo, da so delo, v času nočne izmene na PP E., vključno z dežurnim policistom, opravljali trije policisti in sicer dežurni policist na delovnem mestu ter patrulja, v kateri sta bila dva policista. Sodišče se je opredelilo do izpovedi A. A., ki je izpovedal, da je dežurni policist v nočni izmeni odmor za malico lahko izkoristil oziroma, da je lahko odmor za malico izkoristil le delno, saj je malical na delovnem mestu, pri tem pa se oglašal na telefon in je moral ves čas opazovati monitor, zato ni mogel izkoristiti odmora v pravi obliki, torej da bi zaspal za 45 minut, da bi zapustil delovno mesto in odšel na malico. Glede na jasno sodno prakso, da pravice do odmora ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedi prič in jih pravilno dokazno ocenilo.

13. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja intenzitete dela na delovnem mestu, in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka na škodo tožnika, ker je upoštevalo prepozno podane trditve tožene stranke glede intenzitete tožnikovega dela. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo napotilu pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, ki je sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi intenziteto tožnikovega dela, kar je v skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP, zato mu ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka. Pravilno pa je sodišče v zvezi z možnostjo zamenjave dežurnega policista v času koriščenja odmora v času nočnega dežurstva v celoti sledilo prepričljivi izpovedi B. B., ki je izpovedal, da lahko dežurni policist v času nočne izmene pokliče patruljo, ki je na terenu in se dogovori za zamenjavo za čas odmora. Pojasnil je, da ima dežurni policist v času, ko je vodstvo odsotno, skoraj enaka pooblastila kot vodja in da ni opredeljeno, da lahko dežurni policist v delovne naloge patrulje posega le, če gre za nujne operativne naloge. Dežurni policist lahko poseže v delovne naloge patrulje in patrulji odredi zamenjavo dežurnega policista za čas njegove malice, če je patrulja prosta. Navedeno pa so potrdile tudi priče D. D., C. C., razen A. A., ki je vztrajal, da dežurni policist patrulji ni mogel odrediti zamenjave, kar pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo.

14. Glede na obrazložitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 35/2021, da pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu, je ključno torej vprašanje, ali delovni proces omogoča realizacijo pravice do odmora, čeprav v tem času delavec nima zamenjave in čeprav narava dela zahteva, da delovnega mesta ne zapušča. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni bila kršena pravica do odmora že zato, ker mu tožena stranka ni zagotovila menjave in ker delovnega mesta ni smel zapuščati.

15. Pravilno pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi glede vprašanja intenzitete dela na samem delovnem mestu. Tožnik je zatrjeval, da ni mogel koristiti odmora med delom zaradi polne zasedenosti oziroma obremenjenosti z opravili. Sodišče je sicer sledilo njegovi izpovedi, da je kot dežurni policist vodil in nadziral delo v času izmene, sprejemal telefonske klice, vršil videonadzor, varoval policijsko postajo ter urejal administrativne zadeve, vendar pa ni sledilo njegovi izpovedi o obsegu dela, saj je tožena stranka predložila listinske dokaze, ki so potrjevali, da je tožnik v nočnih izmenah, celotnega vtoževanega obdobja od februarja 2014 do januarja 2019, v poročilu dežurnega v petih službah vpisal le 8 zadev, kar hkrati predstavlja največje število vpisov, medtem ko je bilo v drugih primerih zabeleženo manj opravil, od tega v 19-ih primerih zgolj 1 opravilo, ki se nanaša na stanje opreme in vozil, ki se opravi ob predaji izmene med dvema dežurnima.

16. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki izreka sodbe opredelilo do izpovedi tožnika v zvezi z intenzivnostjo njegovega dela ter izpovedi prič C. C., A. A. in B. B. ter v zvezi s predloženo listinsko dokumentacijo pravilno zaključilo, da je imel tožnik kot dežurni policist v nočni izmeni možnost izrabe odmora med delom, saj dinamika njegovega dela ni bila tako intenzivna, da bi mu to onemogočala, kar zlasti velja za pogostost nepredvidenih intervencij, med katerimi je minilo tudi več ur. O manjši intenzivnosti dela v nočni izmeni sta izpovedala tudi D. D. in A. A. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, sta priči D. D. in A. A. napačno tolmačili, da izraba odmora v zakonski obliki pomeni možnost prosto razpolagati s svojim časom in zapustiti policijsko postajo, kar pa tožena stranka tožniku in zaposlenim ni bila dolžna zagotavljati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku kršila pravico do odmora, saj je imel tožnik ves čas možnost koristiti odmor, tako kot to določa 18. člen Kolektivne pogodbe za policiste.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo, ki v konkretnem primeru ne šteje za pravdo potreben strošek.