Jedro

Državna tožilka bi morala popraviti obtožnico ali zahtevati dopolnitev preiskave, ne glede na to, ali se je sama s tako odločitvijo strinjala ali ne. Zunajobravnavni senat zato ni imel nobene podlage za ponovno odločanje o istih ugovorih zoper isto obtožnico, o katerih je že odločil s sklepom z dne 26. 3. 2020, pač pa bi moral obtožnico zavreči. Sklep z dne 14. 7. 2020, s katerim je senat "oživel" kazenski postopek, je bil izdan na pobudo sodišča, kar je v nasprotju z načelom akuzatornosti.

Za sklep o zavrženju obtožnice ne velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), zato lahko državni tožilec vse do zastaranja kazenskega pregona vloži novo obtožnico.

Izrek

I. Pritožbama obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu Kt/22007/2018 z dne 7. 2. 2020, ki je obdolženemu A. A. očitala, da je osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubil nedovoljeno nagrado in kakšno drugo korist zanjo, da bi komu drugemu pridobil neupravičeno ugodnost pri pridobitvi posla, s tem, da je

1. 2. 2018 v Mariboru, v slaščičarni C., kot direktor družbe A. d.o.o., ki se me drugim ukvarja s prodajo delovnih strojev JCB (v nadaljevanju A. d.o.o.), uslužbencu B. d.d. (v nadaljevanju B. d.d.), B. B., zaposlenemu na delovnem mestu skrbnika nepremičnin, v okviru česar opravlja prodajo, oglede in vrednotenje nepremičnin ter specialne opreme, kot so avtomobili, letala in kmetijska mehanizacija za B. d.d., torej opravlja gospodarsko dejavnost prodaje nepremičnin in premičnin na trgu, povedal, da želi odkupiti delovni stroj JBC tip 4CXSMAPC, s številko šasije JCB4CXAPP91349281, katerega lastnik je B. d.d. in dejal, da bi stroj takoj odkupil ter poslal ponudbo, nato pa po pojasnilu B. B., kakšen je postopek prodaje stroja, da je potrebno stroj oceniti s cenilcem ter oddati oglas in zbrati ponudbe, večkrat B. B. obljubil, da bo njemu osebno pripravljen plačati in dobro poskrbeti za njega, če mu pove, kakšne so ostale ponudbe oziroma katera je najvišja, da bo lahko prilagodil svojo ponudbo in mu rekel tudi, da vedno poskrbi za tiste, ki mu pomagajo, ter je hotel A. A. na opisan način, s tem, ko je B. B. obljubil nedovoljeno plačilo in korist za informacije o višini drugih ponudb, doseči, da bi se v postopku zbiranja ponudb pred sklenitvijo prodajne pogodbe za nakup stroja, seznanil s ponudbami ostalih ponudnikov in bi lahko nato ponudbo družbe Klas d.o.o. za nakup stroja prilagodil tem cenam na tak način, da bi bila ponudba družbe A. d.o.o., katere zastopnik je, najugodnejše in bi imela družba A. d.o.o. prednost pri pridobitvi posla, to je pri nakupu navedenega stroja, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r ž e .

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 9875/2018 z dne 16. 6. 2022 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Prav tako mu je izreklo stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 50,00 EUR (skupaj 1.500,00 EUR), ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 100,00 EUR, določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni; - obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. 3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Obdolženec in njegov zagovornik v pritožbah grajata postopanje sodišča prve stopnje v postopku ugovora zoper obtožnico, pri čemer zagovornik kronološko povzema procesna ravnanja tožilstva in sodišča. Po njegovem mnenju državna tožilka ni ustrezno popravila ugotovljenih pomanjkljivostih v obtožnici, niti ni zahtevala dopolnitev preiskave, kot ji je to naložil zunajobravnavni senat s sklepom z dne 26. 3. 2020, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo obtožnico zavreči, namesto tega pa je dvakrat odločalo o istem ugovoru obrambe. Izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje obdolženca prikrajšalo za seznanitev s samim obtožnim aktom, saj dopisa, s katerim je državna tožilka odgovorila na sklep zunajobravnavnega senata z dne 26. 3. 2020, ni vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. S problematiziranim postopanjem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kar je imelo za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je potrebno ustrezno spremeniti oziroma vsaj razveljaviti. Na navedeno se v svoji pritožbi v celoti sklicuje tudi obdolženec, ki meni, da mu je bila kršena pravica do primerne in ustrezne obrambe.

5. Po pregledu kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državna tožilka v obravnavani zadevi po opravljeni preiskavi zoper obdolženega A. A. dne 13. 2. 2020 vložila obtožnico zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1. Zoper obtožnico je obdolženec po svojem zagovorniku vložil ugovor z dne 4. 3. 2020, kateremu je zunajobravnavni senat s sklepom I Ks 9875/2018 z dne 26. 3. 2020 ugodil ter odločil, da se obtožnica vrne državni tožilki, da jo v roku tri dni popravi ali v istem času zahteva dopolnitev preiskave. Iz razlogov navedenega sklepa izhaja, da je senat svojo odločitev sprejel, ker dejansko stanje ni bilo razjasnjeno do takšne mere, da bi bilo mogoče sklepati o utemeljenosti obtožbe.1 V nadaljevanju je državna tožilka (slaba dva meseca po poteku določenega roka) z dopisom z dne 2. 6. 2020 sodišču prve stopnje vrnila predmetni spis ter izrecno izjavila, da obtožnice ni popravila in da ne bo predlagala dopolnitve preiskave, saj na podlagi dokazov (ki so navedeni v obtožnici in opisani) meni, da je izpovedba B. B. o srečanju oziroma obravnavanem dejanju, ki jo je podal v preiskavi, dovolj verodostojna in daje dovolj podlage za vložitev obtožnice. Po mnenju državne tožilke je senat podal svojo dokazno oceno v preiskavi zbranih dokazov, čeprav je to v pristojnosti razpravljajočega senata na glavni obravnavi. Dopis državne tožilke je predsednica senata skupaj s spisom posredovala zunaobravnavnemu senatu, ki je s sklepom I Ks 9875/2018 z dne 14. 7. 2020 ugovor obdolženčevega zagovornika z dne 4. 3. 2020 zavrnilo kot neutemeljen. Na podlagi te obtožnice je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo in obdolžencu izreklo izpodbijano sodbo.

6. Glede na opisan potek postopka do pravnomočnosti obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje kršil načelo akuzatornosti. Obtožno ali akuzatorno načelo, v skladu s katerim je kazenski postopek v svojem obstoju eksistenčno vezan na zahtevo upravičenega tožilca, je temeljna procesna predpostavka. Brez zahteve upravičenega tožilca kazenskega postopka ni mogoče začeti oziroma se mora že začeti postopek končati z odločbo sodišča (če tožilec zahtevo za pregon umakne oziroma ne poda ustrezne nadaljnje zahteve).2 Sodišče mora torej paziti, da se v kazenski zadevi, ki jo obravnava, ne bi zgodilo, da je zahteva upravičenega tožilca za postopek iz kakršnegakoli razloga umanjkala (Nemo iudex sine actore).3

7. Državna tožilka po tem, ko ji je bila vrnjena prvotno vložena obtožnica, da v roku 3 dni bodisi popravi obtožnico bodisi zahteva dopolnitev preiskave, ni ravnala v skladu z navodili zunajobravnavnega senata iz sklepa z dne 26. 3. 2020, saj ni zahtevala dopolnitve preiskave ali vložila popravljene obtožnice. Namesto tega je z dopisom izrecno sporočila, da vztraja pri že vloženi obtožnici, pri tem pa svojo odločitev obrazložila z nasprotovanjem odločitvi in razlogom zunajobravnavnega senata. Državna tožilka bi morala popraviti obtožnico ali zahtevati dopolnitev preiskave, ne glede na to, ali se je sama s tako odločitvijo strinjala ali ne.4 Zunajobravnavni senat zato ni imel nobene podlage za ponovno odločanje o istih ugovorih zoper isto obtožnico, o katerih je že odločil s sklepom z dne 26. 3. 2020, pač pa bi moral obtožnico zavreči. Senat namreč s sklepom zavrže obtožnico tudi v primeru, da upravičeni tožilec v navedenem roku vrne obtožnico, ne da bi odpravil pomanjkljivosti, na katere ga je opozoril senat, ali izjavi, da vztraja pri vloženi obtožnici, ali pa pomanjkljivosti ne odpravi po navodilih senata.5

8. Ko je zunobravnavni senat po prvotnem odločanju o ugovoru zoper obtožnico kazenski spis vrnil državni tožilki zaradi odprave pomanjkljivosti ali dopolnitve preiskave, brez ustreznega procesnega predloga tožilke ni imel nobene podlage za ponovno odločanje v zadevi. Sklep z dne 14. 7. 2020, s katerim je senat „oživel“ kazenski postopek, je bil izdan na pobudo sodišča, kar je v nasprotju z načelom akuzatornosti.

9. Kršitev obtožnega načela ima vselej vpliv na zakonitost postopka in izdano sodbo (5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker bi moralo obtožnico, na podlagi katere je tekel kazenski postopek in je bila izdana izpodbijana sodba, po določbi 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je to ugotovilo pri obravnavi pritožb obdolženca in njegovega zagovornika, je na podlagi 393. člena ZKP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter obtožnico zavrglo.

10. Za sklep o zavrženju obtožnice ne velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), zato lahko državni tožilec vse do zastaranja kazenskega pregona vloži novo obtožnico.6

11. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb obdolženca in njegovega zagovornika.

12. Po navedenem je bilo odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (393. člen ZKP).

13. Izdaja sklepa o zavrženju obtožnice je imela za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.

1 Sklep je bil izdan pred novelo ZKP-O, ki je s spremembo drugega odstavka 276. člena ZKP zožala funkcionalnost pristojnost senata, tako da obtožnice ne vrača več upravičenemu tožilcu, da bi zaradi razjasnitve stanja stvari zahteval preiskavo ali njeno dopolnitev. 2 Sodba VS RS I Ips 208/2005 z dne 21. 12. 2006 in Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), GV založba, Ljubljana 2004, str. 49. 3 Zvonko Fišer v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 223 in 224. 4 Sklep VSL II Kp 1342/2009 z dne 19. 1. 2010. 5 Zlatan Dežman v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 458. 6 Ibidem.