Jedro

Obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke je verjetno izkazan. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi, iz česar izhaja verjetnost, da je upravičena do plače in drugih prihodkov iz delovnega razmerja ter povračila stroškov v zvezi z delom, zato je bila utemeljeno izdana začasna odredba prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi na računu tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugovoru tožene stranke zoper sklep opr. št. I Pd 1142/2012 z dne 27. 12. 2012 delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo v I. točki tako, da se glasi: „Za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 14.449,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 317,94 EUR od 2. 7. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.099,60 EUR od 19. 6. 2012 dalje do plačila in od zneska 13.032,18 EUR od 2. 6. 2012 dalje do plačila, se A d.d. prepove izplačilo denarnih sredstev iz računa tožene stranke št. …. toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu do višine zavarovane terjatve“ (I. točka izreka sklepa). Kar zahteva tožeča stranka več (zavarovanje denarne terjatve iz naslova sodnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila), je zavrnilo (II. točka izreka sklepa). V preostalem delu je ugovor tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep opr. št. I Pd 1142/2012 z dne 27. 11. 2012 (III. točka izreka sklepa).

Zoper III. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep o začasni odredbi ugodi in izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavi ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov, ki jih je imela tožena stranka s pritožbo. Tožena stranka navaja, da po njeni oceni v tej zadevi tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega pravna napačna. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, vztraja pri svojem ugovoru, da v tej zadevi ni izkazana subjektivna nevarnost po 2. odstavku 270. člena ZIZ, zato je ocena sodišča prve stopnje, da je le-ta verjetno in zadostno izkazana, nepravilna. Iz dopisa tožene stranke z dne 3. 8. 2012 le izhaja, da je načrt za poslovno in finančno prestrukturiranje v pripravi za to, da se oceni možnost sanacije, navedeno pa ne pomeni, da tožena stranka prikriva svoje aktivnosti ali kako drugače onemogoča uveljavitev terjatve tožeče stranke v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ. Tožena stranka ima likvidnostne težave, vendar situacija ni kritična. Dejstvo je, da je bila tožena stranka kljub finančnim težavam v letu 2012 blokirana le 5 dni, te okoliščine pa sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo. Tožena stranka je projektantska organizacija, ki pridobiva svoje posle pretežno na javnih razpisih, eden izmed pogojev za uspešno udeležbo na razpisih pa je tudi boniteta, ki se ocenjuje tudi potem, ali ima kandidat blokiran račun ali ne. V primeru blokade njenega računa, ki bo lahko trajala daljše časovno obdobje, bo opravljanje njene glavne dejavnosti onemogočeno oziroma bistveno oteženo, saj toženi stranki celo grozi izguba poslov zaradi nižje bonitete in izgube konkurenčnosti ter nezmožnosti nastopanja na javnih razpisih. V posledici pa bo res v stečajnem postopku dejansko ogroženo plačilo vseh obveznosti in ne samo bodoče obveznosti tožeče stranke. Vztraja pri svojem stališču, da izdana začasna odredba pomeni nesorazmeren ukrep, ki ne zasleduje namena izdaje takšne odredbe. V kolikor bi sodišče prve stopnje odpravilo test sorazmernosti, bi ugotovilo, da bodo s takšno odredbo nastale večje škodljive posledice za toženo stranko v primerjavi s koristmi tožeče stranke, zato bi po presoji tožene stranke moralo sodišče predlog za izdajo začasne odredbe iz tega razloga zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi izdani sklep o začasni odredbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in katere le pavšalno uveljavlja pritožba.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, razen v delu, ko je ugodilo ugovoru tožene stranke, ugovor tožene stranke zoper sklep z dne 27. 11. 2012, s katerim je bilo začasni odredbi ugodeno, zavrnilo.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek 43. člena). V konkretni zadevi je tožnica z začasno odredbo predlagala zavarovanje denarne terjatve po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišče prve stopnje, da so pogoji za izdajo začasne odredbi po določbi 270. člena ZIZ izpolnjeni. Skladno z 270. členom ZIZ sodišče lahko izdaja začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel ne neznatno škodo. Sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (1. odstavek 271. člena ZIZ). Po presoji, da je upnik s predlogom za izdajo začasne odredbe te predpostavke izkazal, sodišče izda sklep o začasni odredbi, zoper katerega pa ima dolžnik (v konkretnem primeru tožena stranka) možnost v ugovoru izpodbijati pravilnost takšne presoje sodišča prve stopnje. V primeru dolžnikovega vloženega ugovora sodišče, ki je začasno odredbo izdalo, s sklepom presodi o utemeljenosti takšnih ugovornih trditev (določba 54. in 4. odstavka 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

Iz sklepa o izdani začasni odredbi, zoper katerega je tožena stranka ugovarjala, je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo, ker je presodilo, da je tožnica ob verjetnosti svoje terjatve izkazala hkrati tudi pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, to je verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeči stranki onemogočena ali precej otežena, ter da predlagana začasna odredba dosega namen zavarovanja.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke verjetno izkazan. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2007 ter aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 5. 2012, iz česar izhaja verjetnost, da je upravičena do plače in drugih prihodkov iz delovnega razmerja ter povračila stroškov v zvezi z delom. Izkazana je torej verjetnost, da je tožeča stranka upravičena od tožene stranke terjati denarne zneske iz naslova plače za mesec maj 2012, regresa za letni dopust za leto 2012, odpravnine in odškodnine. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izkazana tudi nevarnost, da bo zaradi ravnanja dolžnika uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka kljub finančnim težavam v letu 2012 blokirana le 5 dni, ter da bo v primeru, da bo imela blokiran račun njena dejavnost, onemogočena oziroma bistveno otežena, ter da bo zaradi tega dejansko ogrožen nadaljnji obstoj tožene stranke, katerega posledica bo lahko stečajni postopek in takrat bo res ogroženo plačilo vseh obveznosti, ne samo bodoče obveznosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je s predlagano začasno odredbo blokiralo sredstva na transakcijskem računu tožene stranke le do višine glavnice 14.449,72 EUR, kar pomeni, da so pritožbene navedbe, da bo zaradi navedene blokade onemogočeno tekoče poslovanje tožene stranke povsem neutemeljene.

Ker so bili v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v smislu citiranih določb ZIZ, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da sodišče prve stopnje v zvezi z izdanim sklepom ni storilo nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 1. odstavka 365. člena ZPP).

Tožena in tožeča stranka sta priglasili stroške pritožbe in odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške krijeta sami, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve.