Jedro

Tožnica je opravljala dejavnost zasebnega varovanja v obliki upravljanja z varnostno nadzornim centrom. Za tovrstno obliko opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja bi morala imeti licenco za tehnično varovanje, ki pa je nima.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnice zoper odločbo Inšpektorata RS za notranje zadeve, št. ... z dne 30. 11. 2005, s katero je le-ta pod 1. točko izreka odločil, da mora gospodarska družba A.A.A., podjetje za opravljanje in vzdrževanje objektov, d.o.o., Ul. ... št. ..., A., matična št. ..., zagotoviti izvajanje oz. spoštovanje ZZasV tako, da na naslovu ekspoziture B.B.B., Ul. ... št. ..., A. (službeni vhod v banko) in na naslovu C.C.C., Ul. ... št. ..., (pred trezorski prostori v prvi in drugi kleti), takoj po prejetju odločbe preneha opravljati dejavnost upravljanja z varnostno nadzornim centrom, ker za to dejavnost nima predpisane licence; pod 2. točko je odločil, da je gospodarska družba A.A.A., podjetje za upravljanje in vzdrževanje objektov, d.o.o., Ul. ... št. ..., A., matična št. kot zgoraj, dolžna pisno obvestiti Inšpektorat RS za notranje zadeve, A., o odpravljenih nepravilnostih takoj po izvršitvi ukrepa iz točke 1 te odločbe; v 3. točki izreka odločil, da pritožba zoper ukrepa iz 1. in 2. točke izreka ne zadrži njihove izvršitve in v 4. točki izreka odločil, da posebni stroški postopka za izdajo te odločbe niso zaznamovani. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbi delno ugodila tako, da je odločila, da se izrek odločbe Inšpektorata RS za notranje zadeve, št. ... z dne 30. 11. 2005, v 1. točki spremeni tako, da se glasi: "Gospodarski družbi A.A.A., podjetju za upravljanje in vzdrževanje objektov d.o.o., Ul. ... št. ..., A. (v nadaljevanju: zavezanec), se v skladu z 2. odstavkom 34. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02, v nadaljevanju ZIN) takoj po prejemu te odločbe, začasno, to je do odločitve organa, pristojnega za podeljevanje licenc, prepove opravljanje dejavnosti tehničnega varovanja oseb in premoženja oz. upravljanja z varnostno nadzornim centrom“. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je zavezanec za opravljanje dejavnosti fizičnega varovanja imel licenco, ki mu jo je z odločbo št. ... z dne 3. 11. 1998 podelila Zbornica RS za zasebno varovanje. Na podlagi te licence je zavezanec z B.B.B. sklenil pogodbo o fizičnem varovanju. Tožena stranka se sklicuje na 2. odstavek 3. člena Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94 in 23/97, v nadaljevanju ZZVO), po katerem pomeni fizično varovanje varovanje oseb in premoženja pred uničenjem, poškodovanjem, tatvino in drugimi oblikami škodljivega delovanja. ZZVO tudi določa, da se zasebno varovanje opravlja kot fizično in kot tehnično varovanje. V 3. odstavku istega člena je tehnično varovanje opredeljeno kot varovanje oseb in premoženja s tehničnimi sredstvi in napravami po predpisanih standardih. Tožena stranka nadalje navaja, da je prvostopenjski organ v postopku pravilno ugotovil, da je zavezanec opravljal tudi dejavnost tehničnega varovanja, kljub temu, da za opravljanje tovrstne dejavnosti ni posedoval licence. Pri tem se je pravilno oprl tudi na Pravilnik o tehničnih pogojih za pridobitev licence za opravljanje tehničnega varovanja in premoženja oseb (Uradni list RS, št. 17/96, v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je na podlagi ZZVO izdalo Ministrstvo za notranje zadeve. Iz razlage 3. člena Pravilnika je razvidno, da pod izrazom tehnično varovanje oseb in premoženja ni mogoče razumeti samo načrtovanje in izvajanje varnostnih sistemov, temveč je mišljen tudi sklop nalog zasebnega varovanja, med katere sodi tudi zasedenost intervencijskega centra s primernim osebjem in ustrezno ukrepanje osebja. V skladu z 2. členom ZZasV pomeni upravljanje z varnostno nadzornim centrom upravljanje in stalen fizičen nadzor nad vgrajenimi tehničnimi sistemi in napravami za varovanje premoženja, območja ali varovane osebe in nadzor s telekomunikacijskimi potmi prenosa alarmnih signalov, ki se opravlja v varnostno nadzornem centru. Inšpektor je zato pri izrednem nadzoru pravilno ugotovil, da je zavezanec varoval objekte B.B.B. na način, ki pomeni tehnično varovanje v smislu določb ZZVO in Pravilnika. Samo dejstvo, da niso bili dosledno izpolnjeni vsi pogoji iz Pravilnika, še ne pomeni, da zavezanec ni izvajal tehničnega varovanja. Da je zavezanec opravljal tehnično varovanje, potrjuje tudi izpoved zaslišane priče A.A. Tudi zakoniti zastopnik zavezanca B.B. je v postopku na prvi stopnji potrdil, da se na službenem vhodu na naslovu ul. ... št. ... nahaja centralno tehnični prostor s kompletno signalizacijo protipožarnih naprav in naprav za javljanje požara, hišne televizije oz. videonadzorni sistem ter sistem pristopa. Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da zavezanec za opravljanje navedene dejavnosti nima predpisane licence, je zavezancu v izreku prepovedal opravljati dejavnost upravljanja z varnostno nadzornim centrom. Navaja 4. odstavek 79. člena ZZasV in njegovo vsebino, da morajo gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki pridobiti ustrezno licenco po tem zakonu in vzpostaviti evidence iz 69. člena zakona, najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do poteka tega roka, to je do 2. 1. 2006, je dejavnost zasebnega varovanja smela opravljati samo tista družba, ki je imela licenco za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, izdano v v skladu z ZZVO ali ustrezno licenco po novem zakonu. Zavezanec za opravljanje dejavnosti tehničnega varovanja oseb in premoženja, kljub temu, da je dejavnost zasebnega varovanja začel opravljati že pred uveljavitvijo novega zakona, ni imel ustrezne licence, niti ni posedoval licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja z varnostno nadzornim centrom po novem zakonu. To pa pomeni tudi, da bi varnostno osebje zavezanca moralo biti usposobljeno za tehnično varovanje oz. za operaterje varnostno nadzornega centra. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je pritožba iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljena, slediti pa je bilo pritožbenemu razlogu nepravilne uporabe procesnega in materialnega prava in posledično odločbo spremeniti, kot je navedeno v izreku te odločbe. Ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ nepravilno uporabil procesno pravo s tem, da je v izreku odločbe zavezancu prepovedal opravljanje dejavnosti z varnostno nadzornim centrom v nasprotju z 2. odstavkom 34. člena ZIN, ki daje inšpektorju pooblastilo, da lahko le začasno, do odločitve pristojnega organa prepove opravljanje dejavnosti. Ker je zavezanec opravljal tehnično varovanje oz. dejavnost upravljanja z varnostno nadzornim centrom brez predpisane licence, mu je, glede na to, da lahko opravlja dejavnost na nedoločenem številu objektov na območju RS, potrebno začasno prepovedati opravljanje navedenih dejavnosti na območju Republike Slovenije in ne le na kontroliranih objektih. Ugotavlja še, da je inšpektor pravilno ugotovil, da zavezanec opravlja tudi dejavnost tehničnega varovanja, za katero ni imel pridobljene ustrezne licence, zato se mu prepove opravljanje tehničnega varovanja oseb in premoženja oz. upravljanja z varnostno nadzornim centrom. Ker kršitev pomeni nevarnost za premoženje, se na podlagi 2. odstavka 34. člena ZIN začasno prepove opravljanje dejavnosti brez predhodne določitve roka za odpravo pomanjkljivosti. Tožena stranka pa še opozarja, da v kolikor zavezanec ne bo ravnal v skladu z izrekom izpodbijane odločbe, bo inšpektor postopal v skladu z določbo 2. odstavka 35. člena ZIN.

Tožnica v tožbi nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je prvostopenjski organ na podlagi opravljenega izrednega nadzora pravilno ugotovil, da je varovala objekte B.B.B. na način, ki pomeni tehnično varovanje v smislu določil ZZVO in Pravilnika. Nesporno je, da ni imela licence za tehnično varovanje, ker je za varovanje, kot ga je izvajala, tudi ni potrebovala. Za opravljanje varovanja v obsegu naročenih storitev in na način, kot ga je izvajala v skladu s pogodbami, je potrebovala le licenco za fizično varovanje. Ni namreč montirala, servisirala in vzdrževala sistemov in naprav za tehnično varovanje premoženja, ni upravljala z opremo, ki jo je Pravilnik določal za intervencijske centre, saj se intervencijski center v smislu navedenega Pravilnika v varovanih objektih ne nahaja. Tudi iz Navodila o delovnih postopkih in ukrepih za varovanje objektov in premoženja B.B.B. je razbrati, da je fizično varovanje le podprto z določeno tehniko v smislu lažjega in bolj učinkovitega obvladovanja fizičnega varovanja. Zaslišana priča A.A. je s svojo izjavo, da so njeni varnostniki imeli stalen fizičen nadzor nad vgrajenimi tehničnimi napravami in sistemom, le pritrdil njeni trditvi, da je fizično varovanje bilo podprto z določeno tehniko v smislu lažjega in bolj učinkovitega obvladovanja fizičnega varovanja. V smislu apliciranja definicije varnostno nadzornega centra po 8. točki 3. člena ZZasV v varovanih objektih B.B.B. se lahko ugotovi, da se v teh objektih ne nahaja varnostno nadzorni center. Tudi iz priporočil SIST ...., ki opisuje varnostno nadzorni center je razvidno, da vse naprave, s katerimi je upravljala v varovanih objektih, spadajo v območje varovanega objekta, ne pa v definicijo varnostno nadzornega centra. Poleg tega ZZVO ne definira pomena izrazov fizično in tehnično varovanje, kot ga definira ZZasV, ki v 5. členu varovanje premoženja definira kot varovanje premičnega in nepremičnega premoženja pred uničenjem, tatvino in drugimi škodljivimi vplivi, z varnostniki oz. tehničnimi sistemi in mehanskimi napravami po predpisanih standardih, v 8. členu pa definira, da je upravljanje z varnostno nadzornim centrom upravljanje in stalen fizičen nadzor nad vgrajenimi tehničnimi sistemi in napravami za varovanje premoženja območja ali varovane osebe ali nadzor s telekomunikacijskimi potmi prenosa alarmnih signalov, ki se upravlja v varnostno nadzornem centru. Tudi pri aplikaciji določil Pravilnika je ugotoviti, da se v varovanih objektih ne nahaja intervencijski center. V varovanih objektih se nahajajo le alarmni sistemi, ki so po definiciji Priročnika za varnostnike (izpitno gradivo, januar 1999) le celota tehničnih naprav za oddajo, prenos in sprejem tehničnega signala, ki poteka od kraja sprožitve (delovno mesto varnostnika) do mesta, kjer se začne intervencija (intervencijski center po ZZVO oz. VNS po ZZasV). Upravljanje z vgrajenimi tehničnimi sredstvi in napravami za varovanje in fizični nadzor nad vgrajenimi tehničnimi sistemi in napravami za varovanje objektov B.B.B. so njeni varnostniki izvajali le v okviru navodil proizvajalca, posamezne tehnične naprave uporabniku in v okviru pooblastil, ki so jih imeli v skladu z izdano licenco za fizično varovanje. Razen tega ni bilo sprejetih izvedbenih predpisov oz. določenih standardov v zvezi z ureditvijo tehničnega varovanja. Očitek, da ni posedovala licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja - upravljanje z varnostno nadzornim centrom po novem zakonu, je neutemeljen, ker rok za pridobitev te licence v času odločanja prvostopenjskega organa še ni potekel, niti niso bili s strani pristojnih organov, niti zbornice, podani pogoji za pridobitev le-te, saj je splošno znano, da je tožena stranka tudi po 1. 1. 2006 izdajala začasne licence tudi za upravljanje z varnostnimi centri do 30. 6. 2006, kar je pravno sporno. Da je opravljala zgolj fizično varovanje, pa izhaja tudi iz ugotovitev Ministrstva za notranje zadeve, Službe za zasebno varovanje in detektivsko dejavnost, iz zapisnika z dne 9. 1. 2002, št. ..., v katerem je inšpektor v okviru nadzora nad izpolnjevanjem tehničnih pogojev za izvajanje dejavnosti tehničnega varovanja oseb in premoženja ugotovil, da ne izvajajo tehničnega varovanja, pod točko 3 pa, da ni bilo nepravilnosti. V letu 2002 je bilo tako izvajanje dejavnosti njenega varovanja tolmačeno kot fizično varovanje, za katerega izpolnjujejo vse pogoje po ZZVO, na dan 29. 11. 2005 pa pri veljavnosti istih veljavnih predpisov, enakem načinu opravljanja dejavnosti varovanja, na podlagi istih pogodb, tožena stranka njeno dejavnost varovanja tolmači kot tehnično varovanje. Ker tožena stranka torej ob istem dejanskem stanju in veljavi istih materialnih predpisov različno tolmači, kaj je fizično in kaj je tehnično varovanje, je potrebno postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bo pojasnil, ali je varovanje tožeče stranke tehnično ali fizično varovanje, podprto s tehničnimi sredstvi, za katero ni potrebno pridobiti licence za tehnično varovanje. Tožena stranka pa se glede posameznih pritožbenih navedb v pritožbi tudi ni opredelila, temveč je zgolj povzela ugotovitve inšpekcijskega organa iz prvostopne odločbe. Zato predlaga, da se tožbi ugodi, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, ter da se toženi stranki tudi naloži povrnitev stroškov tožeče stranke.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev drugostopenjskega organa, s katero je le-ta tožnici začasno prepovedal opravljanje dejavnosti tehničnega varovanja oseb in premoženja oz. upravljanja z varnostno nadzornim centrom do odločitve organa, pristojnega za podeljevanje licenc, z rokom izvršitve takoj po prejemu odločbe. Dejavnost opravljanja zasebnega varovanja je urejena z Zakonom o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03, dalje ZZasV). Tako oblike zasebnega varovanja kot dejavnosti določa 5. člen ZZasV. Po 5. alinei tega člena se zasebno varovanje kot dejavnost lahko opravlja tudi v obliki upravljanja z varnostno nadzornim centrom. Po 8. točki 2. člena navedenega zakona je upravljanje z varnostno nadzornim centrom upravljanje in stalen fizičen nadzor nad vgrajenimi tehničnimi sistemi in napravami za varovanje premoženja, območja ali varovane osebe in nadzor s telekomunikacijskimi potmi prenosa alarmnih signalov, ki se opravlja v varnostno nadzornem centru (v nadaljevanju: VNC). Po 2. točki istega člena so tehnični sistemi za varovanje posamezno ali funkcionalno povezana sredstva za nadzor gibanja na določenem objektu, območju ali prostoru, samodejno odkrivanje in javljanje nepooblaščene prisotnosti ali požara, prenos alarmnih sporočil, ter sredstva za obdelavo in arhiviranje teh sporočil (protivlomno varovanje, pristopna kontrola, videonadzor, televizija zaprtega kroga idr.). Mehanske naprave za varovanje pa so posamezna ali funkcionalno povezana sredstva, ki so varnostno posebej izdelana za preprečevanje ali omejevanje gibanja. Po 1. odstavku 16. člena ZZasV se pravica za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja pridobi z licenco.

Med strankama je sporno, ali je tožnica v okviru opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja opravljala tudi tehnično varovanje. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da je tožnica med opravljanjem dejavnosti zasebnega varovanja opravljala tudi tehnično varovanje, pravilna. Pravilnost njene odločitve podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnica na obeh kontroliranih lokacijah bila opremljena s sistemi za požarno varovanje, protivlomno varovanje in videonadzornim sistemom, kar brez dvoma pomeni, da je bila opremljena s tehničnimi sistemi za varovanje. Zato je po oceni sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožnica opravljala dejavnost varovanja v varovanih prostorih, v katerih so bili nameščeni sistemi za tehnično varovanje. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica opravljala dejavnost zasebnega varovanja v varovanih prostorih z nameščenimi tehničnimi sistemi za varovanje, je po presoji sodišča nadalje pravilno ugotovila tudi, da je tožnica opravljala dejavnost zasebnega varovanja v obliki upravljanja z varnostno nadzornim centrom. Ker je tožnica opravljala dejavnost zasebnega varovanja v obliki upravljanja z varnostno nadzornim centrom, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila tudi, da bi za tovrstno obliko opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja morala imeti licenco za tehnično varovanje, ki pa je nima. Glede na navedeno je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Pravilni so zaključki tožene stranke, da je tožnica z opisano obliko varovanja opravljala t.i. tehnično varovanje oz. upravljanje z varnostno nadzornim centrom, za katero ne poseduje licence. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo. Po presoji sodišča je bil tožnici na podlagi 2. odstavka 34. člena ZIN tudi zakonito izrečen ukrep začasne prepovedi nadaljnjega opravljanja dejavnosti tehničnega varovanja oseb in premoženja oz. upravljanja z varnostno nadzornim centrom do odločitve pristojnega organa za podeljevanje licenc oziroma do pridobitve ustrezne licence.

Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnica v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja. Zato se sodišče na podlagi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje tudi sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Tožnica sicer posplošeno navaja, da se tožena stranka do posameznih pritožbenih navedb ni opredelila, vendar ne pove do katerih, sodišče pa tega ni ugotovilo. Sklicevanje na priporočila SIST .... in izpitno gradivo iz leta 1999 je samo pavšalno in z ničemer izkazano. Ker je bilo dejansko stanje glede odločilnega dejstva v obravnavanem primeru, da tožnica v času izrednega inšpekcijskega nadzora dne 2. 11. 2005 ni imela predpisane licence za opravljanje dejavnosti upravljanja z varnostno nadzornim centrom, pravilno in popolno ugotovljeno, v zadevi ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je bilo v letu 2002 ugotovljeno, da tožnica opravlja fizično varovanje, v letu 2005 pa na podlagi istih predpisov, da opravlja tehnično varovanje. Inšpekcijski pregled v letu 2002 je bil opravljen na podlagi določb ZZVO, medtem ko je bil inšpekcijski pregled v letu 2005 opravljen na podlagi določb ZZasV, zaradi česar primerjava opravljanja dejavnosti varovanja na podlagi različnih pravnih podlag ni mogoča. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.