Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.

Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 420,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožnici iz naslova prevoza na delo in z dela plačati 8.681,10 EUR, tožniku pa 2.871,58 EUR, v obeh primerih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (I. in III. točka izreka). V II. in IV. točki izreka, ki nista predmet pritožbe, je sodišče tožbena zahtevka v presežku zavrnilo. Zavrnilo je tudi višji in drugačen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov in datumov, določenih v I. in III. točki. Sodišče je naložilo tožeči stranki v roku 8 dni povračilo stroškov postopka toženi stranki v znesku 50,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse v višini 65 % (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del izreka sodbe (točki I in III) in odločitev o stroških postopka (točki V in VI) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) pritožuje toženka. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zavzelo stališče o neveljavnosti pravilnika, s katerim je toženka leta 2012 omejila znesek povračila stroškov prevoza na delo in z dela na največ 250,00 EUR mesečno, razen v primeru, ko bi stroški javnega prevoza na delo in z dela presegali to omejitev. V dokaznem postopku toženki ni bila dana možnost izjavljanja o postopku sprejema pravilnika v skladu z 8. členom ZDR, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo, da pravilnik ni javno objavljen, saj je priča A. A. prepričljivo izpovedala, da je pravilnik po tem, ko ga je na podlagi sklepa poslovodstva pripravila, obesila na oglasno desko pri vhodu v menzo in o tem obvestila vodje. Po sprejemu tega pravilnika tožnika nista bila prikrajšana, saj sta kljub omejitvi še naprej prejemala najmanj znesek, ki je bil določen z veljavnimi predpisi in kolektivnimi pogodbami. Po stališču toženke lahko delodajalec kadarkoli spremeni višino izplačil delavcem iz naslova povračil stroškov v zvezi z delom, pri čemer ni potreben sprejem pravilnika oziroma splošnega akta, temveč zadostuje odločitev poslovodstva, ki je omejena zgolj s predpisanim minimumom pravic. Sodišče prikrajšanja tožnikov niti minimuma pravic, do katerih sta upravičena, ni presojalo. Ker ni utemeljilo stališča, da ne drži trditev, da je zahtevek tožnikov iztožljiv le v delu minimuma pravic, kot ga določa kolektivna pogodba, v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je brez pravne podlage zaključilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine, pri čemer ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj njen izračun temelji na znesku 0,18 EUR/km. Argument, da gre za znesek, ki ga toženka še vedno ponuja v razpisih za zaposlitev, ne utemeljuje pravilnosti odločitve sodišča. Ker sta tožnika imela možnost javnega prevoza na delo in z dela, pri čemer trajanje javnega prevoza pri tožnikih ne bi bilo nesorazmerno, bi morali biti ti stroški upoštevani pri izračunu povračila stroškov na delo in z dela. Sodišče se ni opredelilo do voznih redov, ki jih je v spis predložila toženka, prav tako pa je zavzelo napačno stališče glede časa trajanja prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, čakanja na prevoz in nemožnosti uporabe javnega prevoza zaradi organizacije dela. Trajanje prevoza na delo in z dela z uporabo javnega prevoza je z vidika presoje upravičenosti do povračila kilometrine nerelevantno. Tožnika bi bila do plačila kilometrine upravičena kvečjemu le na tisti dan, ko sta delala v času, ko javnega prevoza ni bilo, oziroma le za prevoz do postaje, od koder je bil zagotovljen javni prevoz. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo tudi obseg najkrajše običajne cestne povezave, pri čemer je napačno presodilo, da izračuni najkrajše poti za prevoz na delo, ki jih je predložila toženka, ne predstavljajo normalno prevoznih cest. Toženka priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe toženke in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnjujeta, da toženka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in uspela dokazati, da je bil sporni pravilnik sprejet skladno z 8. členom ZDR. Toženka je prikrajšala tožnika s tem, ko je na njuno škodo stroške kilometrine omejila na znesek 250,00 EUR, pri čemer takšna omejitev ni imela nikakršne podlage v obračunu stroška javnega prevoza v višini 60 %, kot določa panožna kolektivna pogodba. Napačno je stališče toženke, da je pri presoji tožbenega zahtevka treba upoštevati minimalni nivo pravic po materialnih predpisih. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je pred omejitvijo toženka delavcem obračunavala in izplačevala stroške prevoza na delo in z dela v višini 0,18 EUR/km. Pravilno se je opredelilo do obračunavanja kilometrine in se pri tem obrazloženo sklicevalo na nemožnost uporabe javnega prevoza, tako z vidika organizacije dela, voznih redov, razdalje med najbližjo železniško postajo ter sedežem toženke in tudi nerazumnega časa potovanja na delo in z dela. Enako velja za obrazložitev sodišča v delu, ki se nanaša na najkrajšo običajno cestno povezavo, ki izključuje makadamske in gozdne ceste, katerih prevoznost je neprimerna. Tožnika priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede vseh odločilnih dejstev je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je izčrpno obravnavalo postopkovni vidik sprejema pravilnika, kot ga je predložila toženka, ki je z njim utemeljevala svojo odločitev o omejitvi izplačila stroškov prevoza na delo in z dela. O tem vprašanju je izpeljalo celovit dokazni postopek in pri tem izvedlo dokazne predloge toženke z vpogledom v besedilo pravilnika in zaslišanjem prič B. B. ter A. A. Sodišče je navedeni priči zaslišalo o okoliščinah sprejema in objave pravilnika, prav tako pa so bili o seznanitvi s pravilnikom zaslišani tožnica in tožnik, kot tudi priča C. C. Toženka je imela možnost vsem pričam postavljati vprašanja. Sprejem pravilnika in njegova pravna relevantnost predstavljata del trditvene podlage toženke, pri čemer ugovor tožnikov, da pravilnika ne poznata in da sploh ni bil sprejet, smiselno vključuje tudi postopkovni vidik sprejema pravilnika. Iz vsebine navedb strank, kot tudi iz poteka dokaznega postopka sledi, da je bilo toženki omogočeno, da predvidi, s katerih pravnih vidikov bo sodišče obravnavalo predloženi pravilnik, s tem pa je imela tudi možnost izjaviti se o vseh pravno odločilnih dejstvih tega vprašanja.

7. Glede stališča o neveljavnosti pravilnika pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi prvostopenjskega sodišča. V 9. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče skrbno presodilo izvedene dokaze in se opredelilo do nasprotujočih si izjav prič, nakar je prepričljivo zaključilo, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj. Prvostopenjsko sodišče je tako glede na ugotovljene okoliščine, da spornemu pravilniku manjka datum objave, vakacijski rok ter lastnoročen podpis direktorja, da ni bil objavljen, niti niso bili delavci z njim seznanjeni na primeren način, pravilno zaključilo, da obravnavani pravilnik ni bil veljavno sprejet. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilnik ustrezno opredelilo kot splošni akt delodajalca in pri tem pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki delodajalcu nalaga dolžnost, da o vsebini predloga splošnega akta pred njegovim sprejemom neposredno obvesti delavce.

8. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/97) in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98 in 4/2002; v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba). Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej. Panožna kolektivna pogodba je v 2. točki 90. člena določala, da pripada delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Višina povračila se določi s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom pri delodajalcu, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. SKPgd je imela vsebinsko enako določbo v 2. točki 52. člena. Tarifna priloga k panožni KP je v točki 4, v kateri je urejala povračilo stroškov v zvezi z delom, določala, da se ti stroški izplačujejo in usklajujejo v višini gornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/1993; v nadaljevanju: Uredba). Gornji znesek za povračilo stroškov prevoza na delo je Uredba v 2. točki 2. člena določala v višini stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi pa glede na kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.

9. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi zgoraj navedene določbe Uredbe pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. V točkah od 15 do 17 je obrazložilo, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen. Upoštevalo je vozne rede in ugotovilo, da jih ni bilo mogoče uskladiti z urnikom dela, saj tožnika ob nekaterih izmenah ne bi mogla pravočasno priti na delovno mesto, del poti bi morala prehoditi, saj javni prevoz med železniško postajo D. in naslovom delodajalca v razdalji 2,2 km ni bil ves čas organiziran, za oba pa bi se čas prihoda na delo in z dela ob uporabi javnega prevoza bistveno podaljšal. Prvostopenjsko sodišče je tako na podlagi analize voznih redov in izpovedb tožnikov podalo skrbno dokazno oceno in se natančno opredelilo do možnosti uporabe javnega prevoza, zato so pritožbeni očitki, da v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, neutemeljeni.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo namen standarda možnosti uporabe javnega prevoza, ki vključuje tudi vidik trajanja prevoza na delo in z dela. V sodbi so izpostavljene nevšečnosti kombiniranja različnih sredstev prihoda na delo, vsaj enourne časovne izgube pri čakanju na avtobus ali vlak ali na začetek izmene zaradi predčasnega prihoda na delo, ki utemeljeno vodijo v zaključek, da tožnika nista imela možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, posledično pa sta upravičena do plačila kilometrine.

11. Takšen zaključek pravilno zavrača argument toženke, ki ga ponavlja tudi v pritožbenih navedbah, da bi bila tožnika do plačila kilometrine upravičena kvečjemu le v tistem delu prevoza do postaje, od koder je bil zagotovljen javni prevoz oziroma le na tisti dan, ko sta delala v času, ko javnega prevoza ni bilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi v 18. točki sodbe, iz katere izhaja, da sta tožnika upravičena do kilometrine za celotno pot do sedeža toženke, kjer sta delo opravljala, saj možnosti kombinacije različnih načinov povračil stroškov prevoza pravna ureditev ne omogoča. Enako velja tudi za kombinacijo povračila stroškov kilometrine in javnega prevoza po dnevih, saj je bilo, kot je opisano v zgornjih odstavkih, z gotovostjo ugotovljeno, da slednji ni možen.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih za odločitev o upravičenosti do izplačila nadomestila stroškov prevoza v obliki kilometrine, niso utemeljene. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da ni jasna odločitev o obračunu višine stroškov prevoza. Po tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do temelja zahtevkov za plačilo kilometrine, je pravilno presojalo njuno višino na podlagi zmnožka razdalje, števila mesečnih prihodov na delo in denarnega zneska enote kilometrine.

13. Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v vtoževanem obdobju veljal sporazum strank o izplačilih nadomestila stroškov prevoza, kot je bil dogovorjen s pogodbama o zaposlitvi.

14. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je treba pri obračunu kilometrine uporabiti znesek 0,18 EUR/km, temelji na dogovoru strank o višini izplačila stroškov prevoza. Da je bil tolikšen znesek dogovorjen ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, izhaja iz dokazov, ki jih je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo pri ugotavljanju, kolikšno nadomestilo stroškov prevoza je bilo tožnikoma obračunavano in izplačevano pred uvedbo omejitve v višini 250,00 EUR. Ugotovitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s plačilnimi listami, z izpovedbo tožnika in tožnice o vsebini razgovora ob zaposlitvi, izpovedbo priče C. C., da so se na delo vsi zaposleni vozili z osebnimi avtomobili in pa dejstvom, da takšen znesek toženka še vedno obljublja delavcem v razpisanih oglasih za delovna mesta, ne vzbuja pomislekov o resničnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Dogovorjen nivo pravic iz pogodbe o zaposlitvi je delodajalec dolžan zagotoviti v celoti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do minimuma pravic, ki tožnikoma pripadajo po kolektivni pogodbi, in na tej podlagi ugotavljalo njunega prikrajšanja. V sodbi so navedeni jasni pravni in dejanski razlogi za odločitev o višini kilometrine, po kateri je sodišče prve stopnje izračunalo višino nadomestila, do katerega sta upravičena tožnika, zato tudi v tem delu sodbe ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker so toženko zavezovale dogovorjene obveznosti do tožnikov iz pogodb o zaposlitvi, ki jih ni v celoti izplačevala, sta bila tožnika prikrajšana v višini njenega dolga, prvostopenjskemu sodišču pa se do minimuma pravic po kolektivni pogodbi ni treba posebej opredeljevati. Pritrditi gre pojasnilu iz 12. točke obrazložitve sodbe, da je kolektivna pogodba določala le najnižji nivo pravic, kar pa ne pomeni, da je tožbeni zahtevek iztožljiv le v tem delu.

16. Odločitev sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka je pravilna tudi iz vidika presoje najkrajše običajne cestne povezave. Podlaga za izračun upoštevne razdalje ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot to navaja toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da izračun poti iz aplikacije najdi.si zemljevidov, ki jih je predložila toženka, ne predstavlja v celoti javne ceste, prav tako ne običajne cestne povezave, saj sta tožnika uspela dokazati, da gre za makadamske in gozdne poti, ki so težje prevozne. Tožnika sta svoje navedbe dokazovala z zračnimi posnetki in preglednimi kartami, s pomočjo katerih je prvostopenjsko sodišče oblikovalo svojo dokazno oceno. V njej je sledilo navedbam toženke, ki je dolžino poti od stalnih prebivališč tožečih strank do njunega delovnega mesta dokazovala tudi z izpisom iz Google zemljevidov in ocenilo, da ta izpis izkazuje pravilno razdaljo, ki je upoštevna pri obračunu prevoznih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in svoje ugotovitve primerno obrazložilo, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba o previsokem izračunu najkrajše poti za prevoz na delo.

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s sprem.) znašajo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 10 % za nadaljnjo stranko in 2 % za materialne stroške, kar vse skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 420,00 EUR. Ta znesek jima je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.