Jedro

Predlog oškodovanke za kazenski pregon zajema vse možne pravne kvalifikacije, ki jih zajema opis kaznivega dejanja kot dogodka, stvar sodišča pa je (in pred tem policijskih organov), da ugotovi modalitete kaznivega dejanja in na tej podlagi izvrši subsumpcijo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijanim sklepom prekršen 53. člen Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil R.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena kazen dva meseca zapora. Višje sodišče v Ljubljani je to sodbo na podlagi 393. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 352. člena in petim odstavkom 443. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razveljavilo in obtožni predlog, ki je obdolženemu očital storitev kaznivega dejanja po petem odstavku 215. člena KZ, zavrglo.

2. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je zoper sklep Višjega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 53. člena ZKP, ker je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe in predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo, ker je bila zahteva vložena v obdolženčevo škodo.

3. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženemu in zagovornikom. Slednji so se o njem tudi izjavili ter pritrdili odločitvi in razlogom višjega sodišča. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je višje sodišče po uradni dolžnosti razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zavrglo obtožni predlog, vložen zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ, ker je bilo mnenja, da ni predloga oškodovanca za pregon, saj naj bi oškodovanka podala zgolj predlog za pregon kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ, ne pa tudi predlog za pregon kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ. Po mnenju višjega sodišča je kaznivo dejanje zatajitve različno od kaznivega dejanja tatvine, saj gre v tem primeru za povsem drugo kaznivo dejanje in drug historičen dogodek, temeljnega kaznivega dejanja (tatvine) pa tudi ne more storiti isti storilec. Ker tako temeljno kaznivo dejanje (tatvina) in kaznivo dejanje zatajitve nista drugačni ampak različni kaznivi dejanji, posamezna ravnanja, usmerjena v pregon enega kaznivega dejanja, nimajo procesnih učinkov za pregon drugega in obratno. V utemeljitvi svoje odločitve se višje sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 434/2007 z dne 10.1.2008. 6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je s takšno odločitvijo višje sodišče kršilo 53. člena ZKP. Oškodovanka je s podajo ustne ovadbe oziroma predloga za pregon nedvomno izkazala interes za pregon storilca kaznivega dejanja (ki si je protipravno prilastil registrske tablice njenega osebnega avtomobila). Zakon o kazenskem postopku obličnosti predloga ne predvideva. Zato predlog oškodovanke (ki ni pravnica in ne more razlikovati med dvema različnima kaznivima dejanjema), kot navaja vložnik, zajema vse možnosti pravne kvalifikacije, ki jih zajema opis kaznivega dejanja kot dogodka, stvar sodišča pa je (in pred tem policijskih organov), da ugotovi modalitete kaznivega dejanja in na tej podlagi izvrši subsumpcijo.

7. Iz „uradnega zaznamka o sprejemu predloga za pregon“ (list. št. 6) izhaja, da je oškodovanka dne 23.1.2006 na Policijski postaji Bežigrad ustno naznanila, da je dne 20.1.2006 ob 20.30 uri parkirala svoj osebni avtomobil na parkirnem prostoru v neposredni bližini R. ulice v Ljubljani, na katerem sta bili registrski tablici, ko pa se je dne 23.1.2006 vrnila do parkiranega vozila je opazila, da na njem ni več registrskih tablic. S tem jo je neznani storilec oškodoval za 8.000 SIT. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bil obdolženi dne 24.1.2006 ustavljen pri vožnji s svojim neregistriranim osebnim avtomobilom, na katerem sta bili nameščeni registrski tablici oškodovankinega vozila. Državna tožilka je dne 26.5.2006 zoper obdolženca vložila obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ki naj bi ga obdolženec storil v času od 20.1. do 23.1.2006. Na glavni obravnavi dne 2.9.2008 pa je obtožbo spremenila tako, da obdolžencu ni več očitala kaznivega dejanja tatvine temveč kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ, ker naj bi si obdolženec oškodovankine registrske tablice, do katerih je po naključju prišel, protipravno prilastil potem, ko so jih neznane osebe v času od 21.1.2006 do 24.1.2006 namestile na njegovo neregistrirano vozilo, katerega je uporabljal za vožnjo.

8. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali oškodovankina ovadba oziroma predlog za pregon obsega (tudi) predlog za kazenski pregon kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu KZ.

9. Pri kaznivih dejanjih, za katere se storilec preganja na predlog oškodovanca, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Oškodovanec, kateremu naj bila s kaznivim dejanjem kršena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica na ta način uresničuje eno svojih temeljnih pravic v kazenskem postopku. Zakon obličnosti predloga ne predpisuje, pomembno je, da je oškodovančeva volja izražena jasno in nedvoumno. Po drugem odstavku 53. člena ZKP se v primeru, da je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Ovadba pomeni sporočilo pristojnemu državnemu tožilcu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Glede ovadbe, ki jo poda posameznik oziroma oškodovanec se ne zahteva posebna obličnost, kot vsaka druga ovadba pa mora tudi ta vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev in ime domnevnega storilca, če je ovaditelju znan.

10. V obravnavanem primeru s procesnega vidika niti ni pomembno, ali je policija oškodovankino ustno naznanitev, da si je (takrat še neznani) storilec protipravno prilastil registrske tablice z njenega vozila, formalno opredelila kot ovadbo ali predlog za pregon. Dejstvo je, da je oškodovanka z naznanitvijo dogodka policiji jasno in nedvoumno izrazila procesno voljo, da se zoper storilca(e) sproži kazenski postopek. Skladno z drugim odstavkom 53. člena ZKP je ovadbo šteti kot predlog za kazenski pregon storilca, četudi ta ob podaji še ni znan. Tudi v takšnem primeru se predlog za pregon (ki ga mora sicer oškodovanec, enako kot zasebno tožbo podati v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za dejanje in storilca) razteza tudi na storilca, ko bo ta odkrit. Razlaga, da bi moral oškodovanec po odkritju storilca ponovno izjaviti, ali predlaga kazenski pregon, bi bila nesmiselna in tudi v nasprotju s procesno določbo, ki podajo predloga za pregon izenačuje s položajem, ko oškodovanec sam poda kazensko ovadbo. Upoštevati je tudi treba, da se oškodovanec ob vložitvi ovadbe, katere obličnosti zakon ne predpisuje, praviloma zanese, da je že s samo ovadbo sprožil kazenski pregon. Sicer pa oškodovancu ves čas postopka ostaja možnost, da kasneje, ko zve za storilca, bodisi svoj predlog umakne ali vztraja pri pregonu na podlagi vloženega predloga oziroma ovadbe.

11. Na splošno velja, da je izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec, ki je praviloma pravni laik, zaradi česar takšni opisi dostikrat odpirajo možnost različnih pravnih kvalifikacij. Na policiji in kasneje na sodišču je, da iz takšnega opisa izlušči tista pravno relevantna dejstva, ki obsegajo bistvo določene inkriminacije (ali več njih). Drugače povedano: na sodišču je, da na podlagi oškodovančeve prijave ugotovi tisto človekovo voljno ravnanje (storitev, opustitev), ki ga je mogoče subsumirati pod bit kakšne inkriminacije kot enega od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. V sodni praksi so pogosti primeri, da se ob nadaljnjem preiskovanju zadeve odkrijejo določene objektivne in subjektivne okoliščine (modalitete), ki lahko pomembno vplivajo na pravno oceno oziroma naravo kaznivega dejanja, ki tako postane hujše ali manj hudo ali pa tudi drugačno in celo drugo kaznivo dejanje. Vsebinska presoja predloga za pregon v tem smislu, na katero kaznivo se nanaša, bi zato po mnenju Vrhovnega sodišča morala potekati znotraj določenih pravnih okvirov: gotovo je, da se pomensko odprt predlog za pregon ne more raztezati na vse možne pravne kvalifikacije, ki se lahko pojavijo tekom postopka, denimo tudi na tiste, ki očitno segajo preko oškodovančevega opisa dejanskega stanja in pomenijo drugo kaznivo dejanje. Lahko pa (kot v konkretnem primeru) oškodovančev predlog „pokriva“ tudi vse tiste inkriminacije, ki so morda na prvi pogled različne oziroma drugačne, kot bi izhajalo iz predloga, ki pa še vedno ostajajo v okviru oškodovančevega opisa življenjskega primera. Kdaj gre za prvi in kdaj za drugi primer je seveda odvisno od konkretnih okoliščin. Pri presoji teh vprašanj bi sodišče lahko smiselno upoštevalo kriterije („drugo in drugačno kaznivo dejanje“), ki jih teorija in sodna praksa upoštevata pri razreševanju vprašanj, ki zadevajo objektivno identiteto obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP).

12. Pri presoji, ali se oškodovankin predlog za pregon razteza tudi na kaznivo dejanje zatajitve in ne le na kaznivo dejanje tatvine, je treba na normativni ravni opraviti primerjavo vsebine obeh inkriminacij. Skupno obema kaznivima dejanjema je, da si storilec protipravno prilasti tujo premično stvar; pri obeh dejanjih gre za isti predmet napada, isti varstveni objekt in izvršitveno dejanje. Edina razlika je v tem, da pri tatvini storilec stvar, ki je nima v posesti, vzame, pri zatajitvi pa stvar že ima v posesti, bodisi zato, ker mu je zaupana, ali ker je do nje prišel po naključju. Če izhajamo iz ugotovitve, da je odvzem tuje premične stvari posebna oblika prilastitve, sta kaznivi dejanji zatajitve in tatvine v odnosu splošne oblike kaznivega dejanja proti posebni obliki. Omenjena modaliteta, po kateri se obe kaznivi dejanji razlikujeta, ki pa ne posega v bistvo inkriminacije, četudi je podlaga za drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, pa po mnenju Vrhovnega sodišča kaznivemu dejanju zatajitve ne daje lastnost drugega kaznivega dejanja, kot zmotno ugotavlja višje sodišče temveč gre zgolj za drugačno kaznivo dejanje, saj bistvo obeh inkriminacij, to je protipravna prilastitev tuje premične stvari ostaja isto.

13. Že iz doslej navedenega je očitno, da napačnega pravnega stališča višjega sodišča ni mogoče temeljiti na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 434/2007 z dne 10.1.2008, na katero se višje sodišče sklicuje in iz katere povzema bistvene argumente, saj v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, ker sta zadevi v bistvenem različni. V omenjeni odločbi je namreč Vrhovno sodišče vprašanje, ali je podan predlog oškodovanca, presojalo v zvezi s kaznivima dejanjema zatajitve (tatvine) na eni in prikrivanja na drugi strani. Pri tem je opozorilo na bistvene vsebinske razlike med navedenima inkriminacijama, zlasti na akcesorno naravo kaznivega dejanja prikrivanja, ki vedno predpostavlja obstoj drugega temeljnega kaznivega dejanja, zaradi česar gre v takem primeru nujno za drugo dejanje in tudi drug samostojen historični dogodek. V navedeni odločbi je torej Vrhovno sodišče ugotovilo, da kaznivo dejanje zatajitve in prikrivanja nista drugačni, ampak različni (kaznivi dejanji), in na tej podlagi utemeljilo stališče, da predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja tatvine ne obsega tudi predloga za pregon kaznivega dejanja prikrivanja.

14. Kot je že bilo omenjeno je v obravnavanem primeru oškodovanka ustno sporočila policiji, da na njenem parkiranem osebnem avtomobilu ni več registrskih tablic, kar implicira trditev, da si jih je nekdo protipravno prilastil. Za presojo vsebine predloga oziroma pravne opredelitve opisanega ravnanja je pravno nepomembno, koliko storilcev in na kakšen način (tatvina, zatajitev) je bilo udeleženih pri protipravni prilastitvi registrskih tablic. Na tej podlagi je treba presojati tudi časovni okvir storitve kaznivega dejanja oziroma „istost historičnega dogodka,“ glede katerega višje sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je drugačen kot pri tatvini, vendar pa se je, ob pravilnem pravnem vrednotenju, oškodovankin predlog, kot že rečeno, raztezal tudi na čas storitve kaznivega dejanja zatajitve. Kaznivo dejanje zatajitve ni akcesorne narave in ne predpostavlja obstoja drugega temeljnega kaznivega dejanja (kot denimo kaznivo dejanje prikrivanja), kar pomeni, da kazenski pregon za kaznivo dejanje zatajitve ni vezan na odkritje in pregon storilca kaznivega dejanja tatvine. Res je sicer, da kaznivega dejanja tatvine in zatajitve ne more storiti isti storilec in da ni mogoče hkrati voditi postopka zoper njega, vendar pa so to v tem primeru pravno nepomembne okoliščine.

15. Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem utemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo 53. člen ZKP, ker je napačno presodilo, da oškodovanka ni podala predloga za pregon kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ, ki se preganja na predlog. V skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP se je Vrhovno sodišče, ob sicer utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, ki pa je vložena v obsojenčevo škodo, omejilo zgolj na ugotovitev, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.