Jedro

Toženka je v zapuščinskem postopku sama izbrala in uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja in ne na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, strinjala se je torej, da spada sporna nepremičnina v zapuščino po pok. S.S. V tem smislu jo sklep o dedovanju glede obsega zapuščine veže, saj do zapuščine nima na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju nobenega stvarnopravnega zahtevka (220. člen Zakona o dedovanju - ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica kot zakonita dedinja po pok. S.S. upravičenka do dedovanja 1/2 zapustnikovega premoženja in da mora toženka izstaviti ustrezno listino za vpis tožnice v zemljiško knjigo in izročiti polovico denarnih sredstev. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku, da je tožnica nujna dedinja in zato upravičena do dedovanja 1/4 premoženja, kar pomeni, da ji mora toženka izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis solastninskega deleža do 1/4 na nepremičnem premoženju, ki je bilo predmet dedovanja. Ugotovilo je še, da obstajata terjatev tožnice do toženke v znesku 65.999,19 SIT in terjatev toženke do tožnice najmanj v enakem znesku in po opravljenemu pobotu zahtevek tožnice za plačilo 65.199,19 SIT zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila tožba vložena pravočasno, da je tožnica hči zapustnika in da je toženka dedovala na podlagi oporoke. S tem, ko ni zahtevala izvedbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju v zemljiški knjigi, ni postala lastnica premoženja. Ker v zapuščinskem postopku ni bilo nobenega spora o pravnem naslovu pridobitve lastninske pravice, je treba šteti, da je toženka soglašala, da to premoženje predstavlja predmet zapuščine. V nobenem primeru pa pogodba o dosmrtnem preživljanju ni veljavna, saj je bila sklenjena le zato, da bi preprečila pravico do uveljavitve nujnega deleža, zato gre za darilo za primer smrti, za katero pa obstoji obveznost vračila v zapuščino. Tožnica je hči zapustnika, ki je bil ob smrti poročen s toženko, drugih otrok pa ni bilo. Zato znaša nujni delež tožnice 1/4. Toženka je zahtevku za plačilo denarnih sredstev v pobot uveljavljala stroške pokopa in stroške v zvezi z zapuščinskim postopkom. Ker ti znašajo najmanj toliko kot denarni zahtevek tožnice iz naslova dedovanja, je obe denarni terjatvi sodišče pobotalo in zahtevek za plačilo 65.999,19 SIT zavrnilo. Tožena stranka mora tožnici plačati 449.114,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in v pritožbi navaja da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ta je veljavna in ni bila sklenjena zgolj zato, da izključi dedovanje po pok. S.. Ker pokojni ni imel drugih dedičev, je toženka v zapuščinskem postopku enostavno vložila oporoko, na pogodbo pa se sklicuje šele sedaj, ko se je pojavila tožnica. Tožnica je pogodbo v zapuščinski spis vložila pravočasno in je tožeča stranka ni izpodbijala, saj v zvezi s tem ni vložila tožbe. Tožnica je poleg ostalega tožbo vložila prepozno, saj je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe in bi sodišče o tem moralo odločiti. Tožnica je na naroku zahtevala le priznanje zakonite dedinje, zato je sodišče odločalo "ultra petitum". Vse našteto so kršitve pravdnega postopka. Trditev, da pogodba dejansko pomeni darilo za primer smrti predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pogodba ima namreč vse sestavine in zahtevano obliko. Oporoka in pogodba o dosmrtnem preživljanju imata bistveno različno vsebino, podobno je le premoženje, ki je njun predmet. Nepravilna je odločitev o stroških, saj je bil primarni zahtevek zavrnjen. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže kot prepozno vloženo, podrejeno pa zavrne in odloči o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Glavni pritožbeni očitek se nanaša na vprašanje uporabe pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot podlage za pridobitev lastninske pravice. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka v zapuščinskem postopku predložila tako oporoko kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Na podlagi slednje v času odločanja v zapuščinskem postopku toženka ni imela lastninske pravice, saj gre za pravni posel, s katerim se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, tega pa ni bilo. Toženka je v zapuščinskem postopku sama izbrala in uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja in ne na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, strinjala se je torej, da spada sporna nepremičnina v zapuščino po pok. S.S.. V tem smislu jo sklep o dedovanju glede obsega zapuščine veže, saj do zapuščine nima na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju nobenega stvarnopravnega zahtevka (220. člen Zakona o dedovanju - ZD). Zaključek prvostopnega sodišča, da pogodbe o dosmrtnem preživljanju v tej pravdi ni več mogoče upoštevati, je zato pravilen in so bila nadaljnja izvajanja o veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju nepotrebna. Posledično pa so za to pravdo nerelevantne tudi pritožbene navedbe v zvezi z zaključki sodišča o veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Prvostopno sodišče je sicer napačno štelo zahtevek za ugotovitev, da tožnici pripada dedna pravica na podlagi zakonitega dedovanja in podrejeno na podlagi njenega nujnega deleža za dva zahtevka, saj gre pri obeh dejansko za isti zahtevek, to je, da ima tožnica dedno pravico po pok. S.S., razlika je samo kvantitativna. Ker torej pri postavitvi "podrejenega" zahtevka ni šlo za spremembo tožbe, ampak je bil zahtevek na ugotovitev dedne pravice postavljen že od vsega začetka in ker ni dvoma, da je bila tožba vložena pravočasno, je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožnica prepozno zahtevala ugotovitev svoje dedne pravice na podlagi nujnega deleža. Glede stroškov sicer ni dvoma, da je tožnica z zahtevkom uspela delno, vendar se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri lahko sodišče odloči, da mora ena stranka drugi povrniti vse stroške, če nasprotna stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, v zvezi s katerim pa niso nastali nobeni stroški. Pritožbeno sodišče se glede na predmet spora strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka niso nastali nobeni stroški, saj sta bili v pravdi odločilni vprašanji, ali ima tožnica dedno pravico in ali obstaja zapuščina, na kateri bi lahko pridobila lastninsko pravico na podlagi te dedne pravice, glede obojega pa je tožnica uspela.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.