Jedro

Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni od pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. Sklicevanje tožeče stranke na kupno pogodbo (v razmerju do tožene stranke) zato ne more biti ovira, da sodišče ni glede presoje konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev uporabilo druge pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1 izreka razsodilo, da sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. I 2006/01255 z dne 26.1.2006, ostane v izreku pod 1. točko delno v veljavi za glavnico v znesku 1.712,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 142,44 EUR od 6.11.2005 dalje do plačila in od zneska 1.570,00 EUR od 28.11.2005 dalje do plačila in v celoti v 3. točki izreka, v presežku, in sicer glede zneska 1.597,52 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pa se citirani sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Pod točko 2 izreka je še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 585,65 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (2. točka izreka) vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži tudi plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke s pripadajočimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče zavzelo stališče, da je bila med pravdnima strankama sklenjena komisijska pogodba, čeprav v tej smeri ni bilo podanih nikakršnih navedb tožeče stranke. Sodišče v smeri pravilne ugotovitve dejanskega stanja, to je, ali sta bili pravdni stranki zasebna prijatelja, ki sta v Italijo odšla z neodplačnim namenom, dokaznega postopka sploh ni vodilo in o navedbah tožene stranke tudi ni zavzelo argumentiranih stališč in neizvedbe dokazov ni ustrezno obrazložilo. V kolikor je sodišče postopek vodilo v smeri dokazovanja, da je bila komisijska pogodba sklenjena, bi o tem moralo stranke seznaniti in ju seznaniti s procesnimi pravicami. Posledica opustitve ustreznega materialno procesnega vodstva je, da tožena stranka ni predlagala in izvajala lastnega zaslišanja in morebitnih drugih prič. Ob upoštevanju načela dispozitivnosti 7. člena ZPP in prekluzije iz 286. člena ZPP sodišče ne bi smelo ugodilno odločiti na podlagi določil o komisijski pogodbi. S tem je bila kršena tudi pravica stranke do enakega varstva pravic v postopku oziroma načelo kontradiktornosti. Tožena stranka je v dokaz zatrjevane neodplačnosti dogovora predlagala tudi zaslišanje priče V. A. in U.F., ki bi lahko potrdila, da sta bili pravdni stranki zasebna prijatelja. Ker sodišče ni zavzelo stališča o tem, zakaj naj bi toženec sicer prespal pri tožniku, če bi bila le bežna znanca, sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik sodišču očita tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 2., 7. in 285. členom ZPP, kot tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno povzemalo zatrjevanja strank in je navedlo razloge, ki so med seboj v nasprotju. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo uspeh po temelju in posebej po višini s tem, da je tožniku v korist štelo uspeh po temelju, čeprav je svoj zahtevek ves čas postopka utemeljeval na povsem drugi pravni podlagi. Tudi glede povrnitve izvršilnih stroškov je odločitev napačna, saj bi moralo sodišče, glede na le delni uspeh tožnika v pravdi, tudi stroške izvršilnega postopka odmeriti na podlagi tega uspeha.

(3.) Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v zavrnilnem delu, to je glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 1.597,52 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, saj tožeča stranka zoper ta del ni vložila pritožbe.

(6.) Pritožnik očita sodišču prve stopnje vrsto kršitev (relativno kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2., 7. in 285. členom ZPP, absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave), ki jih vse navezuje na to, da je tožeča stranka na podlagi dejstev, ki jih je zatrjevala, pravno razmerje opredelila kot dvojno kupno pogodbo, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku večji del zahtevka presojalo na podlagi določil o komisijski pogodbi (788. člen Obligacijskega zakonika in naslednji – v nadaljevanju OZ). Pritožnik tako očita sodišču, da je odločalo preko trditvene podlage (2. in 7. člen ZPP), da je nepravilno izvedlo materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), saj bi moralo s smerjo dokazovanja stranki seznaniti (sodba je zato presenečenje) in opozoriti tožečo stranko na pomanjkljive navedbe, toženo stranko pa na to, da jih prereka.

(7.) Po 3. odstavku 180. člena ZPP sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je torej naloga sodišča. To stališče, ki v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, je pojasnilo tudi že Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 108/04 z dne 8.9.2005 zapisalo: „Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogodka. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke.“ Sklicevanje tožeče stranke na kupno pogodbo (v razmerju do tožene stranke) zato ne more biti ovira, da sodišče ni glede presoje konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev uporabilo druge pravne podlage. Tudi ne drži, da trditvena podlaga tožeče stranke takšne odločitve ne omogoča in da bi sodišče moralo tožečo stranko pozvati, da jo dopolni. V določenih delih je trditvena podlaga tožbe res skopa, a kljub temu zadostna za odločitev.

(8.) S komisijsko pogodbo, ki jo urejajo čelni 788 in naslednji OZ, se komisionar zavezuje, da bo za plačilo, v svojem imenu na račun komitenta, opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Bistvena sestavina pogodbe pri nakupni komisiji (za katero je šlo v konkretnem primeru), je torej oprava nakupa določene stvari za komitenta, kar obsega sklenitev kupne pogodbe s tretjo osebo kot prodajalcem in spremljajoča dejanja (iskanje prodajalca, ureditev formalnosti, prevzem kupljene stvari itd.). Pri tem se pri nakupni komisiji določi tudi predmet kupne pogodbe, lahko tudi ceno in druge pogoje nakupa. Komisijska pogodba je vedno odplačna, komisionar ima pravico do plačila tudi, če ni bilo dogovorjeno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je komisionar posredni zastopnik komitenta, njegova pravna dejanja (to je sklenjena pogodba s tretjo osebo) zato učinkuje za komitenta le posredno in posledično v zvezi s tem nastaneta dve pravni razmerji. Prvo je razmerje med komisionarjem in komitentom, pri čemer je pravni temelj nastanka tega razmerja komisijska pogodba. Drugo, to je zunanje razmerje, pa je razmerje med komisionarjem in njegovim sopogodbenikom, pri čemer je pravni temelj tega razmerja pogodba, ki jo sklene komisionar pri opravi dejanj, ki so predmet komisijske pogodbe. Vsi ti običajni elementi komisijske pogodbe so bili zajeti v trditveni podlagi, ki jo je (pravilno) povzelo sodišče prve stopnje na strani 2 sodbe. Ker pritožnik očitka o pomanjkljivih trditvah ni konkretiziral in zatrjuje zgolj to, da tožnik ni trdil, da bi bila sklenjena komisijska pogodba, pritožbeno sodišče obširneje na ta del pritožbe ne odgovarja. Ker očitek, da je sodišče odločalo preko trditvene podlage torej ni utemeljen, so posledično neutemeljeni tudi vsi ostali očitki pritožnika, ki se nanj navezujejo.

(9.) Tudi pritožnikova trditev o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu ni na mestu, saj je sodnik na glavni obravnavi dne 19.6.2009 poskrbel, da sta tožnik in toženec dopolnila nepopolne navedbe v zvezi s spornim pravnim razmerjem. Ne sega pa ta dolžnost tako daleč, da bi bilo sodišče dolžno v vsakem primeru stranki seznaniti tudi s svojo (možno) pravno kvalifikacijo spornega razmerja. Takšna dolžnost bi namreč obstajala le, če bi stranka zastopala očitno napačno pravno stališče, če namerava sodnik odstopiti od ustaljene sodne prakse ali če med postopkom spremeni pravno stališče, s prejšnjim stališčem pa je na izrecen ali konkludenten način seznanil stranki. Poleg tega bi moralo to sočasno pomeniti, da bi morali stranki zatrjevati drugačna dejstva in predvsem tudi to, da stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti, da bo sodnik zavzel takšno pravno stališče, kot ga je (1).

(10.) V konkretnem primeru ni šlo za takšno situacijo. Pravdni stranki sta ponudili sodišču dokaj nasprotujočo si trditveno podlago, ki je pred izvedenim dokaznim postopkom omogočala različne pravne kvalifikacije. Tožena stranka, ki jo je zastopal odvetnik, bi ob zadostni skrbnosti lahko predvidevala, da bo sodišče zato lahko opravilo presojo tudi na drugi pravni podlagi, kot jo je ponudila tožeča stranka, oziroma ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena drugačna pogodba, kot jo je sicer v svojih trditvah označila tožeča stranka. Sodba posledično zato tudi ne more biti za stranki presenečenje.

(11.) Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva, logična in v celoti prepriča. Pritožbeno sodišče tako nima nobenega pomisleka v ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožeča stranka (in ne zakoniti zastopnik le-te kot fizična oseba) v Italijo potovala z odplačnim namenom (in ni torej zakoniti zastopnik tožeče stranke tožencu delal zgolj prijateljske usluge), da je kot kupec traktorja v razmerju do prodajalca nastopal tožnik s tem, da je le-tega kupoval za toženca v smislu komisijske pogodbe in da je s svoje strani pogodbo tudi izvršil. Nasprotne pritožbene trditve pritožnika nimajo opore v izvedenih dokazih, posamezne okoliščine, na katere opozarja, pa, če se jih ocenjuje v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejstvi, ne morejo vzbuditi nikakršnega dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

(12.) Tako samo dejstvo, da naj bi bila toženec in zakoniti zastopnik tožeče stranke zasebna prijatelja, tudi če bi se izkazalo za resnično, ne pomeni odločilnega dejstva, saj samo po sebi ne dokazuje neodplačne narave dogovora. V kolikor pa se upošteva dejstvo, da se tožeča stranka ukvarja s trgovanjem s kmetijskimi stroji, nadalje obseg in vrsto opravil, ki jih je za toženca opravila, pa vsak dvom glede ugotovljene odplačnosti odpade.

(13.) Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da je višina zahtevka nesporna, kljub temu, da višina sploh ni izkazana. Sodišče je namreč višino zahtevka presojalo na podlagi ocene izvedenih dokazov v smislu 8. člena ZPP in mu tudi ni ugodilo v celoti, ampak le delno. V kolikor pa ima pritožnik v mislih višino kupnine za traktor, ki jo je plačal tožnik trgovcu v Italiji, pa je tudi glede tega dejstva sodišče ocenilo predložen račun (A 11) tudi v povezavi z izpovedbo tožnika, ki jo je ocenilo kot prepričljivo in v luči izpovedi toženca, ki je šele ob zaslišanju pričel omenjati drug (originalni) račun. Zaključek, da je znašala nakupna vrednost traktorja 3.700,00 EUR, je glede na navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

(14.) Določba o enakem varstvu pravic v postopku je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom. Iz te določbe izhaja, da po eni strani sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi o njeni zadevi odločil drugače kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankama, ki sta udeleženi v postopku. V konkretnem primeru, ko je sodišče sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki ne odstopa od obstoječe sodne prakse in je takšno določitev obrazložilo na tako konkreten način, da je možen njen preizkus, vključno z obrazložitvijo, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki so za odločitev pomembna, do kršitve te pravice ni prišlo. Do te kršitve, niti do kršitve po 8. in 14. točki 339. člena pa ni prišlo niti v zvezi z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem priče A.V. in U.F.. Ustavno jamstvo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave se sicer odraža tudi v dokaznem postopku, vendar pa to ne pomeni, da bi imela stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev ustrezno obrazložiti. To je sodišče prve stopnje tudi storilo (zadnji odstavek na strani 2 sodbe), takšne razloge pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Odločitev o zavrnitvi teh dokaznih predlogov je bila glede na to pravilna.

(15.) Sodba se je obrazloženo opredelila tudi do vseh odločilnih ugovorov tožene stranke in so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

(16.) Pritožnica v pritožbi ne pove konkretno, v katerem delu naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo zatrjevanja pravdnih strank, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je povzetek trditev v razlogih sodbe pravilen. Sodišče prve stopnje zato očitanih absolutnih bistvenih kršitev postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

(17.) Ker je bilo glede na (pravilno) ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, sodišče pa tudi sicer ni storilo katere od drugih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zoper ugodilni del sodbe kot neutemeljeno zavrniti.

(18.) Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Po 2. odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bila v postopku sporna tako podlaga kot višina zahtevka in da je večji del dokaznega postopka obsegal predvsem dokazovanje temelja oziroma pogodbene volje strank, odločitev glede višine pa je bila razmeroma enostavna in tudi stvar uporabe materialnega prava, kar ni bilo povezano s posebnimi stroški. Glede na takšne okoliščine konkretnega primera, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je uspeh tožeče stranke izračunalo tako, da je posebej upoštevalo temelj in posebej višino, zato pravilna. Pri tem dejstvo, da je tožeča stranka po temelju uspela na drugi pravni podlagi kot jo je ponudila v tožbi, ne vpliva na odločitev.

(19.) Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tudi v 3. točki izreka (za izvršilne stroške), pri čemer je takšna odločitev pravilna. Enaki stroški bi namreč tožeči stranki pripadali tudi v primeru, če bi toženo stranko tožila za nižjo glavnico, torej samo za znesek, ki ji ga je sodišče s sodbo dejansko priznalo. Tožeči stranki tako za sestavo izvršilnega predloga pripada po Odvetniški tarifi enak znesek tudi pri nižji vrednosti zahtevka, enako pa velja tudi za sodno takso za predlog in sklep. Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

(20.) Glede na vse navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o stroških pritožnika, temelji pa na 154. in 1. odstavku 165. člena ZPP.

(21.) Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške tega odgovora (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).

(1) Mile Dolenc, Pravna praksa 2007/14, od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku.