Jedro

Da obstojijo razlogi po 29. členu ZDR, da delo delavca začasno ni potrebno mora v postopku varstva pravic in pred sodiščem dokazati delodajalec. Ker delodajalec ni dokazal obstoja teh razlogov, je sodišče razveljavilo izpodbijane sklepe o začasnem čakanju na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa v.d. direktorja o začasnem čakanju na delo z dne 12.1.1994 št. 30/1-94 in delavskega sveta z dne 16.3.1994 št. 38/3-94 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji izplačati razliko plače od 70 do 100 %, to je skupaj 90.000,00 SIT oz. mesečno bruto 15.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih obrokov do izplačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 9.750,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP in navaja, da sodba nima razlogov, zakaj ne obstoje zakoniti razlogi za izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožba navaja, da se je v času porodniškega dopusta tožnice izvajala reorganizacija pri toženi stranki iz splošno znanih razlogov in, da so bila ukinjena določena delovna mesta, med njimi eno delovno mesto telefonista. Na preostalo delovno mesto je bil razporejen delovni invalid. Po vrnitvi delavke na delo, objektivno ni bilo mogoče trajno zagotoviti dela za oba delavca, zato je bila tožnica napotena na začasno čakanje. Pri odločitvi kateri od delavcev se napoti, je bilo odločilno dejstvo, da je drugi delavec delovni invalid. Pritožba meni, da je iz sklepov razvidno, da so bili podani vsi potrebni zakoniti pogoji in so drugačni zaključki sodišča protispisni.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničin zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter, da je prvostopno sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: 29. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) določa, da za nujne operativne razloge v organizaciji oz. pri delodajalcu štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti organizacije oz.

delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitične skupnosti. 2. odst. 36. h člena navedenega zakona določa, da je dokazno breme v postopku varstva pravic v organizaciji in postopku sodnega varstva na strani organizacije. Torej so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve sotpnje ni obrazložilo, zakaj ne obstojajo nujni operativni razlogi, določeni v 29. členu ZDR. Da so taki razlogi obstajali, bi namreč morala dokazati tožena stranka, kar pa ni dokazala niti v postopku varstva pravic, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni predložila oz. predlagala takih dokazov v pritožbi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje skladno z določbo 8. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pravilno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da so bili izpolnjeni pogoji po 29. členu ZDR.

Pritožbene navedbe, da je bilo ob notranji reorganizaciji odpravljeno eno delovno mesto telefonista in, da gre za ukinitev ene od dveh notranjih telefonskih central, so v nasprotju z obrazložitvijo sklepa o začasnem čakanju na delo z dne 12.1.1994 iz katerega izhaja, da je v času porodniškega dopusta tožnice delo telefonista prevzel delavec s sklenjenim delovnim razmerjem za nedoločen čas s polnim delovnim časom, invalid in, da so zaradi tega nastopile okoliščine, zaradi katerih je postalo delo tožnice začasno nepotrebno, dokler se ne ugotovijo možnosti za razporeditev delavke na drugo delovno mesto.

Tudi v primeru, če bi trditve tožene stranke, da je šlo za ukinitev enega od dveh delovnih mest vzdržale, pa bi morala tožena stranka izvesti postopek po določbah 34. in 35. člena ZDR, kajti v takem primeru ne gre za začasno prenehanje potreb po delu delavca, temveč za trajno prenehanje potreb po delu delavca.

Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na temelju določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94).