Jedro

V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko z dnem 25. 5. 2024 ter zahtevek za ugotovitev, da slednje še naprej traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 8. 2018 s pripadajočimi aneksi. Zavrnilo je reintegracijo in reparacijo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpostavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je izpoved tožnika protislovna in neprepričljiva, nima opore v zaslišanju tožnika. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik ves čas dosledno zatrjeval, da kuverte ni odpiral in da ob njenem prevzemu ni vedel, da vsebuje denar, temveč je za to izvedel šele naknadno ob seznanitvi z očitki. Sodišče je posamezne izjave tožnika iztrgalo iz konteksta in jim pripisalo napačen pomen, kar je v nasprotju z 8. členom ZPP. Ker sodba ne vsebuje jasnih in konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnik vedel za vsebino kuverte. Iz izvedenih dokazov, vključno z izpovedjo priče A. A. izhaja nasprotno, saj slednji ni izpovedal, da bi tožniku povedal, da je v kuverti denar. Ob odsotnosti vedenja o vsebini kuverte tožniku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, zato niso izpolnjeni pogoji za redno odpoved iz krivdnega razloga po 89. členu ZDR-1. Neutemeljena je tudi dokazna ocena glede ravnanja tožnika z izročeno kuverto. Izpovedi več prič (A. A., B. B., C. C.) potrjujejo, da ravnanje z gotovino ni bilo organizirano kot neposredna oddaja računovodstvu, temveč je v določenem obdobju obstajala interna praksa odlaganja v interno blagajno v ambulanti. Sodišče teh izpovedi ni ustrezno upoštevalo, temveč je selektivno sledilo posameznim dokazom, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. Priča D. D. je izpovedovala predvsem o pričakovanem računovodskem postopku oddaje gotovine, ne pa o dejanski praksi znotraj reševalne službe. Njene izpovedi ni primerjalo z izpovedbami neposredno zaslišanih reševalcev, ki so opisovali ustaljeno prakso, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. Prav tako je sodišče selektivno upoštevalo izpoved E. E. in je neutemeljeno zmanjšalo verodostojnost prič A. A. in B. B., brez da bi za to podalo konkretne razloge. Sodišče glede priče B. B. pavšalno izpostavi osebno poznanstvo, vendar slednje samo po sebi ne zmanjšuje verodostojnosti priče. Takšna selektivna dokazna ocena je pomanjkljiva in nepravilna. Ni bilo izkazano, da bi pri toženki obstajala jasna in konkretna navodila glede ravnanja z gotovino ali da bi bil tožnik za takšno ravnanje ustrezno usposobljen. Ob neurejenem sistemu in odsotnosti jasnih pravil tožniku ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti. Nepravilna je tudi presoja glede drugega očitanega razloga (ravnanje na preverjanju znanja), saj iz dokazov ne izhaja, da bi šlo za hujšo kršitev ali da bi bile ogrožene varnost, premoženje ali delovni proces. Šlo je za enkraten verbalni konflikt v stresni situaciji preverjanja znanja, ki tudi ob morebitni neprimernosti ne utemeljuje odpovedi kot najstrožjega ukrepa. Sodišče je zmotno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu, saj je breme dokazovanja preneslo na tožnika. Ob upoštevanju vseh okoliščin, vključno z dosedanjim brezhibnim delom tožnika in hudimi posledicami odpovedi, izpodbijana odpoved ne prestane testa sorazmernosti in načela ultima ratio. Ker očitana ravnanja ne dosegajo stopnje kršitve, ki bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je izpodbijana sodba materialnopravno in procesno nepravilna. Priglaša stroške postopka.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Zoper sklep sodišča o postavitvi izvedenca ni pritožbe (255. člen v zvezi z 244. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Tega ne more spremeniti okoliščina, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z napačnim pravnim poukom, v katerem je pritožbo zoper sklep dopustilo. Res je, da napačen pravni pouk stranki ne sme škoditi, vendar to načelo ne velja za primere, ko je že zakonodajalec izrecno izključil pravico do pritožbe.

6.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP in 1. točka 365. člena ZPP).

7.Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 165. in 154. člena ZPP).

16.Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje. Tožnik je s prvim ravnanjem kršil temeljno obveznost vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1 ter obveznost varovanja delodajalčevih interesov iz 37. člena ZDR-1, saj z izročeno kuverto z gotovino ni ravnal s potrebno skrbnostjo in ni poskrbel, da bi bila gotovina predana na predpisan oziroma ustaljen način. Posledično denar ni prispel do pristojne službe, zaradi česar je morala tožena stranka pacientki vrniti znesek 152,52 EUR in je bila za ta znesek oškodovana. Okoliščina, da sta tožnik in A. A. sporni znesek kasneje povrnila, na obstoj kršitve in tožnikovo odgovornost ne vpliva, saj naknadna povrnitev škode ne izključuje predhodnega neskrbnega ravnanja niti ne pomeni, da do kršitve delovnih obveznosti ni prišlo, temveč predstavlja zgolj sanacijo posledic že storjene kršitve. Pri presoji zakonitosti odpovedi je bistveno, da je tožnik s svojim ravnanjem povzročil situacijo, zaradi katere je nastala škoda oziroma tveganje za škodo ter omajal zaupanje delodajalca v njegovo odgovorno ravnanje pri delu. S ponovnim ravnanjem dne 13. 3. 2024 pa je tožnik kršil tudi obveznost spoštljivega in dostojnega vedenja do drugih oseb v delovnem okolju, k čemur ga poleg splošnih pravil delovnega razmerja izrecno zavezuje tudi 10. alineja XVIII. točke pogodbe o zaposlitvi. Njegovo verbalno nasilno in neprimerno ravnanje do članov komisije je predstavljalo ponovno kršitev delovnih obveznosti po predhodnem pisnem opozorilu. Ob ugotovljenem obstoju obeh kršitev so bili zato izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 89. členu ZDR-1.

17.Glede na drugi odstavek 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca. Prva kršitev se je nanašala na neskrbno ravnanje z gotovino oziroma kuverto z denarjem, ki ni bila predana ne vodji službe ne računovodstvu, zaradi česar je bila tožena stranka oškodovana. Gre za ravnanje na delovnem mestu zdravstvenega reševalca, pri katerem sta zanesljivost in skrbnost pri ravnanju s premoženjem delodajalca in pacientov bistvenega pomena. Ponovna kršitev pa se je nanašala na nedostojno in verbalno nasilno ravnanje pred komisijo za preverjanje znanja, kar je razumljivo še dodatno omajalo zaupanje delodajalca v tožnikovo sposobnost spoštljivega in odgovornega ravnanja v delovnem okolju, kjer so potrebni umirjenost, sodelovanje in profesionalna komunikacija. Pomembno je tudi, da iz izpovedi direktorja izhaja, da je s tožnikom že pred tem večkrat opravil razgovore ter ga opozarjal, prosil in celo rotil, naj s kršitvami preneha, vendar tožnik svojega ravnanja ni ustrezno spremenil. To kaže, da milejši ukrepi niso dosegli namena in da delodajalec od tožnika ni mogel več utemeljeno pričakovati takšnega izpolnjevanja delovnih obveznosti, ki bi omogočal nadaljevanje delovnega razmerja.

18.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje pritožbene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).