Jedro

Zgolj lastništvo kmetijskih zemljišč še ne pomeni opravljanja kmetijske dejavnosti in posledično opravljanja le-te zaradi preživljanja, saj morajo biti izkazani tudi pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz obdelave kmetijskih površin. Iz vseh predloženih dokazil izhaja, da tožnica v letu 2009 nedvomno ni ustvarila iz naslova kmetijske dejavnosti 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS, tj. 11.512,00 EUR, in sicer to pomeni vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev. Ob neizkazanem vpisu rejnih živali (konj) v register KMG-MID, organ ni mogel kot dela tožničinega dohodka upoštevati oskrbe konj in konjereje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil odobritev kupoprodajne pogodbe, sklenjene 12. 7. 2010 med A.A. kot prodajalcem in kupcem – tožnico, katere predmet so nepremičnine parc. št. 1240, 1242, 1243, 1356/2, 1356/3, vl. št. 443, k.o. ..., in parc. št. 526, 1229, 1230/1, 1230/2, 1235, 1236, 1237, 1238, 1239 in 1241, vl. št. 1485, k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je prodajalec izobesil dve ponudbi za prodajo kmetijskih zemljišč, ki sta viseli na oglasni deski od 12. 5. do 14. 6. 2010 (prva ponudba za parc. št. 1240, 1242, 1243, vl. št. 443, k.o. ..., in parc. št. 1229, 1230/1, 1230/2, 1235, 1236, 1237, 1238, 1239, 1241, vl. št. 1485, k.o. ..., druga ponudba za parc. št. 1356/2, 1356/3, vl. št. 443, k.o. ..., parc. št. 526, vl. št. 1485, k.o. ...). Vloga tožnice za odobritev je bila dana v zakonitem roku. Izjavo o sprejemu ponudbe so podale tam navedene stranke, med drugim tudi tožnica. Organ je nato obvestil sprejemnike ponudb in prodajalca o tem, kdo je sprejel ponudbi. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je bila 25. 8. 2010 opravljena ustna obravnava z namenom določitve vrstnega reda predkupnih upravičencev v zvezi s pravico do prednostnega nakupa na prodaj danega kmetijskega zemljišča. Stranke so bile tudi pozvane, da v danem roku predložijo dokumente, iz katerih bo razvidno, da jim kmetijstvo pomeni edino ali glavno dejavnost glede na uveljavljane predkupne pravice. Tožnica je uveljavljala predkupno pravico na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) – kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj, in na podlagi 1. točke drugega odstavka istega člena – kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost. Je lastnica parc. št. 826/6, ki meji na parc. št. 1240, k.o. ... Predložila je izjavo z dne 1. 9. 2010 o vrednosti kmetijskih pridelkov, pridelanih v letu 2009, natančneje specificirano, znesek katastrskega dohodka za leto 2009, ni pa predložila dokumentov, iz katerih bi bil razviden bruto dohodek iz kmetijske dejavnosti in dohodek iz ostalih virov. Organ je po uradni dolžnosti pridobil izpis iz registra KMG – MID z dne 24. 3. 2010, iz katerega je razvidno, da se na kmetiji obdeluje 8,63 ha zemljišča, da ta kmetija ni evidentirana v registru rejnih živali, razvidno pa je tudi, da ji je bil obračunan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od osnove 5.166,13 EUR za leto 2009 iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Organ je nato podrobneje obrazložil še statuse ostalih sprejemnikov ponudb ter v zvezi s prvo ponudbo ugotovil, da solastnik nepremičnin, ki se prodajajo, ni nihče, da je po vrstnem redu predkupnih upravičencev prvi B.B. kot kmet mejaš, ki mu kmetijsko pomeni glavno dejavnost, druga pa tožnica, ki ji kmetijska dejavnost ni glavna dejavnost oziroma ni predložila ustreznega dokazila za leto 2009 o tem, da ji kmetijstvo pomeni glavno dejavnost, reja živali pa ni evidentirana v KMG registru. Ob enakih pogojih se pravico do nakupa določi v naslednjem vrstnem redu: B.B. (kot kmet, ki mu kmetijstvo pomeni edino ali glavno dejavnost), nato tožnica (kot kmet, ki ga določi prodajalec). Organ je še ugotovil, da je bil zadnji dan za sklenitev tega pravnega posla 14. 8. 2010, zaradi česar bo moral lastnik ponudbo ponoviti. V zvezi z drugo ponudbo pa je organ ugotovil naslednji prednostni vrstni red predkupnih upravičencev: C.C. kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj, pri čemer se na njegovi kmetiji obdeluje 47,85 ha zemljišča, po registru pa ima prašiče in govedo kot rejne živali, nadalje D.D. in E.E. kot kmeta, katerih gozd je v bližini gozda, ki se prodaja, nato tožnica, ki v izjavi navaja, da uveljavlja prednostno pravico kot drug kmet, ter še F.F. Ugotovljena je bila predkupna pravica C.C., ker pa je bil zadnji dan za sklenitev pravnega posla 14. 8. 2010, bo moral lastnik ponudbo tudi za te nepremičnine ponoviti. Prodajalec bi dejansko moral skleniti dve kupoprodajni pogodbi za nepremičnini po ponudbah, ter vsak pravni posel predložiti organu v odobritev, s predloženo kupoprodajno pogodbo pa tudi ni bil upoštevan prednostni vrstni red upravičencev. Odobritev tega pravnega posla se zato zavrne.

Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da v zvezi s prvo ponudbo dvomi, da bi (pri)tožnici prihodki iz naslova kmetijske dejavnosti v letu 2009 v višini 903,76 pomenili poglavitni vir preživljanja, sicer pa katastrski dohodek ne odraža dejanskega dohodka iz kmetijske dejavnosti, zato na podlagi teh podatkov ni mogoče izkazovati tega dohodka. Tega dohodka pa tudi ni mogoče izkazovati verodostojno na podlagi njene izjave. Potrdil je postopanje prvostopnega organa v zvezi z oceno predloženih dokazov strank postopka glede ugotavljanja vrstnega reda predkupnih upravičencev. V zvezi z drugo ponudbo pa je navedel, da je bila predmet te ponudbe prodaja gozda na parc. št. 526 in kmetijskega zemljišča s parc. št. 1356/2 in 1356/3. Tožnica je uveljavljala predkupno pravico kot drug kmet, C.C. pa kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj in ker je bil edini kmet mejaš, je bil pravilno uvrščen na prvo mesto predkupnih upravičencev.

Tožnica je v tožbi navedla, da je prvostopna odločba kontradiktorna, saj je organ na eni strani ugotovil druge prednostne upravičence, hkrati pa je ugotovil, da bo moral lastnik nepremičnin ponudbo ponoviti, če jih bo želel prodati, ker je rok za sklenitev pravnega posla po tej ponudbi že iztekel. To pa pomeni negotov položaj, saj ni jasno, ali naj prodajalec ponovno izobesi ponudbo ali naj sklene pogodbo s B.B. in C.C. Slednja pa prodajalcu zato tudi nista predlagala sklenitve prodajne pogodbe oziroma to zahtevala s predložitvijo pogodb. Tožnica je v postopku uveljavljala predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj in kot kmet, ki mu kmetijstvo pomeni edino ali glavno dejavnost. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da ji kmetijska dejavnost pomeni glavno in hkrati tudi edino dejavnost, kar je dokazovala z ustreznimi listinami. Iz registra KMD – MID št. 100727756 z dne 24. 3. 2010 je razvidno, da se na njeni kmetiji obdeluje 8,63 ha kmetijskega zemljišča, kar že samo po sebi dokazuje, da je kmetijstvo kot najmanj glavna, če ne edina dejavnost. Zato je ugotovitev organa o tem, da je B.B. na prvem mestu namesto tožnice zmotna in nepopolna. Tožnica za leto 2009 ni prejela dohodninske odločbe, zato je predložila obvestilo DURS-a z dne 1. 9. 2010, ki nadomešča davčno odločbo. Zato je ponovno zmotna ugotovitev, da tožnica ustreznih dokazil ni predložila. Iz obeh predloženih dokazil o pridobljenih dohodkih (izpisa DURS-a z dne 1. 9. 2010 o katastrskem dohodku in obvestila DURS-a z dne 6. 5. 2010) namreč izhaja, da je imela iz naslova kmetijske dejavnosti v letu 2009 dosežene prihodke v višini 903,76 EUR, ter da drugih prihodkov ni imela. Tožnica je v postopku predložila tudi odločbo o statusu kmeta, česar ji organ ni oporekal, zato ne more biti pravno relevantno, da tožnica iz kmetijske dejavnosti ni ustvarila 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS, ki je 11.512,EUR. Organ tudi z ničemer ni utemeljil vpogleda v registre KMG-MID, iz katerih je ugotovil, da tožnica ni evidentirana v registru rejnih živali, zato je za tožnico vzreja konj drug vir dohodka. Tožnica je že v postopku izpostavljala, da so tudi podjetniške dejavnosti registrirane v ustreznih registrih, iz katerih evidentno izhaja, da nima registrirane podjetniške dejavnosti, kar bi lahko organ ugotovil z vpogledom v sodni register. Ker je organ uporabljal registre KMD in ne kriterije iz 23. člena ZKZ, je kršil pravila postopka. Zato je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

Stranka z interesom A.A. na tožbo v danem roku ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ, po tem, ko je ugotovil, da pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 7. 2010 med prodajalcem A.A. ter tožnico ni bil upoštevan vrstni red predkupnih upravičencev in ker je prodajalec podal dve ponudbi, sklenil pa eno pogodbo za nepremičnine po obeh ponudbah, moral bi pa dve, zavrnil odobritev obravnavanega pravnega posla. Tudi po presoji sodišča je organ napravil pravilen zaključek, saj je svojo odločitev sprejel glede na rezultate ugotovitvenega postopka, upoštevajoč 17. - 24. člen ZKZ, ki določajo potek prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. Ugotovil je namreč, da je glede na 23. oziroma 24. člen ZKZ za prvo ponudbo na prvem mestu kot predkupni upravičenec B.B. (kot kmet mejaš in kot kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost), za drugo ponudbo pa C.C. (kot kmet mejaš in kot kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost), ker pa je bil datum za sklenitev pogodb po predmetnih ponudbah 14. 8. 2010, bo moral lastnik predmetnih zemljišč svojo ponudbo ponoviti. Tožnica ugovarja kontradiktornosti odločbe, saj je organ na eni strani ugotovil druga prednostna upravičenca od nje, po drugi strani pa, da bo moral lastnik – potencialni prodajalec svojo ponudbo ponoviti, zaradi česar po njenem mnenju naj ne bi bilo jasno, kaj naj prodajalec stori. Sodišče se s takim razlogovanjem tožnice ne strinja, saj je nedvoumno, da mora glede na iztek roka iz 22. člena ZKZ (vlogo za odobritev pravnega posla mora namreč fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, podati najpozneje v šestdesetih dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, ki pa je rok za sprejem ponudbe) lastnik obravnavanih nepremičnin, če še vedno želi le-te prodati, ponudbo ponoviti.

Tožnica se tudi ne strinja, da v postopku ni izkazala, da ji kot kmetu kmetijstvo pomeni edino ali glavno dejavnost. Po njenem mnenju to izkazujejo že podatki iz registra KMG-MID, iz katerih izhaja, da obdeluje 8,63 ha kmetijskih površin, ter dokazila o dohodkih, vendar tudi po presoji sodišča tožnica tega dejstva ni v zadostni meri izkazala. Zgolj lastništvo take površine (sicer) kmetijskih zemljišč namreč še ne pomeni opravljanja kmetijske dejavnosti in posledično opravljanja le-te zaradi preživljanja, saj morajo biti izkazani tudi pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz obdelave kmetijskih površin, kar izhaja iz tretjega odstavka 23. člena ZKZ, po katerem se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje. Iz vseh predloženih dokazil (ki jih je organ upošteval ter ocenil njihovo dokazno vrednost) pa izhaja, da tožnica v letu 2009 nedvomno ni ustvarila iz naslova kmetijske dejavnosti 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS, tj. 11.512,00 EUR. Ta kriterij je upravni organ tudi pravilno uporabil, saj ga določa drugi odstavek 24. člena ZKZ kot enega izmed kriterijev pri ugotavljanju statusa kmeta, za katerega mora biti izkazano, da mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, kar pomeni, da mora iz naslova kmetijske dejavnosti pridobivati pomemben del dohodka. Kot pa že navedeno, je višina slednjega opredeljena v citiranem odstavku in sicer to pomeni vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, za katero pa tožnica ni uspela izkazati, da jo dosega oziroma presega.

Tožnica tudi meni, da je organ kršil pravila postopka in ZKZ z vpogledom v register KMG-MID (s podatki katerega sicer izkazuje površino kmetijskih zemljišč kot v dokaz svojih navedb – glej 8. točko sodbe - in s podatki katerega je (tudi) ugotovil, da tožnica ni evidentirana v registru rejnih živali). Vzpostavitev zbirk podatkov nalaga Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki tudi določa, kateri podatki se zbirajo, kdo so zavezanci za vpis v zbirke podatkov, upravljavce zbirk podatkov ter namen vzpostavitve le-teh (poglavje XVI. Zbirke podatkov). Ker je tožnica nedvomno zavezanka za vpis (po 141. členu ZKme-1 se morajo v RKG vpisati kmetijska gospodarstva na območju Republike Slovenije, če izpolnjujejo vsaj enega izmed naslednjih pogojev, med drugim, npr: da imajo v uporabi najmanj 1 ha zemljišč, ki po evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč sodijo med kmetijska zemljišča), je upravni organ smel – zaradi razjasnitve dejanskega stanja – te podatke pridobiti z vpogledom v register KMG-MID. Ob neizkazanem vpisu rejnih živali (konj) v zadevni register, pa tudi organ ni mogel upoštevati kot dela tožničinega dohodka (ki naj bi ga pridobila iz naslova kmetijske dejavnosti) oskrbo konj in konjerejo. Za kmetijsko dejavnost se namreč štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti (drugi odstavek 23. člena ZKZ – kar pomeni, da tožbeni očitek, da organ ni uporabil pravil iz tega člena, ne vzdrži), iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti oziroma njene Priloge 1 in Pojasnila k SKD pa je razvidno, da med dejavnost ''Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo'' pod šifro ''01.43 Konjereja, 01.430 Konjereja'' spada vzreja in reja konj, oslov, mul in mezgov, ne pa pastirstvo, uhlevljenje in oskrba živali na tuj račun ter dejavnost konjušnic. Tožnica pa niti ne zatrjuje, da dela dohodka ne pridobiva iz naslova oskrbe konj za tuj račun, zaradi česar njen ugovor o tem, da ta njena dejavnost prav tako ni vpisana v sodni register, kar naj bi dokazovalo, da ne gre za podjetniško, temveč za kmetijsko dejavnost, ni pravno relevanten.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.