Jedro

Po splošnem pravilu iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je med drugim pogoj za uveljavljanje povračilnega zahtevka, da je do premika premoženja od prikrajšanca k okoriščencu prišlo brez pravnega temelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v I. in III. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo v večini ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo plačilo zneska 71.092,30 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2019 (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka) in odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) povrniti stroške pravdnega postopka (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Toženka je tekom postopka navajala, da sporni znesek predstavlja plačilo po pogodbi oziroma na podlagi dalj časa trajajočega medsebojnega poslovnega sodelovanja. Izpostavlja, da tožnica nikoli tekom postopka ni zatrjevala, da bi toženki poleg spornega zneska v mesecu avgustu 2017 na podlagi poslovnega sodelovanja nakazala še kakšen drug znesek, ki bi predstavljal redno mesečno plačilo toženki, tožnica tudi ni predložila mesečnega obračuna plačila obveznosti za mesec avgust 2017. Tožnica prav tako ni zatrjevala, da v mesecu avgustu 2017 toženka ni bila upravičena do nobenega plačila. Je pa smiselno zatrjevala, da so bili redni mesečni prihodki toženke bistveno nižji in da ji redno mesečno plačilo v navedenem znesku ni pripadalo. Iz navedenega je zaključiti, da je toženki tudi v mesecu avgustu določeno plačilo pripadalo, vendar ne v znesku, kot ga je prejela. Tožnica kljub pozivom toženke ni pojasnila, kako je lahko do računovodske napake pri nakazilu prišlo. Toženka ni seznanjena z načinom obračuna mesečnih prihodkov, ki ji pripadajo na podlagi poslovnega sodelovanja s tožnico, zato sama ni mogla podati trditev glede finančnih izračunov, ki bi dokazovali, da pri nakazilu ni šlo za računovodsko napako. Dokazno breme v tej zvezi se je zato prevalilo na tožnico. Slednja bi morala z listinskimi dokazi in izračuni izkazati, koliko denarnih sredstev bi toženki dejansko pripadlo za mesec avgust 2017. Toženka je na to, da ni seznanjena z načinom obračunavanja mesečnih nakazil ves čas postopka opozarjala. Upoštevaje navedeno toženka ne more biti v slabi veri in posledično v zamudi. V sodbi ni pojasnjeno, v čem konkretno naj bi bila tožnica v zmoti pri nakazilu (glede višine, temelja ali obojega). Da je tožnica nakazilo izvedla v zmoti tudi ne potrjuje okoliščina, da je toženko o tem obvestila šele po preteku enega meseca od nakazila. Od nje bi bilo pričakovati, da bo v primeru pomote ukrepala takoj. Pravna podlaga za nakazilo je obstajala, saj sta pravdni stranki dalj časa poslovno sodelovali, na podlagi česar je toženka vsak mesec na podlagi obračunov, ki jih je napravila tožnica, od nje prejemala denarna sredstva. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnica je v tem postopku zahtevala vrnitev pomotoma nakazanih denarnih sredstev toženki v višini 64.121.50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka je vračilu nasprotovala iz razloga, ker naj bi navedeni sporni znesek predstavljal plačilo za njene storitve kot distributerke tožničinih izdelkov.

6. Sodišče druge stopnje bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Tožnica je v svojih vlogah večkrat pojasnila, da toženka ni upravičena do plačila spornega zneska in da je ta bil v celoti nakazan zaradi računovodske napake uslužbenca tožnice. Toženka je šele sedaj v pritožbi navajala, da ji pripada redno mesečno plačilo za mesec avgust 2017, ki ga nikoli ni prejela in da tožnica nikoli ni zatrjevala, da je toženki poleg spornega plačila nakazala še kakšen znesek, ki bi predstavljal redno mesečno plačilo in ji tudi ni predložila rednega mesečnega obračuna za mesec avgust. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre za pritožbeno novoto, ki glede na 337. člen ZPP ni upoštevna. Toženka je namreč tekom postopka na prvi stopnji ves čas zatrjevala, da je upravičena do celotnega zneska nakazila, ne pa do morebitnega nižjega zneska, prav tako ni zatrjevala, da ni prejela rednega plačila za mesec avgust in da je to zajeto v spornem nakazilu oziroma v kolikšnem znesku gre za računovodsko napako. Tudi ne drži, da naj bi iz tožničinih trditev, da so bili redni mesečni prihodki tožnice bistveno nižji in da ji redno mesečno plačilo v navedenem znesku ni pripadalo, smiselno izhajalo, da toženki v mesecu avgustu 2017 določeno plačilo pripada. Tožnica je namreč ves čas postopka zatrjevala, da toženka do plačila navedenega zneska ni bila upravičena in da ni obstajala nobena okoliščina, na podlagi katere bi toženka lahko domnevala, da neka podlaga obstaja.

7. Tožnica zatrjevanih negativnih dejstev (da za plačilo ni obstajala nobena pravna podlaga) po sami naravi stvari ne more dokazovati, zato je dokazno breme v tem primeru na toženki. Ta se je sklicevala na nasprotno, vendar teh svojih trditev ni konkretizirano pojasnila, kaj šele, da bi v zvezi s tem predložila kakšne dokaze. V tej zvezi je sicer bila zaslišana, vendar tudi s svojo izpovedjo tega ni dokazala. Izpovedala je, da je kot distributerka prejemala zaslužke v višini med 500,00 EUR in do 10.000 EUR, pred spornim nakazilom in tudi kasneje pa takšnega zneska nikoli ni prejela. Toženka je tudi trdila, da ni bila seznanjena z načinom obračuna mesečnih prihodkov, ki ji pripadajo na podlagi poslovnega sodelovanja s tožnico, vendar pa bi lahko kljub temu navedla, katere storitve je tisti mesec opravila za tožnico in kdo je sestavljal njeno prodajno mrežo, oziroma, da je tisti mesec opravila kakšne posebne dodatne storitve, ki bi opravičevale tako visoko nakazilo, a tega ni storila. Sodišče prve stopnje je tako upravičeno sledilo navedbam tožnice, da je šlo za pomotno nakazilo. Tega ne izpodbije tudi dejstvo, da je tožnica toženko o spornem napačnem nakazilu obvestila šele po enem mesecu, saj je povsem življenjsko, da tožnica kot multinacionalna družba tega ni takoj opazila.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega tudi pravilno zaključilo, da toženka že ob prejemu nakazila (v avgustu 2017) ni bila poštena. Toženka se je namreč glede na lastno izpovedbo, da je mesečno prejemala od 500 do nekaj 1000 EUR morala zavedati, da je realno bolj verjetno, da je prišlo do pomote. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bi toženka morala vedeti razlog za plačilo zneska 64.121.50 EUR, sploh glede na dejstvo, da je šlo za visok znesek, ki je bistveno odstopal od ostalih nakazil. Toženka zato ni mogla biti v dobri veri, da ji prejeti znesek dejansko pripada in bi se morala zavedati, da je pri plačilu tako visokega zneska prišlo do pomote. Poleg tega jo je tožnica v roku enega meseca pričela pozivati na vračilo prejetega zneska. Na njeno nedobrovernost pa kažejo tudi njena ravnanja v predpravdnem postopku, ko se je plačilu izmikala.

9. Po splošnem pravilu iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je med drugim pogoj za uveljavljanje povračilnega zahtevka, da je do premika premoženja od prikrajšanca k okoriščencu prišlo brez pravnega temelja. Kot je torej ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil toženki vtoževani denarni znesek na račun nakazan brez pravne podlage, zato je toženka za ta znesek neupravičeno obogatena in ga je skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je pravilno prisodilo sodišče prve stopnje, dolžna povrniti tožnici.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odgovor tožnice na pritožbo ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora te stroške kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).