Jedro

Ker je toženka v obravnavani zadevi dovoljeni izvršbi obrazloženo ugovarjala, se je postopek nadaljeval z obravnavanjem glavne stvari - s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaradi posebnosti takšnega postopka (izvršilni predlog se sedaj obravnava kot tožba v pravdi) mora tožeča stranka v nadaljevanju postopka v skladu z razpravnim načelom najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek, pri čemer verodostojna listina ne predstavlja njenih dejanskih navedb, saj gre za listino, ki ima v pravdnem postopku le dokazno vrednost – tožeča stranka z njo „samo“ dokazuje in potrjuje svoje navedbe, ne more pa jih nadomestiti (primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 256/2006 z dne 13. 9. 2006).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62226/2012 z dne 8. 5. 2012 v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo terjatve v višini 3.095,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 do plačila in plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2012 do plačila, v celoti v veljavi. Iz razlogov odločbe izhaja, da je med strankama prišlo do sklenitve podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), toženka pa obveznosti po računu, ki je predmet izvršbe v znesku 3.095,73 EUR z obrestmi, tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) ni poravnala.

2. Odločbo s pritožbo izpodbija toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej poudarja, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni navedlo ustrezne materialnopravne podlage. Dejstvo je, da je dokazno breme glede temelja in višine terjatve na tožnici. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z dejanskim stanjem in dokazi, ki jih je predložila toženka, brezpogojno verjelo tožnici, ki naj bi s predložitvijo računa izkazala temelj terjatve in njeno višino. Takšno stališče je sporno z vidika pravil o dokaznem bremenu. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je po svoji naravi prodajna pogodba, kar pomeni, da je tožnica prodala, toženka pa kupila njen izdelek. Toženka je v prvem pripravljalnem spisu obrazložila, zakaj prereka obstoj terjatve in njeno višino, tožnica pa temu ni ugovarjala, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti dejstvo obstoja terjatve in njene zapadlosti za (ne)prerekano. V nasprotju s tem je štelo za (ne)prerekano navedbo tožnice o toženkinem delnem plačilu računa. Toženka je jasno navedla, da računa ni prejela, to pa dokazala s kontno kartico tožnice. Tožnica ni ustrezno obrazložila višine terjatve, toženka pa je v prvem pripravljalnem spisu terjatvi ugovarjala. Na te trditve tožnica ni odgovorila, zato je treba izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti in zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj kljub substanciranim dokaznim predlogom, da se zaslišijo priče, naroka ni izvedlo. Sodišče prve stopnje pravdnih strank ni opozorilo na vsa pravdna dejanja, ki jih mora ali sme opraviti, o posledicah njihove (ne)izvedbe, o načinu vodenja postopka v sporu majhne vrednosti in s tem v zvezi tudi ne o možnostih, da sodišče o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi predloženih pisnih dokazov, če nobena stranka izvedbe naroka ne zahteva. Z opustitvijo izvedbe naroka je zagrešilo procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma obstoji nasprotje med razlogi, navedenimi v sodbi in vsebino listin glede temelja terjatve, njene višine, verodostojnosti predloženih računovodskih listin. To predstavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

5. Po preizkusu zadeve (v okviru dopustnih pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti) sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana odločba vsebuje dovolj tehtne, jasne in logične zaključke glede obstoja (temelja) in višine terjatve. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar sledi iz razlogov v nadaljevanju.

6. Ker je toženka v obravnavani zadevi dovoljeni izvršbi obrazloženo ugovarjala, se je postopek nadaljeval z obravnavanjem glavne stvari - s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaradi posebnosti takšnega postopka (izvršilni predlog se sedaj obravnava kot tožba v pravdi) mora tožeča stranka v nadaljevanju postopka v skladu z razpravnim načelom najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek, pri čemer verodostojna listina ne predstavlja njenih dejanskih navedb, saj gre za listino, ki ima v pravdnem postopku le dokazno vrednost – tožeča stranka z njo „samo“ dokazuje in potrjuje svoje navedbe, ne more pa jih nadomestiti (primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 256/2006 z dne 13. 9. 2006).

7. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica v vlogah z dne 12. 7. 2012 in z dne 19. 11. 2012 podala ustrezno trditveno podlago in predložila dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek po materialnem pravu. Pojasnila je, kakšna dela je za toženko opravila, že prej pa je predložila račun št. 6602/11 v znesku 6.146,40 EUR, ki je podlaga dovoljeni izvršbi, z ustrezno specifikacijo. Pojasnila je tudi, da računi, na katere se je že v ugovoru sklicevala toženka, niso predmet tega postopka, pri čemer iz listine „izpis kartice partnerja„, ki jo je predložila, izhaja, da so bili poravnani 31. 3. 2011. Toženka računu, ki je premet izvršbe ni ugovarjala, obveznost je delno poravnala (2. 3. 2012 v znesku 1.704, 27 EUR in 15. 5. 2012 v znesku 1.200,00 EUR). Glede na navedeno ne drži očitek pritožbe, da tožnica obstoja terjatve po temelju in po višini ni ustrezno obrazložila.

8. Trditvam tožnice, katera dela so bila opravljena, toženka ni izrecno ugovarjala. Je pa zatrjevala, da je tožnica knjižila večje število računov. Znesek, ki ga zajema sporni račun št. 6602/2011 (6.146,40 EUR), je toženka poravnala 31. 3. 2011, in sicer na podlagi št. 2024/11 z dne 30. 3. 2011. V ugovoru je toženka izrecno navedla, da so bila plačana tudi vsa dodatna dela in da tožnici ne dolguje ničesar več.

9. Res je, da tožnica na zadnjo vlogo toženke (vloga z dne 3. 12. 2012) ni odgovorila, kar pa še ne dopušča zaključka, za katerega se zavzema pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje dejstva v vlogi toženke z dne 3. 12. 2012 šteti za (ne)prerekana (ker jih tožnica ni zanikala) in zahtevek ob pravilni porazdelitvi materialnega trditvenega in dokaznega bremena zavrniti.

10. Dejstvo je, da je tožnica izrecno zatrjevala, da obveznosti po treh računih, na katere se sklicuje toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi (med njimi je tudi račun št. 2024/11 z dne 30. 3. 2011), niso predmet izvršbe (obveznosti po teh računih so bile poravnane 31. 3. 2011), je pa toženka v letu 2012 izvedla dve delni plačili, kar zagotovo ne bi storila, če obveznost plačila dolga ne bi obstajala. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na takšne trditve tožnice, saj iz njih izhaja zanikanje trditev toženke, da so bile obveznosti po spornem računu poravnane že 31. 3. 2011, in to na podlagi računa 2024/11 z dne 30. 3. 2011, pri čemer toženka ni pojasnila, na kaj pa se nanašajo delna plačila, realizirana v letu 2012. Trdila je le, da je tožnica knjižila večje število računov, kot jih ima sama knjiženih v kartici prometa za tožnico. Povsem na mestu je pomislek sodišča prve stopnje, izražen v točki 10 obrazložitve, da so trditve toženke o poravnavi sporne obveznosti v znesku 6.146,40 EUR na dan 31. 3. 2011 na podlagi računa št. 2024/11 z dne 30. 3. 2011, ki je sicer glasil na znesek 7.144,32 EUR, v nasprotju z izkazanimi delnimi plačili v letu 2012. Pri tem pa ni odveč opozoriti na nedoslednosti (celo nasprotja) v trditvah toženke, ki je v ugovoru zatrjevala, da je plačala tudi vsa dodatna dela, opravljena na podlagi podpisanih naročilnic, v vlogi z dne 3. 12. 2012 pa je navedla, da dodatnih naročil z njene strani ni bilo.

11. Glede na navedeno je evidentno, da je sodišče prve stopnje med pravdni stranki pravilno porazdelilo materialno trditveno in dokazno breme in na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev. Razloge za sprejeto odločitev je dovolj tehtno obrazložilo, tako da je izpodbijano odločbo objektivno mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo tudi nima pomislekov, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba, saj sta se stranki dogovorili, da bo tožnica za toženko izvedla določene storitve (dobava in montaža opreme za Hotel City III v Mariboru), toženka pa ji bo za opravljeno delo plačala (619. člen OZ).

12. Utemeljen tudi ni očitek procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe v točki 4 in 5 pojasnilo, zakaj glavne obravnave ni opravilo (nobena od strank izvedbe naroka ni zahtevala, sodišče pa je ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih dokazov – toženka ni navedla takšnih pravno relevantnih dejstev, zaradi katerih bi bilo treba glede na sporno dejansko stanje med strankama razpisati narok). Pri tem sodišče druge stopnje soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da toženka izvedbe naroka ni zahtevala. Zahteva za izvedbo naroka, ki za stranki ustvarja pomembne pravne posledice, mora biti jasno in nedvoumno izražena. Sodna praksa, ki se je v podobnih primerih že izoblikovala, nanjo se sklicuje tudi izpodbijana sodba, dokaznemu predlogu za zaslišanje prič (enako velja za dokaz z zaslišanjem strank) ne pripisuje pravne narave zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu tudi ugodi. Ni pa sodišče prve stopnje dolžno stranke pozivati, da se izjavijo o tem, ali zahtevajo narok ali ne. Še toliko bolj to velja za postopke, v katerih sodelujejo kvalificirani pooblaščenci, saj slednjim pravila postopka niso in ne smejo biti nepoznana.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).