Jedro

Zapustnikov sin, ki je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo njegovemu pokojnemu očetu vrnjeno nacionalizirano premoženje, ne more biti zakoniti dedič tega denacionaliziranega premoženja zapustnika - pred njim umrlega očeta, ker se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizacijo in tudi pokojnikova zapuščina (denac. prem.) preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti te odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju potrdi.

Obrazložitev

Po dopolnjenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o dedovanju znova ugotovilo, da predstavlja zapuščinsko maso po pok. Jo. S. v tem novem zapuščinskem postopku denacionalizirano premoženje - nepremičnine vl.št. 4357 k.o. D. Ugotovilo je, da zapustnik ni naredil oporoke in da je zato nastopilo zakonito dedovanje ter je za zakonite dediče zapuščine razglasilo M. B. do 1/6, T. H. in M. H. vsakega do 1/18, V. M. Š. do 1/3, M. S. pa do 1/18 in še do 1/3, ker je zapustnikova vdova F. S. med zapuščinskim postopkom umrla, svoj zakoniti dedni delež pa je z oporoko zapustila M. S. Zoper sklep sta se pravočasno pritožili zakoniti dedinji M. B. in V. M. Š. Navajata, da je bil popravek 78. člena ZDen objavljen v Uradnem listu dne 25.9.1998 in da velja šele od tedaj dalje, ne more pa veljati retroaktivno. V primeru dedovanja po J. S. je sodišče odločalo po ZDen, ki naj bi imel retroaktivno moč, pri odločitvi o veljavnosti oporoke F. S., ki je razpolagala s premoženjem, ki ga še ni imela, pa se je postavilo na drugačno stališče in sicer, da v tem primeru ne veljajo določila ZDen in tudi ne določila ZD in da je oporoka pravno veljavna. Sodišče torej ni pri odločanju razlagalo predpise v obeh primerih enako. Sodišče bi moralo ali priznati, da je J. S. dedič po pokojnem Jo. S. in po enakem kriteriju odločiti o veljavnosti oporoke, oziroma v nasprotnem primeru, če ne prizna J. S. kot dediča in s tem zvečanje deležev pritožnic, bi moralo po enakih kriterijih odločiti, da F. S. ni mogla razpolagati s premoženjem, ki ga ni imela. Pritožnici predlagata, naj pritožbeno sodišče zato izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe v zvezi z retroaktivno veljavnostjo Zakona o denacionalizaciji poudarja, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen - B, Ur.l. RS štev. 65/98) v 27. členu izrecno določa, da se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno določbo zato ravnalo pravilno in zakonito, saj je pri svoji odločitvi upoštevalo določbe tega zakona. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu z dne 21.10.1998 zapisalo, da je za ugotovitev kdo so dediči denacionaliziranega zapustnikovega premoženja odločilen trenutek, ko je postala pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postala odločba o denacionalizaciji zapustnikovega premoženja pravnomočna 31.5.1993, da je J. S. umrl že 15.12.1988, F. S. pa je umrla 12.12.1993. J. S. je torej umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, F. S. pa po pravnomočnosti navedene odločbe. Po določbi 1. odstavka 125. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS štev. 15/76 in 23/78) je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Po določbi 1. in 2. odstavka 78. člena ZDen pa se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in tudi pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti te odločbe. Glede na navedeno J. S., ki je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji zapustnikovega premoženja, ni dedič tega premoženja po pok. Jo. S., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Drugačen pa je položaj pok. F. S. Umrla je po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji zapustnikovega premoženja in je bila torej v času smrti že lastnica premoženja, ki ji je pripadlo v višini dednega deleža iz zapuščinske mase denacionaliziranega premoženja po pok. Jo. S. V teku zapuščinskega postopka se je priglasila k dedovanju svojega zakonitega dednega deleža in ga je tudi sprejela. Zapustnikovo premoženje je celota njegovih premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih je imel ob smrti. Zato ni odločilno dejstvo, da F. S. v času naprave oporoke v letu 1990 še ni bila lastnica premoženja, ki ji je pripadlo v višini dednega deleža iz zapuščine po pok. J. S. Zato je sodišče pravilno odločilo, da je potem, ko je ugotovilo, da je F. S. že dne 10.10.1990 napisala oporoko, v kateri je izrecno zapisala, da vse svoje premično in nepremično premoženje (torej vse premoženje, ki ga bo imela ob smrti) zapušča M. S., upoštevalo oporoko F. S. in ker je bila pokojna F. S. v času smrti že lastnica premoženja, ki ji je v višini dednega deleža pripadlo iz zapuščine po pok. Jo. S., razglasilo za dediča zakonitega dela, ki bi pripadel pok. F. S., do 1/3 M. S. Po obrazloženem so vse pritožbene navedbe pritožnic neutemeljene in neutemeljena je s tem njuna pritožba v celoti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 163. členom ZD).