Jedro

Molka toženke po seznanitvi s položitvijo kupnine pri notarju ni moč presojati kot ravnanja, ki izraža voljo za sklenitev pogodbe s spremenjeno vsebino, saj dejstvo, da naslovnik molči, ne pomeni, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 30. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo od toženke zahteva denarno odškodnino za škodo, ki mu je nastala, ker toženka ni hotela realizirati prodajne pogodbe za delež na nepremičnini, ki jo je prodajala. Trdi, da je sprejel ponudbo in svojo obveznost iz prodajne pogodbe izpolnil. 2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sodbi očita kršitev postopka zaradi pomanjkljive dokazne ocene sprejema položitve kupnine pri notarju s strani toženke ter glede izražene volje strank pogodbenega razmerja glede položitve te kupnine. Trdi, da je toženka s tem, ko ni nasprotovala položitvi kupnine pri notarju, s konkludentnim ravnanjem pristala na način, ka katerega je obveznost plačila kupnine izpolnil tožnik. Sklicujoč se na 3., 15., 52. in 58. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) trdi, da pravni posel velja, čeravno ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolni na način, ki ni predhodno opredeljen v pravnem poslu, še posebej, če druga pogodbena stranka takšnemu načinu izpolnitve ne nasprotuje, torej nanj konkludentno pristane. V konkretnem primeru toženka ni nasprotovala takšnemu načinu izpolnitve, na katerega je pristala tudi druga prodajalka. Nadalje izpostavlja, da se smejo pogodbene stranke dogovoriti drugače kot je določeno od 507. do 513. člena OZ in je zato prvo sodišče ravnalo napačno, ko ni upoštevalo, da je ta pravila moč nadomestiti ne le z eksplicitnim dogovorom, ampak tudi s konkludentnim ravnanjem. Prvo sodišče bi moralo sprejeti sklep, da je tožnik svojo obveznost v celoti izpolnil ter da do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo izključno zaradi ravnanj (opustitev) toženke. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da dialog in polemika z odločitvijo niti nista mogoča ter zato ni moč uresničiti pravice do pritožbe. Pritožbena očitka o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe glede sprejema položitve kupnine pri notarju ter presojo izražene volje strank pogodbenega razmerja v zvezi s položitvijo te kupnine, po vsebini predstavljata kritiko pravilnosti uporabe materialnega prava, ne pa postopkovne kršitve.

7. Za presojo v predmetni zadevi so pravno odločilna naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče ter katera pritožbeno sploh niti niso sporna: - da so bili toženka, njena hčerka in tožnik solastniki iste nepremičnine, - da je toženka skupaj s hčerko tožniku kot predkupnemu upravičencu poslala predkupno ponudbo (listino z naslovom Odpoved predkupni pravici), v kateri je bilo med drugim določeno, da mora biti kupnina za solastna deleža nepremičnine plačana na račun upnika (banke), - da je upnik pri notarju deponiral notarsko overjeno izbrisno dovolilo za hipoteko in nedatiran umik predloga za izvršbo z nalogom notarju A., da naj oboje izroči kupcu, ko kupec dostavi notarju A. A. izvirnik bančnega potrdila, da je plačal celotno kupnino po prodajni pogodbi, - da je tožnik toženko in drugo prodajalko obvestil, med drugim, da bo uveljavil predkupno pravico, da je izpolnil pogoj iz poziva in da je kupnino, ki naj se nakaže upniku, pravočasno deponiral pri notarju A. A., o čemer je priložil notarski zapisnik, iz katerega izhaja, pod katerimi pogoji se lahko kupnina nakaže upniku, - da je bila toženka seznanjena, da je bil znesek kupnine položen pri notarju A. A. in da temu ni nasprotovala, - da se je druga prodajalka s takšnim tožnikovim načinom izpolnitve obveznosti iz prodajne pogodbe strinjala, toženka pa ni hotela banki upnici podati vloge za izdajo izbrisne pobotnice.

8. Res je, da se volja lahko izjavi tudi s konkludentnim ravnanjem (18. člen OZ), vendar v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo potrebno presojati, ali toženkina ravnanja morebiti pomenijo voljo za sklenitev pogodbe, kot to prikazuje pritožnik.

9. Za nastanek prodajne pogodbe na podlagi predkupne pravice veljajo smiselno enaka pravila kot pri sklenitvi vsake prodajne pogodbe1. V ponudbi tožniku kot predkupnemu upravičencu sta prodajalki določili pogoje glede posameznih elementov prodajne pogodbe. Predmet tožnikove obveznosti je bilo plačilo kupnine na račun upnika. Tožnik te svoje obveznosti ni izpolnil, saj se njegov sprejem ni skladal s ponudbo, temveč je vseboval spremembe, ki so se nanašale na plačilo (znesek kupnine položen pri notarju namesto nakazan upniku). Izjava, ki izraža sprejem, obenem pa predlaga, da se ponudba spremeni ali dopolni, ni istovetna s ponudbo. Pomeni, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo prejšnjemu ponudniku (29. člen OZ)2. Ker tožnik obveznosti iz predkupne pogodbe ni izpolnil na način, ki je istoveten s ponudbo, ni prišlo do nastanka pogodbe (prvi odstavek 28. člena OZ in drugi odstavek 508. člena OZ). Toženka kot prodajalka ni bila dolžna izpolniti svoje obveznosti, saj njena obveznost izpolnitve le-te sploh ni nastala. Povedano še drugače, ker tožnik kupnine ni plačal upniku, toženka niti ni mogla dostaviti notarju A. A. izvirnika bančnega potrdila, da je tožnik plačal celotno kupnino po prodajni pogodbi, kar je bil upnikov pogoj, da ji notar A. A. izroči notarsko overjeno izbrisno dovolilo za hipoteko in nedatiran umik predloga za izvršbo. Spremenjene tožnikove ponudbe pa ni bila dolžna sprejeti, saj stranke tudi v primeru obstoja predkupne pravice vendar same odločajo, kakšna bo vsebina pogodbe (3. člen OZ). Molka toženke po seznanitvi s položitvijo kupnine pri notarju ni moč presojati kot ravnanja, ki izraža voljo za sklenitev pogodbe s spremenjeno vsebino, saj dejstvo, da naslovnik molči, ne pomeni, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 30. člena OZ). Ravnanje druge prodajalke na presojo razmerja med tožnico kot prodajalko in tožencem kot predkupnim upravičencem nima vpliva.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, ker tožnik ni plačal kupnine v skladu s pogoji iz prodajne pogodbe, je tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov, nastalih v zvezi s podajo ponudbe utemeljeno zavrnilo, saj tožnik toženkine ponudbe ni sprejel, toženka pa po tej zavrnitvi ni več izkazovala namena za sklenitev pogodbe (20. člen OZ)3. 11. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

12. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo, s katero ni uspel. Je pa dolžan toženki povrniti potrebne stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do njegovih pritožbenih navedb argumentirano opredelila (165., 154. in 155. člen ZPP).

13. Toženkini potrebni stroški znašajo 373,32 EUR. Odmera teh stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 205. V kolikor tožnik tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).

1 M. Juhart v Obligacijski zakonik (OZ) - posebni del s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 308. 2 V. Kranjc v Obligacijski zakonik (OZ) splošni del s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 255. 3 V. Kranjc v Obligacijski zakonik (OZ) splošni del s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 223.