Jedro

Med zahtevke, ki se nanašajo na denarni zahtevek (ZPP sicer govori le o zahtevku, ki se ne nanaša na denarni znesek, vendar to pomeni, da je v tem pogledu, t.j. v pogledu /ne/nanašanja na denarni znesek njegovo edino logično nasprotje zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek), ne sodijo zgolj tisti, s katerimi tožnik zahteva plačilo (torej dajatveni denarni zahtevki), marveč tudi oni, s katerimi se neposredno odloča o usodi denarne terjatve, čeprav procesno niso izraženi v dajatveni obliki.

Tožnika sta zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne in zastavno-posojilne pogodbe le glede določenega zneska in obresti, ki predstavljajo dolg prvega tožnika ter posledično ugotovitev njegovega denarnega (tako glavničnega kot obrestnega) dolga tožencu. Drugi zahtevek se tako neposredno nanaša na denarni znesek, prvi zahtevek pa je glede drugega zgolj prejudicialni in zato predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Njegov smisel in pomen se je tu v celoti izčrpal v zahtevku za ugotovitev obsega denarnega zneska dolga prvega tožnika. Drugi zahtevek predstavlja tako pravno logično izpeljavo prvega. In ker revizija zoper drugi zahtevek ni dovoljena, ne more biti dovoljena niti zoper prvi (prejudicialni) zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženčev zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku in najprej ugotovilo, v kakšnem obsegu je neveljavna posojilna in zastavno-posojilna pogodba z dne 26.9.1994 in sporazum II R 1170/94, nato pa ugotovilo, da prvi tožnik zato dolguje tožencu znesek 80.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju LB PB d.d. Krško na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled od zneska 80.000 DEM od 30.9.1994 do 30.3.1995, od 1.4.1995 dalje do plačila pa z 0,3 % dnevnimi obrestmi, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila, pri čemer se pri obračunu obresti in glavnice upoštevajo in odštejejo delna plačila v višini 3.200 DEM na dan 3.10.1994, 3.200 DEM na dan 5.1.1995, 3200 DEM na dan 5.2.1995 in 3.200 DEM na dan 3.3.1995. Višji zahtevek je zavrnilo, pri čemer se zavrnitev nanaša na zamudne obresti za čas od 1.4.1995 dalje. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da za čas od 1.4.1995 dalje tečejo 0,3 % dnevne obresti (tožnika sta zahtevala tek obresti po taki obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled).

Zoper ta del sodbe (t.j. zoper tisti del, ki tožencu priznava 0,3 % dnevne obresti od zneska 80.000 DEM za čas od 1.4.1995 do plačila) sta se pritožila tožnika, vendar je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlagata tožnika revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da sodišče ne bi smelo nuditi varstva zamudnim obrestim, ki znašajo kar 0,3 % dnevno. Take obresti so oderuške ter v nasprotju z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, ki je veljal v času sklenitve posojilne pogodbe.

Toženec je odgovoril na revizijo, pri čemer oporeka njenim pravnim stališčem in predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

1. Splošno: Med zahtevke, ki se nanašajo na denarni zahtevek (Zakon o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP sicer govori le o zahtevku, ki se ne nanaša na denarni znesek, vendar to pomeni, da je v tem pogledu, t.j. v pogledu /ne/nanašanja na denarni znesek njegovo edino logično nasprotje zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek), ne sodijo zgolj tisti, s katerimi tožnik zahteva plačilo (torej dajatveni denarni zahtevki), marveč tudi oni, s katerimi se neposredno odloča o usodi denarne terjatve, čeprav procesno niso izraženi v dajatveni obliki, npr. ugotovitev (ne)obstoja denarne terjatve, zahtevki za nedopustnost izvršbe zaradi poplačila denarne terjatve ipd. Oporo za to stališče ne daje le besedna razlaga - ZPP v 44. in 45. členu govori o zahtevku, ki se (ne) nanaša na denarni zahtevek, ne pa o zahtevku, s katerim se (ne) zahteva plačilo denarnega zneska -, marveč tudi namenska razlaga. Po določbah 42. in 43. člena ZPP, ki nesporno ne zadevajo zahtevke za plačilo, namreč izhaja, da je za določitev vrednosti spornega predmeta odločilna višina denarnega zneska obveznosti, ki je v določeni zvezi s takim zahtevkom (pri sporu o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja višina najemnine oziroma zakupnine, pri sporu o zavarovanju za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice pa znesek terjatve, ki naj se zavaruje).

2. Konkretno: Tožnika sta zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne in zastavno-posojilne pogodbe le glede določenega zneska in obresti, ki predstavljajo dolg prvega tožnika ter posledično ugotovitev njegovega denarnega (tako glavničnega kot obrestnega) dolga tožencu. Drugi zahtevek se tako neposredno nanaša na denarni znesek, prvi zahtevek pa je glede drugega zgolj prejudicialni in zato (čeprav uveljavljan že v tožbi) predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Njegov smisel in pomen se je tu v celoti izčrpal v zahtevku za ugotovitev obsega denarnega zneska dolga prvega tožnika. Drugi zahtevek predstavlja tako pravno logično izpeljavo prvega. In ker revizija zoper drugi zahtevek ni dovoljena (obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo kot vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije - prim. 39. člen ZPP), ne more biti dovoljena niti zoper prvi (prejudicialni) zahtevek. Drugačno stališče bi pripeljalo tudi do pravno nerazrešljivih problemov. Morebitna ugoditev reviziji zoper odločbo o prvem, "vzročnem" (prejudicialnem, vmesnem ugotovitvenem) zahtevku in zavrženje revizije zoper odločbo o drugem "posledičnem" zahtevku bi bila dvakrat nelogična. Prvič zato, ker bi spremenila premiso, iz katere izhaja neizpodbojna odločba o drugem zahtevku (neizpodbojna zato, ker revizija zoper odločbo o tem zahtevku ni dovoljena) in drugič, ker bi bil revidentov uspeh jalov. Pravnomočna ugotovitev, kolikšen je obseg njegovega denarnega dolga (zanj edino relevantna - kot rečeno se ugotovitev ničnosti v celoti izčrpa v ugotovitvi obsega dolga), bi namreč ostala nedotaknjena.

Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Glede na to, da odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, so bili stroški, ki so z njim nastali, nepotrebni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek za njihovo povrnitev (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).