Jedro

Na podlagi okoliščine, da se prodajajo gozdna zemljišča v obsegu 61 %, z uporabo t.i. pretežnostnega kriterija, ki se je oblikoval v sodni praksi v primerih prodaje zemljišč po različnih namenskih rabah v paketu - določena cena za vse nepremičnine skupaj, je upravni organ kot materialno podlago za ugotovitev prednostnega upravičenca uporabil ZG. Na uporabo ZG v primeru prodaje gozda napotuje prvi odstavek 23. člena ZKZ. Organ je torej za ugotovitev prednostnega upravičenca uporabil pravilen predpis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel za nakup zemljišč v solasti prodajalcev A.A. in B.B. s sprejemnikom ponudbe C.C. ter zavrnil odobritev pravnega posla, sklenjenega med prodajalcema in tožnikom. V obrazložitvi je navedel, da iz potrdila o namenski rabi zemljišč Občine A. izhaja, da prodajane parcele, ki so gozdna zemljišča, merijo kar je 61 % prodajanih zemljišč. Prodajalca sta prodajala zemljišča v kompletu za skupno kupnino 9.000,00 EUR, zato je glede na pretežnostni kriterij uporabil Zakon o gozdovih (ZG) in sicer določilo desetega odstavka 47. člena, da ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Ugotavlja, da ima kupec C.C. v lasti gozdove parc. št. 2569, 2570, 2571 in 2572, vse k.o. ..., ki so oddaljene približno 120 m od parcel 2555, 2556 in 2607, vse k.o. ..., ki se prodajajo, tožnik pa ima v solasti gozd 1821/1 k.o. ..., ki je oddaljen od parcele 2556 k.o. ..., ki se prodaja, 634 m, zato ima prednostni vrstni red kupec C.C. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v 2. točki pa je v 1. in 2. točki izreka prvostopenjske odločbe črtal parcelo 3294 ter pri parcelah 3276/2 in 3293/1 dodal besedilo "del parcele" ter posledično s sklepom vlogi C.C. in tožnika v tem delu, ki se nanašata na stavbna zemljišča, zavrgel. V obrazložitvi soglaša z razlogi prvostopenjskega organa. Spremembo odločitve prvostopenjskega organa pa obrazlaga, da so del parcele 3276/2, del parcele 3293/1 in parcela 3296 stavbna zemljišča, zato organ prve stopnje ni imel podlage v določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in ne v ZG za odobritev ali zavrnitev odobritve pravnega posla v tem delu. Odločitev v tem delu je zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev organov napačna. Ni res, da bi prvostopenjski organ ugotavljal oddaljenost gozdnih parcel od prodajnega gozda, saj je zgolj povzel izjavo strank o oddaljenosti gozdnih parcel od prodajanih. C.C. je navedel, da je njegov gozd oddaljen približno 120 m, tožnik pa, da je njegov gozd oddaljen kakšnih 500 m. Tožnik je kot prava neuka stranka menil, da oddaljenost ni pomembna, saj ima okoli prodajanih zemljišč že okoli 7 ha svojih zemljišč ter bi na ta način z nakupom dodatnih zemljišč svojo kmetijo še zaokrožil ter si tako olajšal kmetovanje na svoji ovčjerejski kmetiji. Menil je tudi, da ima kot najemnik zemljišča dodatno prednost za dejstvo oddaljenosti je menil, da ni pomembno, saj ima zemljišča, ki v naravi tudi niso pretežno gozdna, kot je bilo napačno ugotovljeno v dosedanjih postopkih, ampak gre v večini za pašnike v zakupu. Prav tako je bila volja prodajalcev, da zemljišča prodajo tožniku, kar je potrebno ne glede na določila ZG tudi upoštevati, saj je neupoštevanje volje lastnikov zemljišč v nasprotju z Ustavo RS. Organ je tako napačno ugotovil dejansko stanje glede vrste zemljišč v naravi in s tem napačno uporabil ZG, namesto pravilno ZKZ. Pa tudi, če bi moral v konkretnem primeru ravnati po ZG, ni pravilno uporabil določbe desetega odstavka, saj ni ugotavljal oddaljenosti parcele pri C.C. (približno 120 m), med tem ko je pri tožniku navedel, da je njegova parcela oddaljena 634 m, tožnik pa je navedel približno 500 m. Meni, da je smisel predkupne pravice, da ima prednost lastnik sosednjih zemljišč, ravno v tem, da se zaokrožuje kmetijska in gozdna zemljišča in s tem omogoča lažje gospodarjenje. Tožnik ima v bližini 7 ha zemljišč, kjer opravlja dejavnost ovčjereje, prav tako pa je njegova kmetija bližje prodajanim zemljiščem kot C.C. Pri uporabi določb ZKZ je treba izhajati iz teleološke razlage predpisa, kar pomeni, da se pri ugotavljanju prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev upošteva predvsem teritorialna povezanost kmetijskih zemljišč, ki olajšuje kmetijsko obdelavo in zagotavlja ter zaokroža kmetijska gospodarstva. Ne uporabljajo se določbe ZEN, ki za potrebe evidentiranja nepremičnin in urejanja meja sosednjih zemljišč opredeljujejo pojem meje (II U 504/2011). Tožnik bi z nakupom zemljišč bistveno bolj zaokrožil svoja zemljišča in bi bila torej njihova obdelava lažja in ugodnejša. Ni nepomembno tudi, da ima vsa zemljišča že več kot 10 let v zakupu. Predlaga odpravo prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe. Navaja, da ne držijo navedbe, da organ ni ugotavljal oddaljenosti med parcelami, saj je iz dokumentov zadeve razvidno, da je oddaljenost ugotavljal na podlagi vpogleda v spletne podatke aplikacije PISO. Ne držijo tudi navedbe, da bi morala organa poleg določb ZKZ in ZG upoštevati tudi voljo lastnikov zemljišč, saj se vrstni red predkupnih upravičencev ugotavlja po določbah ZKZ in ZG ter je zato upravni organ dolžan določiti predkupnega upravičenca na podlagi določb teh dveh zakonov.

5. Stranke z interesom v tem postopku B.B. in A.A. ter C.C. na tožbo niso odgovorili.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Upravni organ je v postopku odobritve pravnega posla ugotovil namensko rabo zemljišč na podlagi potrdila Občine A. št. 3502-43/2015-2 z dne 13. 2. 2015, iz katerega je izhajalo, da je 61 % prodajanih zemljišč gozdnih (12.574 m2), 34 % kmetijskih zemljišč (6.972 m2) ter 5 % stavbnih zemljišč (1.046 m2). Namenska raba prodajanih zemljišč med strankami v upravnem postopku ni bila sporna, tožnik pa v tožbi ugovarja, da je dejansko stanje glede dejanske rabe zemljišč v naravi napačno ugotovljeno. Sodišče ocenjuje njegov ugovor kot v celoti pavšalen, postavljen je zgolj na ravni povzete trditve, poleg tega pa je tudi tožbena novota, ki je sodišče glede na določbo 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne sme upoštevati. Tožnik je namreč imel možnost ugovarjati ugotovljeni namenski rabi zemljišč tekom upravnega postopka, saj je na sedaj sporni dejanski okoliščini, da je glavnina zemljišč gozdnih, in uporabi pretežnostnega kriterija pri izbiri materialne podlage za ugotovitev prednostnega upravičenca, temeljil že prvi upravni postopek, ki se je končal z odločbo Upravne enote Črnomelj z dne 16. 11. 2015. 8. Na podlagi okoliščine, da se prodajajo gozdna zemljišča v obsegu 61 %, z uporabo t.i. pretežnostnega kriterija, ki se je oblikoval v sodni praksi v primerih prodaje zemljišč po različnih namenskih rabah v paketu - določena cena za vse nepremičnine skupaj (U 2540/07 z dne 6. 1. 2009, I U 1854/2011 z dne 23. 10. 2012, III U 366/2012 z dne 13. 9. 2013), je upravni organ kot materialno podlago za ugotovitev prednostnega upravičenca uporabil ZG. Na uporabo ZG v primeru prodaje gozda napotuje prvi odstavek 23. člena ZKZ. Organ je torej za ugotovitev prednostnega upravičenca uporabil pravilen predpis.

9. Določba desetega odstavka 47. člena ZG vsebuje dva podrejena vrstna reda. Po prvem ima prednost lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Ugotoviti je treba, ali sprejemnik ponudbe s svojim zemljiščem, ki ni nujno gozd, meji na prodajano gozdno zemljišče. Kolikor na tej podlagi ni mogoče ugotoviti prednostnega upravičenca, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Ugotavlja se oddaljenost gozdov.

10. V zvezi z višjim prednostnim redom je organ ugotovil, da noben od sprejemnikov ponudbe s svojim zemljiščem ne meji na gozd, ki se prodaja, zato je v nadaljevanju raziskal oddaljenost gozdnih zemljišč sprejemnikov ponudb od prodajanih gozdnih, na podlagi podatkov PISO programa Občine A. in geodetskih podatkov, o čemer je bil tožnik seznanjen z dopisom Seznanitev v zadevi odobritve pravnega posla z dne 13. 4. 2017, in na ugotovitev, da ima C.C. v lasti gozdove, parcele 2569, 2570, 2571 in 2572, vse k.o. .., ki so oddaljene približno 120 m od prodajanih parcel 2555, 2556 in 2607 k.o. ..., in sam tožnik parcelo 1821/1 k.o. ..., ki je oddaljena od parcele 2556 k.o. ..., ki se prodaja, 634 m2, ni ugovarjal. Sodišče zato njegovemu ugovoru, da organ oddaljenosti ni ugotavljal, ne more slediti. Oddaljenost parcel je organ ugotavljal in ni izhajal le iz navedb tožnika in C.C., ki sta jih v zvezi z oddaljenostjo svojih parcel od prodajanih gozdnih, navedla.

11. Sodišče glede na navedeno ne more upoštevati tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava - uporabo ZKZ v obravnavanem primeru, in razlogov, ki jih v zvezi z ZKZ tožnik navaja in utemeljuje prednostno pravico nakupa na podlagi tega zakona pred sprejemnikom ponudbe, ki mu je bil pravni posel odobren.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Sodišče predlaganih dokazov, zaslišanja tožnika in C.C., ni izvedlo, saj tožnik predloga ni substanciral, torej ni navedel v zvezi s katero sporno okoliščino glede na ugotovljeno dejansko stanje naj sodišče predlagana dokaza izvede. Ostali predlagani dokazi so del ugotovitve upravnega organa in del upravnega spisa ter jih je sodišče presojalo v zvezi s pravilnostjo in popolnostjo ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.