Jedro

Komunalni prispevek se lahko odmeri tudi za posamezno vrsto komunalne opreme (npr. le za kanalizacijo), pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme.

Občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme, vendar je izpolnjevanje te obveznosti odvisno od obsega razpoložljivih finančnih sredstev. Občina lahko v primeru, ko te svoje obveznosti ne more realizirati v času, ki bi bil sprejemljiv za investitorja, ki želi graditi na stavbnem zemljišču, z njim sklene pogodbo o opremljanju. Vendar (ne)sklenitev pogodbe o opremljanju v obravnavani zadevi nima vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, morebitna škoda, ki s tem nastaja investitorju, pa je predmet pravdnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 354-186/2012-07 z dne 4. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne odmeri komunalnega prispevka za novogradnjo objektov v prostorskih enotah PE1, PE3, PE4 in PEJ5, na tam naštetih zemljiščih v k.o. … in k.o. …. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so zemljišča, na katerih želi tožnica graditi, komunalno neopremljena. Ker toženka izgradnje komunalne opreme, potrebne za funkcioniranje načrtovanih objektov, nima predvidene v načrtu razvojnih programov za tekoče in naslednje leto, se komunalni prispevek ne odmeri.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Poudarja, da je občina upravičena zaračunati komunalni prispevek le za tisto nezgrajeno komunalno opremo, ki je vključena v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto, kot to določa 2. točka prvega odstavka 72. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Občina res lahko sklene z investitorjem pogodbo o opremljanju, vendar pa tožnica ne more zahtevati njene sklenitve, saj zakon take dolžnosti občine ne predpisuje. Zato sklenitev omenjene pogodbe ni pogoj za pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Treba je namreč ločiti upravni postopek odmere komunalnega prispevka od civilnopravnega posla, ki ni predmet odmernega postopka.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se je njen zahtevek nanašal ne le na odmero komunalnega prispevka ampak tudi na sklenitev pogodbe o opremljanju stavbnega zemljišča. O slednjem toženka ni odločila, s čimer je kršila 207. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V nadaljevanju tožnica opisuje potek svojih prizadevanj za sklenitev pogodbe o opremljanju, v okviru katerih je toženki med drugim poslala projekt št. 6656 oz. program opremljanja stavbnih zemljišč za dele območij urejanja ŠS2/2-1 in ŠS2/2-2 Korotansko naselje. Pojasnjuje, da je pravna podlaga za sklenitev pogodbe o opremljanju 26. člen Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠS2/2-1 in ŠS2/2-2 Korotansko naselje (Uradni list RS, št. 64/09, v nadaljevanju OPPN) in da v njem glede sklenitve pogodbe ni zaslediti besedice „lahko“. Kljub temu ji je toženka v dopisih z dne 26. 3. in 10. 5. 2012 odgovorila le, da odločbe o komunalnem prispevku ne more izdati iz prej navedenih razlogov, medtem ko se o zahtevi za sklenitev pogodbe ni opredelila. Nadalje navaja, da odločbe ni mogoče preizkusiti, saj toženka svoje ugotovitve, da zemljišča niso komunalno opremljena, ni pojasnila, s čimer ji je bila kršena pravica do pravnega varstva. Tožnica namreč ne razume, kako lahko toženka navaja, da zemljišča komunalno niso opremljena, hkrati pa davčnemu organu pošilja podatke, potrebne za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki da naj nadomestilo odmeri upoštevaje komunalno opremljenost (npr. vročevod). Glede na vse navedeno je na strani toženke pričakovala določene aktivnosti, še zlasti, ker ta izgradnje nove komunalne opreme nima niti predvidene, kljub temu da je dolžna zagotavljati izgradnjo komunalne opreme. Zemljišča v lasti tožnice pa je treba čim prej opremiti, saj je to pogoj za gradnjo stanovanjskih in drugih objektov. Meni, da ji občina na ta način jemlje ustavno zagotovljene pravice. Obveznost občine iz 77. člena ZPNačrt je namreč treba razlagati tako, da mora občina sama zgraditi komunalno opremo, če pa za to nima virov, mora skleniti pogodbo o opremljanju. Tako ravnanje se zahteva tudi zato, ker investitorju sicer nastaja škoda. Poleg tega, da toženka ni odločila o zahtevku za sklenitev pogodbe o opremljanju kot upravne pogodbe, je kršila še tretji odstavek 7. člena ZUP. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek z navodilom, da mora skleniti pogodbo o opremljanju. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), ki se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zaradi tega je občina upravičena do povrnitve dela stroškov gradnje komunalne opreme v obliki komunalnega prispevka, ki ga je dolžan plačati zavezanec (prvi odstavek 79. člena). Občina lahko zato odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena).

Iz navedenih določb izhaja, da se komunalni prispevek lahko odmeri tudi za posamezno vrsto komunalne opreme (npr. le za kanalizacijo), pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Za odmero komunalnega prispevka torej ni zahtevano, da mora biti stavbno zemljišče opremljeno v celoti z vsemi vrstami komunalne opreme, to je v obsegu, na podlagi katerega je mogoče šteti stavbno zemljišče za opremljeno v smislu prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. Navedeni člen je v času izdaje izpodbijane odločbe določal, da se stavbno zemljišče šteje za opremljeno: 1. če je v tej enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežje druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine, ali 2. če je v prostorskem aktu občine predvidena komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture vključene v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Okoliščina, ali je stavbno zemljišče opremljeno, je namreč relevantno v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja glede na to, da je bilo v drugem odstavku istega člena določeno, da je gradnja objektov dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih oz. v okviru presoje, ali je v zadevi izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 7. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) o tem, ali je zemljišče opremljeno do te mere, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta.

Glede na navedeno je stališče toženke, da se komunalni prispevek ne odmeri, ker tožničina stavbna zemljišča še niso opremljena s komunalno opremo, ki je potrebna za funkcioniranje načrtovanih objektov, investicije v ta namen pa niso predvidene v načrtu razvojnih programov za tekoče in naslednje leto, napačno. V tem delu je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Iz tožbe je nadalje razvidno, da je tožnica zahtevala odmero komunalnega prispevka za novogradnjo objektov na zemljiščih, ki jih ureja OPPN. Kot ugotavlja sodišče, so njena zemljišča, ki so našteta v izreku izpodbijane odločbe, navedena v 6. členu, ki določa območje OPPN. V 2. točki 23. člena OPPN navaja, da je na obravnavanem območju zgrajeno sekundarno javno kanalizacijsko omrežje v mešanem sistemu za odvod komunalne odpadne in padavinske vode. V prvem odstavku 24. člena je določeno, da je podlaga za odmero komunalnega prispevka Program opremljanja stavbnih zemljišč za dele območij urejanja ŠS 2/2-1 in ŠS 2/2-2 Korotansko naselje, ki ga je izdelal … d.d., pod številko projekta 6656, v maju 2009, v drugem odstavku pa so določene podlage za odmero komunalnega prispevka (skupni stroški gradnje komunalne opreme, obračunski stroški nove komunalne opreme, obračunski stroški obstoječe komunalne opreme, obračunska območja za novo komunalno opremo in za obstoječo sekundarno komunalno opremo in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka).

Iz teh določb izhaja, da na območju obstaja že zgrajena (obstoječa) komunalna oprema, za katero Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07) v 1. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je obstoječa komunalna oprema tista komunalna oprema, ki je že zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe. Po četrtem odstavku 4. člena pa se komunalni prispevek lahko odmeri tudi za predvideno komunalno opremo, torej pred tem, ko je zavezancu omogočena priključitev oz. njena uporaba, pod pogojem, če je njena gradnja predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu. Dejstvo je, da se toženka v izpodbijani odločbi sklicuje na to, da izgradnja nove komunalne opreme ni predvidena v načrtu razvojnih programov za tekoče in naslednje leto, kar omogoča sklepanje, da je odločala le o odmeri komunalnega prispevka za še nezgrajeno komunalno opremo. Ker iz določb OPPN in programa opremljanja izhaja, da se na tem območju nahaja že obstoječa komunalna oprema, zaradi česar ni mogoče izključiti, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka za že zgrajeno komunalno opremo, odločba pa o tem nima razlogov, se sodišče strinja s tožnico, da odločbe ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljeno pa je tožničino stališče, da bi morala toženka z odločbo odločiti tudi o njeni zahtevi z dne 12. 3. 2012 za „izdajo“ pogodbe o opremljanju stavbnega zemljišča. Drži, da občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme, vendar pa ne more biti dvoma, da je izpolnjevanje te obveznosti odvisno od obsega razpoložljivih finančnih sredstev. Drži tudi to, da lahko občina v primeru, ko te svoje obveznosti ne more realizirati v času, ki bi bil sprejemljiv za investitorja, ki želi graditi na stavbnem zemljišču, z njim sklene pogodbo o opremljanju (prvi odstavek 78. člena ZPNačrt). Po tej določbi gre za pogodbo, s katero se lahko investitor in občina dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, kar pomeni, da sklenitev pogodbe ni obvezna, niti občina o njeni izdaji ne odloča enostransko v smislu investitorjeve pravice s področja upravnega prava (prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 2. člena ZUP). Ker je sklenitev pogodbe odvisna le od volje strank, v tem delu torej ni podlage za uporabo določb ZUP, po katerem morajo postopati organi samoupravnih lokalnih skupnosti, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (prvi odstavek 1. člena ZUP).

Sodišče se sicer strinja s tožnico, da naj bi občina v primeru, ko na zemljiščih v skladu s svojimi prostorskimi akti dopušča gradnjo, teh zemljišč pa komunalno ne opremi oz. ne zagotavlja, da bo komunalna oprema vključena v občinskem načrtu razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto, z investitorjem, ki želi graditi, sklenila pogodbo o opremljanju. V nasprotnem primeru je gradnja na teh zemljiščih, čeprav dopuščena v prostorskih predpisih, dejansko onemogočena. Ker tovrstna dolžnost občine v zakonu ni določena, primernost take ureditve pa ni predmet tega upravnega spora, je neutemeljena tožničina zahteva, naj sodišče toženki naloži sklenitev pogodbe. To pomeni, da (ne)sklenitev pogodbe o opremljanju v obravnavani zadevi nima vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, morebitna škoda, ki s tem nastaja investitorju, pa je predmet pravdnega postopka. Nenazadnje je toženka sama v 26. členu OPPN določila, da posamezen investitor načrtovane prostorske ureditve v prostorskih enotah od PE1 do PE8 in Mestna občina Ljubljana v skladu s programom opremljanja skleneta pogodbo o opremljanju, v kateri se določijo obveznosti investitorja pri izvedbi objektov in ureditev, ki so v javno korist. V zvezi s tem sodišče še dodaja, da ZPNačrt tudi v primeru, ko občina v skladu z 78. členom z investitorjem sklene pogodbo o opremljanju, v njej navede tudi del komunalnega prispevka iz četrtega odstavka tega člena, ki ga mora investitor še plačati (5. točka drugega odstavka), torej komunalni prispevek za že zgrajeno komunalno opremo, če bo nanjo priključil komunalno opremo, ki jo bo sam zgradil (četrti odstavek istega člena). V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 283/2009 z dne 3. 3. 2011 pogodba o opremljanju stavbnega zemljišča sama zase ne izključuje izdaje odločbe o odmeri (preostalega dela) komunalnega prispevka.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).