Jedro

Da bi sodišče lahko ugotovilo (in posledično odločilo), kateri konkretno del parcele se lahko vrne v naravi (in kateri ne, ker na primer po delu poteka poteka javna pot), je predhodno potrebno parcelo razparcelirati, t. j. natančno določiti parcelne meje upoštevajoč relevantne trditve udeležencev glede poteka mej(e), kar v obravnavani zadevi zaradi pomanjkljivega trditvenega in dokaznega gradiva ni bilo mogoče (kljub pozivu predlagateljem, da predlog konkretizirajo).

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim delnim sklepom (pritožbeno sodišče ga v delu, ki ni izpodbijan in je pravnomočen, ne povzema) je sodišče prve stopnje (točka II. izreka) nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan vrniti v last in posest prvemu predlagatelju ter drugi in tretji predlagateljici v izreku sklepa natančno navedene parcele oziroma navedene solastninske deleže parcel v k. o. X in k. o. Y, drugi nasprotni udeleženki (točka III. izreka) je naložilo, da navedenim trem predlagateljem vrne v last in posest 15/637-tin parc. št. 922/0 k. o. Z ter parc. št. *114/0 k. o. Y, zavrnilo pa predlog predlagateljev v delu (točka VI. in VII. izreka), ki se nanaša na vrnitev v izreku sklepa natančno naštetih parcel oziroma delov parcel v k. o. Z, k. o. A, k. o. X in k. o. Y ter na vrnitev stavbišč (VII. izreka) v k. o. C, k. o. Z, k. o. D in k. o. Y. 2. Zoper uvodoma navedeni delni sklep se pritožujejo predlagatelji, nasprotni udeleženec ter druga nasprotna udeleženka.

3. Druga nasprotna udeleženka se pritožuje zoper III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede parc. št. 922/0 k. o. Z meni, da je zaradi obstoja ovir po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. M. je v tej zadevi uveljavljalo obstoj ovir po 32. členu ZDen za več nepremičnin, tudi za navedeno, saj gre za večstanovanjske stavbe, poslovne stavbe in garaže ter funkcionalna zemljišča, kot so parkirišča, ceste, poti, dvorišča, igrišča, zelene površine, čemur predlagatelji niso nasprotovali. Navedena parcela v naravi predstavlja pozidano stavbno zemljišče oziroma funkcionalno zemljišče k objektom, ki so v upravljanju M. Za vračilo te nepremičnine v naravi tako nesporno obstoji ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je navedena nepremičnina predstavljala nezazidano stavbno zemljišče že na dan 11. 3. 1993, kar izhaja iz potrdila o namenski rabi in da sam status stavbnega zemljišča naj ne bi predstavljal ovire za vračilo v naravi. Ugotovitev, da nepremičnina predstavlja stavbno zemljišče, je kontradiktorna z odločitvijo. Glede parcele številka *114/0 k. o. Y pa pritožnica meni, da ni zavezanka za vračilo te parcele v naravi. Sodišče glede te nepremičnine ugotavlja, da v naravi predstavlja stavbišče in da je pri tej nepremičnini vknjiženo splošno ljudsko premoženje, taka ugotovitev pa ni pravilna. Pritožnica ugotavlja, da ta nepremičnina nima določenega upravljalca, iz evidence Geodetske uprave RS pa izhaja, da ta nepremičnina v naravi predstavlja gozdno zemljišče, po namenskosti pa gre za območje stavbnih zemljišč. Kot začasni upravljalec je vpisana v katastru prva nasprotna udeleženka. Zato bi bil zavezanec za vračilo v naravi za to nepremičnino lahko kvečjemu nasprotni udeleženec ali prva nasprotna udeleženka, nikakor pa ne pritožnica.

4. Nasprotni udeleženec v pritožbi meni, da je sodišče pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, pritožuje pa se tudi zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter postopkovnih nepravilnosti, saj da sodišče pri odločanju ni upoštevalo vseh njegovih ugovorov in navedb, svojih stališč pa ni dovolj jasno obrazložilo in se ni opredelilo do vseh navedb in utemeljitev pritožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da sodišče ni upoštevalo, da obstajajo za vračilo v naravi ovire, saj sodišče nepravilno ni upoštevalo, da nekatere predmetne parcele (gre za obveznost vrniti 38 celotnih parcel oziroma delov parcel, ki predstavljajo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove v lasti RS), ki so dejansko opredeljene kot naravne vrednote (naravna vrednota oziroma krajinski park) dejansko izvzete iz pravnega prometa tako po Zakonu o ohranjanju narave (85. člen), kakor tudi po Zakonu o varstvu naravne in kulturne dediščine. Upoštevajoč 3. točko 19. člena ZDen to pomeni, da so v tem primeru podane ovire za vračilo v naravi in pritožnik odločitve sodišča prve stopnje ne sprejema. Nadalje meni, da sodišče ni pravilno sprejelo odločitve o deležu parcel, ki se vračajo v naravi, vsaj glede sedmih parcel, nanašajočih se na k. o. X ter štirih parcel, nanašajočih se na k. o. Y. Sodišče je namreč odločilo o vračilu prevelikih deležev nekaterih nepremičnin (v pritožbi podrobno navaja parcele, obveznost vrnitve v deležu ter dejansko možnost vračila). Sodišče ni pojasnilo, na kakšni osnovi in kako je določilo predmetne deleže parcel za vračilo v naravi, zato odločitve niti ni možno ustrezno preveriti. Navedeni deleži so drugačni od tistih, ki izhajajo iz podatkov, s katerimi razpolaga pritožnik. Glede parcele št. 777/60 k. o. X pa je pritožnik že v maju 2003 izpostavil, da gre v konkretnem primeru za pot. Glede navedenih parcel v k. o. Y in k. o. X pa meni, da sodijo v register naravnih vrednot oziroma spadajo na območje Nature 2000 oziroma to je ekološko pomembno območje, kar predstavlja ovire za vračilo v naravi, pri čemer pritožnik predvsem graja stališče sodišča prve stopnje o neobstoju omejitev pridobivanja lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Navedene nepremičnine predstavljajo naravno vrednoto oziroma Krajinski park, zato so izvzete iz pravnega prometa, nasprotno stališče pa je napačno.

5. Zoper sklep se glede zavrnitve predloga v točkah VI, razen glede parc. št. 878/2 k. o. Z, 290/6 k. o. Y in 896/0 k. o. X, in VII izreka sklepa pritožujejo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podredno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztrajajo pri vračilu parcel oziroma njih delov v izpodbijanem delu. Opozarjajo, da so že v samem predlogu kot tudi v drugih vlogah izrecno pojasnili, da zahtevajo vračilo celotnega zaplenjenega premoženja, in to v kolikor je le mogoče v naravi, če pa se ga v naravi ne da vrniti, v obliki odškodnine (obveznic, ki jih izdaja Slovenska odškodninska družba) za tovrstno zaplenjeno premoženje. Že od samega začetka so torej postavili podredni zahtevek (predlog) za vračanje in pri njem še vedno vztrajajo. V predmetnem nepravdnem postopku gre za odškodovanje predlagateljev. Glede na dejstvo, da je sodišče z vmesnim sklepom že odločilo, da se vračajo nepremičnine, tudi vse v tej pritožbi navedene, je po mnenju pritožnikov sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kajti predlagatelji so tekom postopka večkrat predlagali angažiranje izvedenca geodetske stroke za ugotovitev vseh parcel, ki se vračajo. V kolikor je sodišče štelo, da bi bilo potrebno glede na ugovore nasprotnih udeležencev določene parcele razparcelirati ali pa ugotoviti kolikšen in kateri njihov del se vrača v naravi in v kateri obliki odškodnine, v obveznicah, bi bilo sodišče dolžno angažirati predlaganega izvedenca geodetske stroke. V kolikor je sodišče ugotovilo, da se določenih nepremičnin ne da vrniti v naravi, ker za to obstojijo ovire, bi pač angažiralo izvedenca gradbene oziroma kmetijske stroke, katerega izvedba je bila prav tako dokazno predlagana. Ni namreč potrebno vselej za vsako parcelo posebej opredeljevanje predlagateljev do načina vračila, če je takšen predlog podan že od vsega začetka. Predlagatelji vsekakor ne sprejemajo zavrnitve predloga v točki VII napadenega sklepa. Pravni prednik predlagateljev je bil lastnik številnih stavbnih zemljišč, glede katerih vseh je sodišče predlog predlagateljev zavrnilo. Predlagatelji so imeli oziroma še vedno imajo izjemne težave pri identifikaciji zgradb, ki so bile postavljene v času odvzema na vseh teh parcelah. Zato so predlagatelji zgolj skrčili svoj zahtevek oziroma predlog tako, da zahtevajo zgolj še vračilo teh parcel v obliki odškodnine, ocenjene s strani ustreznega sodnega izvedenca oziroma cenilca. Vse parcele, kot so bile označene, so bile pozidana stavbna zemljišča, saj so imela v času odvzema status stavbišča. Zato ni mogoče sprejeti tolmačenja sodišča, da se ne da oceniti vrednost stavbnega zemljišča, ne da bi se pri tem ocenjevalo tudi vrednost same stavbe. Za ocenjevanje stavbnih zemljišč obstajajo posebne določbe pravilnikov, ki se dajo brez vsake težave uporabiti, ne da bi se pri tem ocenjevalo tudi vrednost same stavbe. Predlagatelji se zavedajo, da s tem sami sebe oškodujejo, vendar se nikakor ne oškodujejo tako, da izgubijo celotno odškodnino za podržavljene parcele. Vsekakor ni namen predmetnega postopka, da predlagatelji ne prejmejo v že pravnomočnem vmesnem sklepu naslovnega sodišča vrnjene parcele, pač pa da prejmejo vsaj delno odškodnino za le-te. Sodišče je bistveno kršilo postopkovne določbe, saj je odprto le še vprašanje glede načina in obsega vračila, ne pa o tem, da se premoženje ne vrača. 6. Na pritožbo predlagateljev je odgovoril nasprotni udeleženec, ki se s pritožbenimi trditvami ne strinja, meni da za ugoditev pritožbi ni podlage in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. V odgovoru soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje ter odločitvijo, vsaka drugačna odločitev pa bi predstavljala odločitev mimo predlogov in mej, ki so jih postavili predlagatelji sami in torej mimo pravil postopka, kot takšna pa nepravilna. V zvezi z nepremičninami iz točke VI. izreka opozarja, da je bil zahtevek predlagateljev postavljen kot zahtevek za vračilo navedenih parcel v naravi, kot zavezanec pa opredeljen nasprotni udeleženec in nihče drugi, predloga pa tudi niso ustrezno specificirali in postavili v okviru zahtevanega in pričakovanega trditvenega bremena, v pritožbi pa zgolj na splošno trdijo, da se z odločitvijo ne strinjajo. Zaradi ovir v naravi je nasprotni udeleženec za navedene parcele vračilu v naravi ves čas nasprotoval, ker obstajajo ovire za vračilo v naravi, nasprotni udeleženec pa v skladu s predpisi in ne more biti zavezanec za vračilo. Sodišče je pravilno sledilo ugovorom nasprotnega udeleženca, ki ne more biti zavezanec za vračilo, ni pa moglo naložiti vračila zavezancu, od katerega predlagatelji tega niso zahtevali. Sodišče solastninskega deleža brez ustreznih predlogov in dokazil v tej smeri ni moglo določiti samo in je ravnalo prav, ko je zaradi premajhne substanciranosti in določnosti v okviru trditvenega in dokaznega bremena na strani predlagateljev zahtevek v tem delu zavrnilo. Pravilna je tudi odločitev v točki VII. izreka, ki naj bi po navedbah predlagateljev v času podržavljenja predstavljala stavbišča in so zanje zahtevali vračilo s plačilom odškodnine. Sklicuje se na razloge izpodbijanega sklepa in nemožnost oziroma neustreznost predlagane cenitve. Predlagatelji tudi v pritožbi zgolj posplošeno in brez ustrezne argumentacije ter pojasnil nasprotujejo jasnemu in konkretiziranemu stališču sodišča, da bi morali že v okviru postopka podati navedbe in predlagati dokaze v smeri določitve odškodnine, saj sodišče brez tovrstnih podatkov tudi s pomočjo izvedenca ne bi moglo pravilno in zakonito določiti odškodnine oziroma bi bilo angažiranje izvedenca brez vnaprej znanih opredelitev nalog, še posebej pa brez verodostojnih podatkov, nesmiselno. Zato je pritožba neutemeljena.

7. Na pritožbo predlagateljev je odgovorila tudi prva nasprotna udeleženka, ki v odgovoru meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče popolnoma jasno in s potrebno skrbnostjo podalo vse razloge odločitve in ni nikakršnega dvoma v pravilnost le-te. Še posebej soglaša z odločitvijo glede parcele *91/1 k. o. Z, kar sicer velja za današnje parcele št. 1252/1 in 1252/2. 8. Nasprotni udeleženec je odgovoril tudi na pritožbo druge nasprotne udeleženke, a tega pritožbenega odgovora pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj takega pravnega sredstva nasprotni udeleženec nima (niti zanj nima pravnega interesa).

9. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi druge nasprotne udeleženke:

10. Zgolj navrženi in protispisni so pritožbeni očitki, da parc. št. 922/0 k. o. Z zaradi obstoja ovir po določbah ZDen ni mogoče vrniti v naravi, ker da gre za pozidano stavbno zemljišče oziroma funkcionalno zemljišče k objektom v upravljanju M. Gre za nezazidano stavbno zemljišče, pritožnica pa ni zatrjevala obstoja kakršnihkoli ovir za vrnitev po prvem in drugem odstavku 32. člena ZDen. Razlogi odločitve sodišča prve stopnje glede navedene nepremičnine so povsem jasni, materialno pravo pa pravilno uporabljeno. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek glede parcele številka *114/0 k. o. Y, saj ne drži, da ta nepremičnina nima določenega upravljalca, kar mimogrede predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, upoštevajoč da pritožnica v teku postopka ugovorov v zvezi s to nepremičnino ni podala in ni ugovarjala, da ni lastnica te nepremičnine. Da gre za lastništvo pritožnice pa nenazadnje izhaja tudi iz tretjega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ). Zato ne drži pritožbeni očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje glede navedene parcele.

K pritožbi nasprotnega udeleženca:

11. Zakaj naj bi sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o deležu parcel, ki se vračajo v naravi glede sedmih parcel, nanašajočih se na k. o. X ter štirih parcel, nanašujočih se na k. o. Y, iz pritožbe ni jasno, pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo o vračilu prevelikih deležev navedenih nepremičnin pa je zgolj navržen in nekonkretiziran. Pri tem je pravno povsem nepomembno, da se navedeni deleži razlikujejo od podatkov pritožnika. Prav enako pa velja glede deleža parcele št. 778/32 k. o. X. Glede pritožbenega očitka, da se sodišče ni opredelilo do navedbe pritožnika v zvezi s parcelo št. 777/60 k. o. X, pa gre za protispisno pritožbeno trditev. Drži namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnik v tem delu zahtevku ni ugovarjal ob nadaljnji ugotovitvi, da za vračilo v naravi ni podanih ovir.

12. Glede vračila 38-tih parcel v naravi, glede katerih je sodišče odločilo, da se vrnejo v naravi, čeprav gre za naravno vrednoto oziroma krajinski park, pa pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede navedenega, pri čemer se v izogib ponavljanju na razloge izpodbijanega sklepa glede tega v celoti sklicuje, predvsem pa zaključek o neutemeljenosti pritožnikovih trditev glede obstoja ovir za vračilo v naravi po 3. točki 19. člena ZDen, sploh upoštevajoč tudi novejšo ustaljeno sodno prakso glede tega.

K pritožbi predlagateljev:

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev v delu, ki se nanaša na vrnitev parcel oziroma delov parcel v točki VI. izreka (gre za parcele v k. o. Z, k. o. A, k. o. X in k. o. Y, ter navedlo obširne razloge v točkah 30 do vključno 41 obrazložitve, pritožba pa nekonkretizirano in zgolj navrženo osporava odločitvi sodišča prve stopnje (razen glede teh parcel) s sklicevanjem, da gre za nepravdni postopek, da so predlagatelji zahtevali vračilo celotnega zaplenjenega premoženja, in sicer v kolikor je mogoče v naravi, sicer pa v obliki odškodnine (obveznic) ter s sklicevanjem, da so tekom postopka večkrat predlagali angažiranje izvedenca geodetske stroke (za ugotovitev vseh parcel, ki se vračajo). Drži, da gre v obravnavanem primeru za nepravdni postopek, a za nepravdni postopek, ki se začne na predlog. Predlog pa mora vsebovati (21. člen Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju: ZNP) opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev in dokaze za navedbe udeležencev (ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga), pri čemer tudi v takem postopku sodišče odloča v mejah predloga (zahtevkov) udeležencev (strank – prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Na strani predlagateljev je tako trditveno kot dokazno breme, ki mora sodišču omogočiti odločanje in delovanje v okviru zahtevkov, navedb in dokazov. Glede predlaganega izvedenca geodetske stroke pa je potrebno predlagatelje opozoriti, da se izvedba dokaza z izvedencem izvaja za ugotavljanje obstoja trditev (zatrjevanih dejstev), ne pa za ugotavljanje dejstev (mimo trditvenega bremena udeležencev). Ni namreč naloga sodišča ugotavljati, kateri oziroma kolikšen del parcele se vrača v naravi in kateri oziroma kolikšen del v obliki odškodnine, in sicer za vsako parcelo posebej v okvirih zahtevka (predloga) udeležencev. Da bi sodišče lahko ugotovilo (in posledično odločilo), kateri konkretno del parcele se lahko vrne v naravi (in kateri ne, ker na primer po delu poteka poteka javna pot), je predhodno potrebno parcelo razparcelirati, t. j. natančno določiti parcelne meje upoštevajoč relevantne trditve udeležencev glede poteka mej(e), kar v obravnavani zadevi zaradi pomanjkljivega trditvenega in dokaznega gradiva ni bilo mogoče (kljub pozivu predlagateljem, da predlog konkretizirajo). Glede zavrnitve predloga v točki VII. izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o nesubstanciranem predlogu predlagateljev za cenitev stavbišč kot komunalno opremljenih zemljišč, ki nima podlage v 44. členu ZDen, niti za tako odločitev ni podlage v kakšnem drugem predpisu, upoštevajoč odsotnost trditev (navedb) o dejanski rabi spornih zemljišč v času zaplembe, v posledici česar sodišče ni moglo pravilno in zakonito določiti odškodnine za ta zemljišča (zaradi nezadostno substanciranega predloga). In tega pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo še posebej napačna pritožbena trditev o obstoju posebnih določb pravilnikov, ki da se dajo brez vsakršne težave uporabiti, ne da bi se pri tem ocenjevalo tudi vrednost same zgradbe.

Sklepno:

14. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da ne držijo pritožbene trditve niti glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti glede zatrjevanih procesnih kršitev, kot tudi ne glede napačne materialnopravne presoje, pri čemer kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne uporabe materialnega prava v okvirih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 365. člena ZPP in 37. členom ZNP) ni ugotovilo. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena, 155. in 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov odločilo, da jih predlagatelji in nasprotni udeleženci krijejo vsak svoje, saj pritožniki s pritožbami niso uspeli, odgovori na pritožbe pa niso bili potrebni, saj niso doprinesli k odločitvi pritožbenega sodišča.