Jedro

Dolžnost prodajalca je, da kupcu priskrbi lastninsko pravico na pridobljeni stvari. V obravnavanem primeru, ko gre za prodajo nepremičnin, je za pridobitev lastninske pravice nujen pogoj vpis kupca v zemljiško knjigo. Za tega mora torej poskrbeti prodajalec (in ne kupec). Če te svoje obveznosti ne izpolni, mora nositi posledice takšne opustitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154852/2013 z dne 3. 10. 2013 v 1. odstavku izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov: - 47,64 EUR in 34,20 EUR od 26. 8. 2012 do 6. 7. 2013, - 104,09 EUR in 74,74 EUR od 26. 9. 2012 do 6. 7. 2013, - 88,54 EUR in 63,61 EUR od 26. 10. 2012 do 6. 7. 2013, - 239,80 EUR in 187,62 EUR od 26. 11. 2012 do 6. 7. 2013, - 640,14 EUR in 799,71 EUR od 26. 12. 2012 do 6. 7. 2013, - 606,31 EUR in 314,95 EUR od 26. 1. 2013 do 6. 7. 2013 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se vloga tožeče stranke z dne 4. 4. 2014 ne upošteva (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154852/2013 z dne 3. 10. 2013 je v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo 166,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točko izreka) se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, urejena v tridesetem poglavju ZPP. Med drugim je v navedenem poglavju določeno, da morajo pravdne stranke vse trditve in ugovore podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP – v sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopa zadeve v pravdo, pa v dopolnitvi tožbe in odgovoru na to vlogo). V nadaljnji pripravljalni vlogi lahko le še odgovorijo na navedbe nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze lahko podajajo le, če je to nujno zaradi navedb nasprotne stranke (452. člen ZPP). Tudi v sporih majhne vrednosti pa velja razpravno načelo. Sodišče je torej vezano na trditve, ki jih (pravočasno) podata pravdni stranki in odloča le v okviru slednjih.

6. Pritožba v pretežnem delu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen po višini. V zvezi s tem je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da ne ve, kako je upnik izračunal zneske, ki jih navaja v predlogu za izvršbo. Slednji je zato v dopolnitvi tožbe pojasnil, da toploto dostavlja v skupno toplotno postajo in da ni seznanjen z načinom razdelitve stroškov na odjemnih mestih, saj je za njihovo delitev zadolžen upravnik. Od slednjega je tako dobil podatke o tem, kolikšen del obveznosti je odpadel na toženo stranko in ga ta še ni plačala. Višina zahtevka je torej usklajena s podatki, ki jih je tožeča stranka pridobila od upravnika. Tožena stranka se v odgovoru na dopolnitev tožbe na takšne trditve ni odzvala in višini zahtevka ni nasprotovala. To je ponovno storila šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (na katero tožeča stranka ni več mogla odgovoriti), v kateri je navedla, da zahtevek po višini ni izkazan, ker iz njega ni razviden ključ delitve in razdelilnik stroškov. V skladu s prej povzetimi določbami ZPP je takšen ugovor prepozen. Prav tako je prepozna njegova natančnejša specifikacija v pritožbi. Navedbe, ki jih stranke podajo izven vlog, navedenih v 451. in 452. členu ZPP, se namreč v sporih majhne vrednosti ne upoštevajo (453. člen ZPP).

7. Posledično ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala navesti podatke, ki se nanašajo na način delitve stroškov med posamične enote. Ker tožena stranka ni pravočasno podala tovrstnih ugovorov, tudi tožeči stranki teh podatkov ni bilo treba navesti. Trditveno breme stranke je namreč odvisno od trditev in ugovorov nasprotne stranke. V kolikor konkretnih ugovorov v zvezi z višino zahtevka ne poda, se ta šteje za priznano in je tožeči stranki ni potrebno dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tudi če stranka trditve poda prepozno, in jih sodišče posledično ne more in ne sme upoštevati, je posledica povsem enaka. Višje sodišče se zato do pritožbenih navedb o neizkazanosti zahtevka po višini ni podrobneje opredeljevalo.

8. Prav iz navedenih razlogov je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 326/2015. Iz citirane odločbe izhaja, da je tožena stranka v tistem postopku višini terjatve tožeče stranke ugovarjala. Kot je že bilo navedeno, sodišče odloča v okviru trditev, ki jih podajo stranke (7. člen ZPP). Ker v obravnavanem primeru tovrstnih (pravočasnih) ugovorov ni bilo, se sodišče prve stopnje v presojo višine terjatve pravilno ni spuščalo.(1)

9. Povsem irelevantne pa so nadaljnje pritožbene navedbe, da upravnik v pogodbah, ki jih sklepa v imenu etažnih lastnikov, ne sme dogovoriti njihove solidarne odgovornosti. Da v obravnavanem primeru takšna odgovornost ni podana, je jasno in nesporno. Obveznost plačila stroškov ogrevanja je deljiva (in ne solidarna) obveznost, tožeča stranka pa je njeno izpolnitev na tak način tudi zahtevala (od tožene stranke je zahtevala plačilo, ki je glede na upravnikov način delitve stroškov odpadno nanjo, in ga od drugih etažnih lastnikov ne more zahtevati). Tožeča stranka je navedla tudi na katere prostore se vtoževana terjatev nanaša. Prav tako je utemeljila zakaj so bili računi izstavljeni upravniku in zakaj sedaj njihovo plačilo zahteva od tožene stranke. Do navedenega se je v zadostni meri opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Višje sodišče se v izogib ponavljanju, na njegovo obrazložitev v celoti sklicuje.

10. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da ni pomembno, kdo je kot lastnik spornih prostorov vpisan v zemljiško knjigo, ampak je pomembno kdo je njihov dejanski lastnik. Dolžnost prodajalca je, da kupcu priskrbi lastninsko pravico na pridobljeni stvari (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika). V obravnavanem primeru, ko gre za prodajo nepremičnin, je za pridobitev lastninske pravice nujen pogoj vpis kupca v zemljiško knjigo. Za tega mora torej poskrbeti prodajalec (in ne kupec). Če te svoje obveznosti ne izpolni, mora nositi posledice takšne opustitve. Ena od njih je določena v Stanovanjskem zakonu (SZ-1), ki prav lastniku nalaga, da postane stranka različnih obveznostnopravnih razmerij. Dokler prodajalec ostaja lastnik mora zato te obveznosti, kljub sklenjeni prodajni pogodbi, izpolnjevati.(2)

11. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da ji je sodišče prve stopnje napačno obračunalo zakonske zamudne obresti. Iz njegove obrazložitve res izhaja, da je bila tožena stranka s svojo obveznostjo plačila vtoževanih računov seznanjena 27. 6. 2013, ko ji je tožeča stranka poslala opomin (priloga A17). Iz njega nadalje izhaja, da je slednja toženo stranko pozvala, da račune (glavnico) plača do 6. 7. 2013. Do tega datuma torej tožena stranka ni mogla biti v zamudi s plačilom. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa do 6. 7. 2013 zavrnilo (355. člen ZPP).

12. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa ni našlo niti drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Skladno s 165. členom ZPP je višje sodišče odločalo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu (glede zakonskih zamudnih obresti), zaradi katerega ji posebni stroški niso nastali. Višje sodišče je zato ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben. Tudi tožeča stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Čeprav z napačno obrazložitvijo, da takšni ugovori niso relevantni.

Op. št. (2): Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 326/2015.