Jedro

Z zahtevkom za opravo obračuna carine in drugih uvoznih davščin, ki se vloži po 3. odstavku 30.b člena CZ, ni mogoče uveljavljati carinskih oprostitev oziroma olajšav.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1707/96-8 z dne 2.7.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 14.10.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Carinarnice L. z dne 15.2.1995. Z njo je carinski organ prve stopnje v postopku carinjenja, opravljenega na njeno zahtevo zavezal k plačilu carine in drugih uvoznih davščin v znesku 3.127 582,00 SIT za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 29.12.1990, in zavrnil njen zahtevek za carinjenje z uporabo 1. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju uredba).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka pri uvozu opreme dne 29.12.1990 uveljavljala pravico uvoza brez plačila carine po 30.b členu Carinskega zakona (CZ), da je eden od predpisanih pogojev za priznanje carinske oprostitve kasneje odpadel in da je zato vložila zahtevek za naknaden obračun carine in drugih uvoznih davščin. Nesporno je tudi, da je s tem zahtevkom na novo uveljavljala pravico do znižane carinske stopnje po določbi 1. člena uredbe.

Sporno pa je vprašanje, ali je bila po veljavnih predpisih ob vložitvi zahtevka za naknaden obračun carine in drugih uvoznih davščin upravičena uveljavljati ugodnosti iz uredbe. Te je po 1. členu uredbe mogoče uveljavljati le ob uvozu opreme v Republiko Slovenijo. Za dan uvoza se po CZ šteje dan, ko je nastala obveznost plačila carine, ta obveznost pa nastane z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto. V obravnavanem primeru je blago šlo čez carinsko črto in bilo s tem uvoženo na dan vložitve uvozne carinske deklaracije, in sicer 29.12.1990. To pa pomeni, da tožeča stranka po izvršenem uvozu ugodnosti iz uredbe ni bila več upravičena uveljavljati. Z zahtevo po 3. odstavku 30. b. člena CZ je, kot pravilno razlaga tožena stranka, uveljavlja le naknaden obračun carine in drugih uvoznih davščin za že uvoženo blago. V tem smislu je treba razumeti tudi tisto določbo citiranega člena, po kateri se uporabijo predpisi, ki veljajo na dan, ko je vložena zahteva: gre za predpise, ki urejajo obračun in plačilo carine in drugih uvoznih davščin in ne za predpise, ki urejajo uvoz in z njim nastanek carinske obveznosti in med katere sodi tudi uredba. Zato je v obravnavanem primeru tožena stranka utemeljeno zavrnila uporabo predlagane uredbe.

V pritožbi uveljavlja tožeča stranka pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi. Navaja, da v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da bi se obveznost plačila carine in drugih uvoznih davščin na podlagi obračuna ravnala po dnevu uvoza v letu 1990. Zahtevek je vložila dne 20.12.1994, v tem letu pa je bila uredba veljaven predpis. S trenutkom, ko je pogodba s tujim partnerjem prenehala veljati, bi morala navedeni stroj za brizganje plastike vrniti tujemu vlagatelju. Ker pa bi zaradi tega najmanj trije delavci izgubili zaposlitev, se je odločila, da ga bo kupila in uvozila kot opremo, ki se v Sloveniji ne proizvaja. Pogodba s tujim partnerjem, na podlagi katere ji je bila priznana carinska oprostitev, je bila sklenjena za obdobje 5 let, da se bo sporazumno razdrla po 4 letih, pa ob uvozu ni moglo biti znano.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi, pravilni pa so tudi razlogi izpodbijane sodbe, katere pritožbeno sodišče sprejema in jih zato ne ponavlja.

Po določbi 1. odstavka 249. člena CZ obsega carinjenje: sprejem carinske deklaracije; pregled blaga; razvrstitev blaga po carinski tarifi in drugih tarifah; ugotovitev carinske osnove in zneska carine in drugih uvoznih davščin, ki bremenijo blago, ter zaračunavanje teh zneskov. Razen ugotovitve carinske osnove in zneska carine in drugih uvoznih davščin ter zaračunavanje teh zneskov za blago iz uvozne carinske deklaracije, se pri priznanju carinske oprostitve iz določbe 1. odstavka 30. b člena CZ opravijo vsi drugi postopki, ki jih določa 1. odstavek 249. člena CZ.

Stališče pritožnika, da se obveznost plačila carine in drugih uvoznih davščin na podlagi obračuna iz določbe 3. odstavka 30. b. člena CZ ne ravna po dnevu uvoza blaga, ki je naveden v uvozni carinski deklaraciji, je napačno. V primeru takšnega obračuna namreč ne gre za carinjenje na podlagi nastanka nove obveznosti plačila carine, kot to zmotno meni pritožnik, ampak le za ugotovitev carinske osnove ter zneska carine in drugih uvoznih davščin in zaračunavanje teh zneskov za blago, za katero je takšna obveznost že nastala in je zato uvozna carinska deklaracija že bila sprejeta. Ker se obračun opravi na podlagi podatkov že sprejete uvozne carinske deklaracije, z zahtevkom za opravo obračuna ni mogoče uveljavljati novih olajšav oziroma novih carinskih oprostitev.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlog in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.