Jedro

Že iz Uredbe je dovolj jasno razvidno, da ni bistveno, da prijavitelj tako ali drugače pogodbeno „razpolaga“ z določenimi kadrovskimi potenciali, ampak mora veterinarska organizacija imeti „zaposlenega“ najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja. To sicer je poseg v svobodno gospodarsko pobudo, vendar na področju javnih služb gospodarska pobuda ni samo svobodna, ampak je omejena z javno koristjo. Ta omejitev pa je v skladu z načelom sorazmernosti.

Odločba o podelitvi licence za opravljanje veterinarske dejavnosti z dne 26. 4. 2010 je bila vročena 29. 4. 2010, izvršljiva pa je postala šele po preteku 15 dnevnega roka za pritožbo, kajti tožnika nista izkazala, da se je stranka pritožbi odpovedala oziroma iz dopisa Veterinarske zbornice izhaja, da se pritožbi ni odpovedal. Odločba o podelitvi licence je tako postala izvršljiva in s tem relevantna za javni razpis po izteku roka za predložitev prijav na javni razpis, ki jih je bilo mogoče podati do 5. 5. 2010.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V uvodu izpodbijanega akta je navedeno, da je Veterinarska uprava Republike Slovenije na podlagi 7. odstavka 66. člena Zakona o veterinarstvu ZVet-1 (Uradni list RS, ŠT. 33/01, 110/02-ZGO-1 in 45/04-ZdPKG, 62/04, Odl. US:U-I-141/01-17 in 93/05-ZVMS) in 217. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/7, 65/08, 47/09 Odl. US in 8/10) na vlogo strank Veterinarska postaja A. d.o.o., in B. veterinarska ambulanta d.o.o., v zadevi dodelitve koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS, ki se financira iz proračunskih sredstev, izdala odločbo, ki se v izreku med drugim glasi: »Zahtevi veterinarske organizacije B., veterinarska ambulanta d.o.o., se ugodi tako, da se ji podeli koncesija za območje občin Litija in Šmartno pri Litiji, ki skupaj predstavlja celotno upravno enoto Litija, razen za območje naselij Pusti Javor, Radanja vas, Sela pri Sobračah, Sobrače in Vrh pri Sobračah, ki sodijo v občino Ivančna Gorica. Zahteva veterinarske organizacije Veterinarska postaja A. d.o.o., se za območje občin Litija in Šmartno pri Litiji, zavrne.« V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bil javni razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 27, z dne 2. 4. 2010 in na spletnih straneh VURS (http://www.vurs.gov.si/). Organ se sklicuje na 3. odstavek 49. člena ZVet-1 in 3. člen Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba, Uradni list 54/2008). V javnem razpisu so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Za posamezno območje občin se izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in izbere največje število točk po prednostnih merilih javnega razpisa. Prednostna merila iz javnega razpisa se upoštevajo v primeru, ko kandidira na javni razpis za posamezno območje občine večje število veterinarskih organizacij, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Za območje občin Litija in Šmartno pri Litiji, ki hkrati predstavljata celo UE Litija sta kandidirali dve veterinarski organizaciji in sicer B., veterinarska ambulanta d.o.o., in Veterinarska postaja A. d.o.o. Vlogi sta bili pravočasni in popolni. Komisija je vlogi ocenjevala na sejah dne 10. 6. 2010, dne 16. 6. 2010 in dne 29. 7. 2010. V delu, kjer veterinarski organizaciji kandidirata za isto območje občin, je bila odločitev sprejeta glede na skupno število točk, kot so bile ovrednotene po prednostnih merilih iz javnega razpisa. Obe veterinarski organizaciji izpolnjujeta predpisane pogoje glede verifikacije veterinarske ambulante. Obe veterinarski organizaciji zagotavljata pogoj dosegljivosti enega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni.

Seznam upravnih enot in občin s številom kmetijskih gospodarstev KMG – MID, ki so v letu 2009 redile rejne živali, razen rib in čebel, je bil objavljen na spletnih straneh VURS (http://www.vurs.gov.si/) in sicer znaša za območje cele upravne enote Litija, kamor spadata občini Litija (603 KMG – MID) in Šmartno pri Litiji (303) skupaj 926 KMG – MID. Ker sta veterinarski organizaciji kandidirali za več občin, se pri preverjanju izpolnjevanja kadrovskih pogojev upošteva število KMG – MID na celotnem območju občin, ki jih veterinarska organizacija uveljavlja. Za območje cele upravne enote Litija mora imeti veterinarska organizacija zaposlene najmanj štiri veterinarje za polni delovni čas.

Veterinarska organizacija B., veterinarska ambulanta d.o.o. izpolnjuje predpisane pogoje glede minimalnega števila zaposlenih veterinarjev. Zaposlene ima štiri veterinarje za polni delovni čas. Pri ocenjevanju vloge Veterinarske postaje A. d.o.o. je komisija ugotovila, da izpolnjuje predpisane pogoje glede zaposlenih veterinarjev le za dva veterinarja in sicer za C.C. in Č.Č. Prijavitelj je v prijavi na javni razpis v prijavnem obrazcu št. 2 – SEZNAM VETERINARJEV, pod točko 1 navedel tudi veterinarja D.D. in E.E. Komisija je pri vpogledu v register veljavnih licenc pri Veterinarski zbornici ugotovila, da si je D.D. pridobil veljavno veterinarsko licenco šele 26. 4. 2010, to je šele po datumu objave javnega razpisa, zato ga komisija pri preverjanju izpolnjevanja kadrovskih pogojev ni upoštevala. Po določilih 37. in 38. točke 1. odstavka 3. člena ZVet-1 je veterinar doktor veterinarske medicine z veterinarsko licenco, pri čemer veterinarska licenca predstavlja dovoljenje za opravljanje veterinarskih dejavnosti. D.D. na dan objave javnega razpisa ni bil veterinar v smislu določb ZVet-1. Prijavitelji, ki se prijavijo na javni razpis, morajo že ob prijavi na javni razpis izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije. Navedeno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi pod opr. št. U-I-151/97 v svoji odločitvi z dne 16. 4. 1998. Veterinarska postaja A. d.o.o. je k vlogi na javni razpis priložila tudi izjavo o koriščenju kapacitet z dne 4. 5. 2010 in Pogodbo o skupnem poslovnem sodelovanju z dne 1. 1. 2010, ki ju je sklenila z Zasebno veterinarsko ambulanto F., s.p., s katerima sta se podpisnika dogovorila, da Zasebna veterinarska ambulanta F. s.p., soglasje za koriščenje njihovih kapacitet za potrebe izvajanja veterinarske dejavnosti v okviru zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali za območje Upravne enote Litija.

Komisija je pri pregledu M2 obrazca, kot dokazila o zaposlitvi za E.E. ugotovila, da je le-ta polno zaposlen pri Zasebni veterinarski ambulanti F. s.p., in ne pri prijavitelju. Glede na to, da je v javnem razpisu in v 3. odstavku 3. člena Uredbe glede izpolnjevanja minimalnih kadrovskih pogojev določeno, da mora imeti veterinarska organizacija, ki se prijavi na javni razpis, zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja, komisija tudi E.E. ni upoštevala kot veterinarja zaposlenega pri Veterinarski postaji A. d.o.o.. Glede na ugotovljeno se šteje, da ima Veterinarska postaja A. d.o.o. zaposlena le dva veterinarja za polni delovni čas. V skladu z razpisano dokumentacijo (obrazec 6) velja, da v primeru, ko prijavitelj ne izpolnjuje kadrovskega pogoja za vsa prijavljena območja občin, VURS upošteva le tista območja občin, za katere prijavitelj izpolnjuje kadrovske pogoje. VURS ugotavlja izpolnjevanje kadrovskega pogoja po vrstnem redu vpisanih območij občin, ki so pri Veterinarski postaji A. d.o.o. vpisane po naslednjem vrstnem redu: Litija in Šmartno pri Litiji. Litija obsega 603 KMG – MID, občina Šmartno pri Litiji pa 303 KMG – MID. Veterinarska postaja A. d.o.o. glede na 2 zaposlena veterinarja izpolnjuje kadrovske pogoje le za občino Šmartno pri Litiji ne pa za občino Litija, saj bi glede na 603 KMG – MID v Litiji, morala imeti zaposlene najmanj tri veterinarje s polnim delovnim časom. Glede na navedeno se upošteva pri občini Litija za prijavitelja samo B., veterinarska ambulanta d.o.o., ki izpolnjuje kadrovske in tudi ostale pogoje za Litijo. Ker je za Litijo B., veterinarska ambulanta d.o.o. edini prijavitelj, ki izpolnjuje pogoje, za navedeno občino nadaljnje upoštevanje prednostnih meril ne pride v poštev in se mu podeli koncesija glede na ugotovljeno izpolnjevanje predpisanih pogojev. Pri podelitvi koncesije na območju občine Šmartno pri Litiji so bila glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev obeh veterinarskih organizacij, upoštevana tudi prednostna merila iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. Za območje občine Šmartno pri Litiji je B., veterinarska ambulanta d.o.o. zbrala skupno 26 točk, medtem, ko je Veterinarska postaja A. d.o.o. zbrala skupno 15 točk, kot izhaja iz točkovanja po posameznih kriterijih. V nadaljevanju odločbe je navedeno točkovanje po posameznih kriterijih za oba prijavitelja. VURS v obdobju od 1. 1. 2005 prijavitelju ni odvzel koncesije za izvajanje koncesioniranih dejavnosti po koncesijskih pogodbah, ki jih ima sklenjene s B., veterinarska ambulanta d.o.o., zato ni minus točk v skladu z 8. točko VIII. poglavja javnega razpisa.

VURS v obdobju od 1. 1. 2005 prijavitelju ni odvzel koncesije za izvajanje koncesioniranih dejavnosti po koncesijskih pogodbah, ki jih ima sklenjene z Veterinarsko postajo A. d.o.o. zato ni minus točk v skladu z 8. točko VIII. poglavja javnega razpisa. Glede na navedeno je komisija za ocenjevanje predlagala, da se koncesija za območje občin Litija in Šmartno pri Litiji, ki predstavljata celo UE Litija, razen naselij Pusti Javor, Radanja vas, Sela pri Sobračah, Sobrače in Vrh pri Sobračah, ki sodijo v občino Ivančna Gorica, vendar pripadajo upravni enoti Litija dodeli veterinarski organizaciji B., veterinarska ambulanta d.o.o., vloga Veterinarske postaje A. d.o.o. pa se zavrne. Po določbah 3. člena Uredbe in v skladu z javnim razpisom se koncesija podeljuje veterinarskim organizacijam najmanj za območje posamezne občine, ki je zaokrožena celota, brez drobljenja na manjše enote v smislu naselij, zato je komisija predlagala, da se koncesija za navedena naselja v občini Ivančna Gorica podeli prijavitelju, ki bo izbran za občino Ivančna Gorica.

Tožnika vlagata tožbo na odpravo odločbe. Tožeča stranka ima kot prijavitelj na razpis zaposlene štiri veterinarje za polni delovni čas in ne zgolj dva veterinarja kot zmotno ugotavlja tožena stranka.

Glede na podane dokumente v prijavi je tožeča stranka evidentno podala prijavo v skupnem nastopu pravnih oseb Veterinarska postaja A., d.o.o., in E.E. dr. vet. med. s.p. veterinarska postaja F., pri čemer skupni nastop v nobenem delu razpisne dokumentacije in v nobenem zakonskem aktu ni prepovedan, še več smiselna uporaba zakonskih določil, ki urejajo javne razpise predmetno udejstvovanje izrecno določa kot pravico prijaviteljev.

Glede na ugotovljena dejstva, bi morala tožena stranka ugotoviti, da D.D., dr. vet. med. razpolaga z veljavno licenco za nedoločen čas. Tožena stranka ni upoštevala smiselne uporabe relevantne zakonodaje, ki ureja tolmačenje skupnih prijav in ostalega sodelovanja subjektov v okviru javnih razpisov. Tožeča stranka pri presoji izpolnjevanja pogoja po veljavni licenci v trenutku oddaje prijave D.D., dr. vet. med. ni pravilno upoštevala sodne prakse Ustavnega sodišča v zadevi pod opr. št. U-I-151/97, prav tako pa ni upoštevala prehodnih določb Zakona o veterinarstvu ter Pravilnika o izdaji in podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti (Uradni list RS, št. 26/1997) in Pravilnika o licenci za opravljanje veterinarskih dejavnosti (Uradni list RS, št. 115/2006).

Iz vse predložene dokumentacije jasno izhaja, da je pravilni naslov pravne osebe, pri kateri je zaposlen veterinar E.E., dr. vet. med., namreč E.E. dr. vet. med. s.p. veterinarska ambulanta I. Hkrati je povsem napačen tudi sklep tožene stranke, da zaradi tega tožeča stranka ne izpolnjuje kadrovskega pogoja, prav tako takšen sklep ne temelji ne na določbah razpisne dokumentacije za javni razpis, ne na ustreznih pravnih aktih. Tožeča stranka ne oporeka, da tako javni razpis kot tudi 3. člen Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev glede izpolnjevanja minimalnih kadrovskih pogojev določa, da mora imeti veterinarska organizacija, ki se prijavi na razpis zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev, na območju ki ga uveljavlja. Tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka povsem napačno, navkljub evidentno podanim dokumentom, vzpostavila ugotovitev, da se prijava na razpis tožeče stranka omejuje zgolj na pravno osebo Veterinarska postaja A., d.o.o. Tožeča stranka vezano na to opozarja, da je k svoji prijavi priložila Pogodbo o skupnem poslovnem sodelovanju z dne 1. 1. 2010 ter Izjavo o koriščenju kapacitet z dne 4. 5. 2010. Predmetna dokumenta jasno kažeta na to, da je tožeča stranka podala prijavo na javni razpis v skupnem nastopu pravnih oseb Veterinarska postaja A., d.o.o., in E.E. dr. vet. med. s.p. Veterinarska ambulanta F. Tožeča stranka pri tem poudarja, da ne razpisna dokumentacija za predmetni javni razpis, ne zakonodaja na tem področju upravnega postopka, na nobenem mestu ne vsebuje določb, ki bi urejale dejstvo skupnega nastopa na razpisu ali celo prepovedovale tako udejstvovanje. Povsem arbitrarno in neutemeljeno je torej postopanje tožene stranke v obliki nepriznavanja oziroma ignoriranja predmetnega skupnega nastopa. Hkrati tožeča stranka opozarja, da je povsem v nasprotju z ustavo in ostalimi pravnimi akti in načeli pravne države tudi kakršnokoli omejevanje oziroma možnosti svobodne gospodarske pobude v obliki skupnega nastopa na razpisu.

Tožeča stranka v podporo svoji trditvi izpostavlja tudi določbe Zakona o javnem naročanju, ki ob dejstvu, da gre v konkretnem primeru za javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe, ob upoštevanju določil Zakona o gospodarskih javnih službah, smiselno uporabljajo. Sklicuje se na 3. odstavek 4. člena ZJN-2. Prijavitelj mora torej naročniku predložiti dokazilo, da bo zaradi tega imel na voljo sredstva, potrebna za izvedbo. Kot dokazilo lahko na primer šteje pisni dogovor teh subjektov, sklenjen za ta namen. Tožena stranka bi morala torej glede na predložene dokumente ugotoviti, da tožeča stranka podaja prijavo v skupnem nastopu in to upoštevati pri izdaji odločbe. Ker glede na podano dejansko stanje tožena stranka ni pravilno ugotovila, da gre za prijavo v skupnem nastopu oziroma je napravila napačen sklep, da gre samo za prijavo Veterinarska postaja A. d.o.o., je posledično izdala napačno in nezakonito odločbo. Če bi namreč tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, problematika „zaposlitve“ E.E. dr. vet. med., ki jo tožena stranka navaja kot podlago za zavrnitev, sploh ne bi bila relevantna za presojo. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma ob uporabi ustreznih pravnih aktov je namreč jasno, da je E.E. dr. vet. med. pri prijavitelju zaposlen za polni delovni čas. Tožeča stranka zgolj podredno opozarja, da bi, če bi tožena stranka smatrala, da s strani druge pravne osebe v skupnem nastopu potrebuje kakršnakoli dokument oziroma dokazilo, to morala odpraviti v okviru 67. člena ZUP, ki opredeljuje ravnanje organa v primeru nepopolne vloge.

Nadalje tožeči stranki pravita, da je D.D. dr. vet. med. na dan oddaje prijave na razpis brez dvoma razpolagal z veljavno veterinarsko licenco, saj je prijavo oddal 5. 5. 2010, torej po 26. 4. 2010, kar tožena stranka navaja kot datum pridobitve licence. D.D. je že pred 26. 4. 2010 imel veljavno veterinarsko licenco, saj mu je bila le-ta za nedoločen čas podeljena 10. 1. 1998. Nesporno med tožečo in toženo stranko je, da je tožeča stranka svojo prijavo na razpis oddala dne 5. 5. 2010, vendar pa je tožena stranka pri presoji prijave iz nejasnih in predvsem v razpisni dokumentaciji ali zakonu neobstoječih razlogov izpolnjevanje pogoja vezala na časovno točko objave razpisa. Tožeča stranka na tem mestu opozarja na razliko med dnem objave javnega razpisa in dnem oddaje prijave, ki sta časovno različna. V predmetnem primeru je bil datum objave javnega razpisa dne 2. 4. 2010, medtem ko je tožena stranka, kot že zapisano, svojo prijavo oddala dne 5. 5. 2010. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je trenutek prijave pravno gledano (tako ob upoštevanju določb razpisne dokumentacije za javni razpis kot relevantnih zakonskih določb o vročanju) datum in ura, ko prijavitelj fizično odda prijavo v primeru priporočene pošiljke na pošto oziroma v primeru osebne vročitve v vložišče. V konkretnem primeru je tožeča stranka prijavo oddala dne 5. 5. 2010 na vložišče tožene stranke.

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-151/97 zapisalo „vsi, ki se prijavijo na javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje javne službe, morajo že ob prijavi na razpis izpolnjevati pogoje“: D.D. je že dne 10. 1. 1998 pridobil licenco za nedoločen čas za opravljanje veterinarske dejavnosti (številka 235), ki jo je predloži tudi v prijavi. Licenca je bila izdana skladno s Pravilnikom o izdaji, podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti (Uradni list RS, št. 26/1997) na podlagi 104. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/1997) in v skladu z 28. členom statuta Veterinarske zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 26/1997). Navedeni pravilnik določa tudi, da se licenca izdaja za nedoločen čas.

Tožeča stranka pojasnjuje, da je v letih 2001 in 2002 na podlagi sprejetja novega Zakona o veterinarstvu (ZVet-1) prišlo do preoblikovanja Veterinarske zbornice Slovenije v Veterinarsko zbornico, sprejet je bil tudi nov Statut Veterinarske zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 63/2001) in posledično izdan tudi nov Pravilnik o licenci za opravljanje veterinarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 115/2006). ZVet-1 v okviru prehodnih določb v 4. odstavku 101. člena jasno določa, da do izdaje veterinarskih licenc iz 58. člena tega zakona lahko doktorji veterinarske medicine z opravljenim strokovnim izpitom opravljajo veterinarske dejavnosti in upravne naloge v skladu z dotedanjim pooblastili.

Tožeča stranka na tem mestu poudarja, da je D.D. v trenutku oddaje imel veljavno licenco, saj mu je bila ta izdana za nedoločen čas na podlagi Pravilnika o izdaji, podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti (Uradni list RS, št. 26/1997). Čeprav je nato prišlo do spremembe zakona, noben od novejših aktov ne vključuje nobene določbe, da v preteklosti izdane licence prenehajo veljati, prav tako pa še dodatno celo ZVet-1 sam v prehodnih določbah eksplicitno določa, da lahko do izdaje veterinarskih licenc iz 58. člena tega zakona doktorji veterinarske medicine z opravljenim strokovnim izpitom opravljajo veterinarske dejavnosti in upravne naloge v skladu z dotedanjimi pooblastili.

Tožeča stranka pri tem zgolj podredno opozarja, da sicer določba 6. odstavka 101. člena ZVet-1 določa, da so doktorji veterinarske medicine dolžni pridobiti veterinarsko licenco po tem zakonu v roku devetih mesecev, po uveljavitvi tega zakona, vendar za ureditev postopka namenjen pravilnik ni bil sprejet do leta 2006, ko je bil sprejet Pravilnik o licenci za opravljanje veterinarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 115/2006). Navedeno pomeni, da se v vmesnem obdobju licence niso izdajale ali pa so se izdajale na podlagi starega Pravilnika o izdaji, podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti (Uradni list RS, št. 26/1997), na podlagi katerega je bila izdana tudi licenca številka 235 za D.D. Zato je D.D. tudi po sprejetju novega ZVet-1 zagotovo razpolagal z ustrezno licenco za nedoločen čas.

Nadalje je očitno, da je tožena stranka pri svojem odločanju povsem spregledala prehodne določbe ZVet-1 in ostalo v tej tožbi navedeno materialno pravo: Pravilnik o izdaji, podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti (Uradni list RS, št. 26/1997), Pravilnik o licenci za opravljanje veterinarskih dejavnosti (Uradni list RS, št. 115/2006), itd. Prav tako bi morala tožena stranka ob navedenem in upoštevanju meril določenih v razpisni dokumentaciji največ t.i. 27 točk dodeliti tožeči stranki, saj bi v skladu z navedenim tožeča stranka iz naslova merila „pokritje večjega območja za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje“ prejela dodatnih 12 točk. Ob upoštevanju navedenega bi tožeča stranka morala zasesti prvo mesto, posledično pa bi morala stranka koncesijo za območje občin Litija in Šmartno pri Litiji, razen za območje naselij Pusti javor, Radanja vas, Sela pri Sobračah, Sobrače in Vrh pri Sobrača podeliti tožeči stranki. Predlaga, da se odločba odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Na javni razpis (obrazec 1) se je prijavila le Veterinarska postaja A. d.o.o. in ne skupaj z drugotožečo stranko Veterinarsko ambulanto E.E. s.p. Iz priloženega obrazca št. 2 izhaja, da je prijavitelj navedel kot zaposlene naslednje veterinarje: C.C., D.D., Č.Č. in E.E. V priloženi pogodbi o skupnem poslovnem sodelovanju je sodelovanje opredeljeno „tako da nudita pomoč drug drugemu“. Ta pomoč je v IV. členu pogodbe opredeljena le tako, da „zagotavljata, da ima ena ali druga ambulanta 24 urno dežurstvu oziroma omogočata dosegljivost za kakršenkoli primer, tako v eni od ambulant ali na terenu“.

Tožena stranka ugotavlja, da je bil pogoj za prijavo zagotavljanja dežurstva takšen pogoj, ki se je zahteval od prijavitelja. Prav tako je bilo ocenjevanje prednostnih meril vezano na prijavitelja in ne s pogodbenimi oblikami na način, da se preko drugih veterinarskih organizacij dopolnjuje izpolnjevanje pogojev. Takšen način ni skladen z namenom javnega razpisa, saj bi se na ta način veterinarske organizacije lahko prijavljale na javne razpise, čeprav ne bi izpolnjevale pogojev. Že iz razpisa izhaja, da mora veterinarska organizacija sama izpolnjevati predpisane pogoje. Tudi pri preverjanju izpolnjevanja prednostnih meril se ne bi dalo določiti, katera lokacija se upošteva za preverjanje bližine, dostopnosti. Če je koncesija podeljena prijavitelju, se stranka zanaša na dežurstvo in stalno dosegljivost na veterinarski organizaciji, ki je pridobila koncesijo in ne da takrat, ko pride do pojava bolezni išče in se vozi od ene do druge veterinarske organizacije. Iz izjave o koriščenju kapacitet in Pogodbe o skupnem sodelovanju tudi ni mogoče razbrati obsega sodelovanja, ni razvidno, koliko ljudi in na kakšen način je vključenih v delo druge veterinarske organizacije in v kakšnem obsegu, temveč le pavšalno. Število zaposlenih pri drugi veterinarski organizaciji se lahko spreminja in ni razvidno, v kakšnem obsegu naj bi bili kadri prosti in na razpolago drugi veterinarski organizaciji. Nadalje gre za vprašanje zagotavljanja odgovornosti za pravilno izvedbo del in odgovornosti v primeru malomarnega ravnanja. V primeru nepravilnosti po določbah 3. člena Pravilnika o prenehanju koncesije za opravljanje javne veterinarske službe (Uradni list RS, št. 94/07) se koncesija odvzame veterinarski organizaciji, kateri je koncesija podeljena. V kakšnem primeru bo veterinarska organizacija ugovarjala, da nepravilnost ni bila pri njej, temveč pri pogodbenem partnerju. Tožeči stranki se tudi neutemeljeno sklicujeta na določbe Zakona o javnem naročanju. Določbe Zakona o javnem naročanju ne pridejo v poštev, saj ne gre za nobenega od postopkov javnega naročanja, temveč postopek podeljevanja koncesij, ki je posebej urejen v Zakonu o veterinarstvu. Izvajanje koncesije predstavlja javno gospodarsko službo po Zakonu o gospodarskih javnih službah in ne izvajanje storitev po določbah Zakona o javnem naročanju. Tožeča stranka je neupravičeno navedla v Seznam veterinarjev na obrazcu št. 2, da je pri prijavitelju – Veterinarski postaji A. d.o.o. zaposlen s polnim delovnim časom tudi veterinar E.E., saj je iz priloge M-2 obrazca, ki jo je stranka predložila kot dokazilo, razvidno, da je E.E. od 25. 4. 1997 dalje zaposlen drugje – v Zasebni veterinarski ambulanti F. Kot navajata tožeči stranki je pravilni naslov sedaj E.E. dr. vet. med. s.p. veterinarska ambulanta F., kar pa ne spremeni dejstva in ugotovitev tožene stranke, da E.E. ni zaposlen pri prijavitelju za koncesijo – Veterinarski postaji A. d.o.o.. Tudi sama tožeča stranka v tožbi na strani 4 navede pravilni naziv pravne osebe. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja tudi zaposlitev D.D. Gre za primer, ko je veterinarska organizacija naknadno po objavi javnega razpisa in za namen javnega razpisa, izvedla zaposlitev upokojenega veterinarja. D.D., roj 1931 se je za potrebe javnega razpisa reaktiviral iz upokojitve. Licenco, ki je pogoj za delo veterinarja, je pridobil po objavi javnega razpisa. Doktor veterinarske medicine (dr. vet. med.) se v skladu s 37. točko 3. člena Zakona o veterinarstvu šteje za veterinarja, če ima licenco. V skladu s 3. členom Pravilnika o licenci za opravljanje veterinarskih obveznosti se licenco podeljuje za čas izpolnjevanja predpisanih pogojev. Licenca predstavlja osebo dovoljenje veterinarju za opravljanje veterinarskih dejavnosti. V skladu s 5. členom navedenega pravilnika so veterinarji dolžni opravljati predpisano preverjanje znanja v skladu z zakonom, ki ureja veterinarstvo in Pravilnikom o strokovnem izpopolnjevanju veterinarjev in preskusu strokovne usposobljenosti. Če veterinar v obdobju zaporednih desetih let ne izpolni pogojev glede strokovnega usposabljanja oziroma preskusa strokovne usposobljenosti, mu Veterinarska zbornica pošlje opomin pred začasnim odvzemom licence z rokom enega leta za izpolnitev pogojev. Če veterinar ne opravi predpisanega usposabljanja v dodatnem roku iz prejšnjega odstavka, direktor Veterinarske zbornice izda odločbo o odvzemu licence, s katero se licenca veterinarju odvzame za obdobje do izpolnitve predpisanih pogojev. Glede na navedeno licenca ni samoumevni pogoj in jo mora prijavitelj tudi vzdrževati s predpisanim izobraževanjem. V skladu s četrtim odstavkom 101. člena Zakona o veterinarstvu so lahko doktorji veterinarske medicine z opravljenim strokovnim izpitom opravljali veterinarske dejavnosti in upravne naloge v skladi z dotedanjimi pooblastili le do izdaje veterinarskih licenc iz 58. člena Zakona o veterinarstvu. D.D. je licenco iz 58. člena Zakona o veterinarstvu pridobil šele z odločbo z dne 26. 4. 2010, ki mu je bila vročena dne 29. 4. 2010, zato ga na dan javnega razpisa ni bilo mogoče šteti kot veterinarja, ker odločba še ni bila izvršljiva. Iz vročilnice izhaja, da je bila odločba vročena stranki dne 29. 4. 2010. Kot izhaja iz odgovora Veterinarske zbornice z dne 6. 12. 2010, stranka ni podala izjave o odpovedi pravice do pritožbe. Glede na navedeno je trditev tožeče stranke nepravilna, da je ob prijavi na javni razpis izpolnjevala pogoje glede zadostnega števila veterinarjev. Tožeča stranka niti na dan javnega razpisa niti na dan prijave pogojev za občino Litija ni izpolnjevala, saj ob prijavi o podelitvi licence D.D. še ni bila dokončna (izvršljiva). Nadalje je iz priloženega M2 obrazca za D.D. razvidno, da je tožeča stranka prijavila D.D. v zavarovanje šele 8. 4. 2010 torej za nazaj od 1. 4. 2010 dalje. Tožena stranka je v javnem razpisu v 2. točki V. poglavja navedla, da morajo prijavitelj priložiti: „seznam vseh zaposlenih veterinarjev na dan objave javnega razpisa, prav tako je pri prednostnih merilih glede kadrovskih zmogljivosti merilo vezano na dan javnega razpisa. V 5a točki VIII. Poglavja javnega razpisa je določeno: „vsak nadaljnji veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave javnega razpisa“. V prijavnem obrazcu št. 2 je pod točko 1 z velikim tiskanimi črkami ponovno navedeno, da mora prijavitelj vpisati: „seznam vseh veterinarjev, zaposlenih za polni delovni čas na dan objave javnega razpisa“. D.D. na dan javnega razpisa ni imel pridobljene licence, vendar ga je tožeča stranka kljub temu prikazala kot zaposlenega veterinarja, tako kot je neupravičeno prikazala zaposlitev E.E., ki pri prijavitelju sploh ni bil zaposlen.

V odgovoru na tožbo tožene stranke tožeči stranki navajata, da tožena stranka povsem napačno vzpostavlja ugotovitev, da se prijava na razpis tožeče stranka omejuje zgolj na pravno osebo Veterinarska postaja A., d.o.o. Tožeča stranka je namreč k svoji prijavi priložila Pogodbo o skupnem poslovnem sodelovanju z dne 1. 1. 2010 ter Izjavo o koriščenju kapacitet z dne 4. 5. 2010. Predmetna dokumentacija jasno kaže na to, da je tožeča stranka podala prijavo na javni razpis v skupnem nastopu pravnih oseb Veterinarska postaja A., d.o.o., in E.E. dr. vet. med. s.p. veterinarska ambulanta F. Tožeča stranka ob navedenem poudarja, da ne razpisna dokumentacija ne predmetni javni razpis, ne zakonodaja na področju upravnega postopka, na nobenem mestu ne vsebujejo določb, ki bi urejale dejstvo skupnega nastopa na razpisu ali delo prepovedovala takšno udejstvovanje.

Tožeča stranka opozarja, da je takšno tolmačenje tožene stranke povsem v nasprotju z zakonom in tudi ustaljeno sodno prakso in v dokaz svojih trditev izpostavlja prakso Upravnega sodišča v sodbi U 565/2008 z dne 9. 2. 2010 (gre za primer z identičnim dejanskim stanjem – podelitev koncesije na podlagi specialnega zakona ter vprašanje uporabe zakona, ki ureja javno naročanje). „ZLD o ponudbi, s katero se prijavitelj prijavi na razpis, nima določb. Tovrstnih določb prav tako ne vsebuje Odlok, Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, ki v 58. členu predpisuje izvedbo upravnega postopka v primeru, ko je akt o izbiri odločba, določa, kdaj se šteje vloga za prepozno in ureja postopanje z nepravilno predloženimi in s pravočasnimi vlogami. Posebne določbe o ponudbi ima Zakon o javnem naročanju, ki opredeljuje še, katera ponudba je nepravilna, neprimerna, nesprejemljiva. Ker gre tako pri javnem naročanju kot pri podelitvi koncesij za razmerje med javnim in zasebnim sektorjem, ki se po izbiri pogodbene stranke udejani v javni pogodbi, je po mnenju sodišča mogoče glede določenih vprašanj zagovarjati enako obravnavo. Tako je opravičeno v obeh vrstah postopkov enačenje standarda ustrezne ponudbe. Zato sodišče meni, da je po argumentu o analogiji mogoče uporabiti tudi glede ponudbe za podelitev koncesije za lekarniško dejavnost posamezne določbe o ponudbi v ZJN-2.“ Sodišče je torej v obravnavanem primeru zavzelo jasno stališče, da se v primeru, ko posamezni področni zakoni, ki urejajo podelitev koncesije, ne vsebujejo določb glede posameznega instituta, ki je potreben za ureditev razmerja med javnim in zasebnim sektorjem, ki se po izbiri pogodbene stranke udejani v javni pogodbi, potrebno glede določenih vprašanj uporabiti določbe Zakona o javnem naročanju. Takšna praksa sodišča je skladna tudi s splošnim načelom upravnega prav, da je za stranke v upravnem postopku dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano s pravnimi akti, medtem, ko mora organ pri svoji presoji uporabiti zgolj in izključno veljavno pozitivno pravo. Tako ZJN-2 v 3. odstavku 4. člena kot tudi 2. odstavek 4. člena Direktive 2004/18/EC namreč jasno določata, da skupine gospodarskih subjektov lahko predložijo skupno ponudbo. Naročnik od teh skupin ne sme zahtevati, da se povežejo v kakršno koli pravno formalno obliko, vendar lahko za izvedbo razpisa od izbrane skupine zahteva predložitev ustreznega akta o skupni izvedbi (na primer pogodbe o sodelovanju). Še več, takšno stališče je zavzelo tudi Sodišče Evropskih skupnosti v primeru C-538/07, ko je jasno zapisalo, da bi bilo v nasprotju z učinkovito uporabo prava Skupnosti, če bi se podjetja, ki so med seboj povezana, sistematično izključevala iz udeležbe pri postopkih oddaje javnega naročila. Taka rešitev bi namreč povzročila znatno zmanjšanje konkurenčnosti na ravni Skupnosti.

Tožnika navajata, da tožena stranka pravi, da iz izjave o koriščenju kapacitet in Pogodbe o skupnem sodelovanju tudi ni mogoče razbrati obsega sodelovanja in ni razvidno, koliko ljudi in na kakšen način je vključenih v delo druge veterinarske organizacije in v kakšnem obsegu. Vendar tožena stranka na nobenem mestu v razpisni dokumentaciji za predmetni javni razpis predmetnih informacij ni zahtevala. Vezano na navedbe tožene stranke glede zagotavljanja odgovornosti tožeča stranka izpostavlja, da so te popolnoma irelevantne, saj pravilnik jasno določa, da se koncesija odvzame veterinarski organizaciji, kateri je koncesija podeljena. Pogodbena partnerja v skupnem nastopu se smatrata za enega prijavitelja. Ker je bila torej v primeru skupnega nastopa podeljena ena koncesija eni entiteti (ravno to je namen skupnega nastopa), je povsem nesmiselno zaključevati, da bi se v primeru nepravilnosti tožeča stranka lahko sklicevala na napako pogodbenega partnerja. Če bi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, problematika „zaposlitve“ E.E., dr. vet. med., ki jo tožena stranka navaja kot podlago za zavrnitev, sploh ne bi bila relevantna za presojo. Ob dokazanem dejstvu, da je bil D.D., dr. vet. med. pri tožeči stranki zaposlen od 1. 4. 2010 dalje, tožeča stranka zgolj v dodaten dokaz zmotne uporabe prava s strani tožene stranke, izpostavlja, da je že samo razmišljanje tožene stranke, da zaposlitev za namen razpisa predstavlja nedovoljeno ravnanje, popolnoma v nasprotju z načeli pravne države, ki dovoljuje svobodno gospodarsko pobudo. Nepredstavljivo namreč je, da tožena stranka prijaviteljem želi odvzeti pravico, da z legitimnimi ravnanji v okviru svobodnega trga izpolnijo pogojev v okviru možnosti, ki jih dovoljujeta tako ustava kot zakon. Evidentno je namreč (kot je bilo že navedeno v tožbi), da je D.D., dr. vet. med. namreč že dne 10. 1. 1998 pridobil licenco za nedoločen čas za opravljanje veterinarske dejavnosti (številka 235). Licenca je bila izdana skladno s Pravilnikom o izdaji, podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti na podlagi 104. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/1994) in v skladu z 28. členom statuta Veterinarske zbornice Slovenije. Navedeni pravilnik določa tudi, da se licenca izdaja za nedoločen čas. Potrebno je poudariti, da Pravilnik o izdaji, podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti (Uradni list RS, št. 26/1997), na podlagi katerega je bila D.D., dr. vet. med. izdana licenca za nedoločen čas, ne vsebuje nikakršnih določb o odvzemu licence po preteku določenega časa. Navedbe tožene stranke o odvzemu licence se nanašajo na novi Pravilnik o licenci za opravljanje veterinarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 15/2006), ki pa za presojo veljavnosti licence D.D. dr. vet. med. ni in ne more biti relevanten. Čeprav je namreč prišlo do spremembe zakona nobeden od novejših aktov ne vključuje nobene določbe, da v preteklosti izdane licence prenehajo veljati, prav tako pa še dodatno ZVet-1 sam v prehodnih določbah eksplicitno določa, da lahko do izdaje veterinarskih licenc iz 58. člena tega zakona, doktorji veterinarske medicine z opravljenim strokovnim izpitom, opravljajo veterinarske dejavnosti in upravne naloge v skladu z dotedanjimi pooblastili. Nadalje tožeča stranka tudi opozarja, da D.D. nikoli ni bilo vročeno opozorilo pred začasnim odvzemom, kaj šele izdana odločba o odvzemu licence. Njegova licenca z dne 10. 1. 1998, izdana za nedoločen čas, je torej veljavna in ne more biti predmet spora. Vezano na navedeno tožeča stranka tudi izpostavlja, da je bila D.D., dr. vet. med. s strani preoblikovane Veterinarske zbornice dne 26. 4. 2010 ponovno izdana licenca z isto številko (235) brez kakršnihkoli dodatnih izobraževanj, ali izpitov. Evidentno je torej, da je D.D., dr. vet. med. že od 10. 1. 1998 razpolagal z veljavno licenco, prav tako pa je ves ta čas izpolnjeval pogoje za veterinarja. Navedbe tožene stranke so torej povsem brezpredmetne in namenjene zgolj opravičevanju nezakonite odločitve.

Opozarja tudi na povsem brezpredmetne navedbe tožene stranke glede dokončnosti odločbe z dne 26. 4. 2010. Razpisna dokumentacije na nobenem mestu ni zahtevala dokončne oziroma pravnomočne licence, zato je naknadno postavljanje takšnega pogoja s strani tožene stranke nezakonito, prav tako pa je D.D., dr. vet. med. razpolagal z veljavno licenco že od 10. 1. 1998. Tožeča stranka glede na navedbe v odgovoru na tožbo tudi ponovno zatrjuje, da je tožena stranka pri svojem odločanju povsem spregledala prehodne odločbe ZVet-1 in ostalo v tej tožbi navedeno materialno pravo Pravilnik o izdaji, podaljšanju in odvzemu osebnega dovoljenja za opravljanje dela v zasebni veterinarski dejavnosti (Uradni list RS, št. 26/1997), Pravilnik o licenci za opravljanje veterinarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 115/2006).

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka v konkretnem primeru ne more uspeti z ugovorom, da je zaradi svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) za prijavitelje na javni razpis za podelitev koncesije dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Ta ugovor v konkretnem primeru ni utemeljen, ker iz zakonodaje in javnega razpisa dovolj jasno izhaja, da se na javni razpis za podelitev koncesije na predmetnem področju lahko uspešno prijavijo – z vidika izpolnjevanja kadrovskih pogojev – samo „posamezni“ prijavitelji. ZVet-1 sicer govori le o „koncesionarju“ (3. alinea 2. odstavka in 7. odstavek 66. člena) in „nosilcu koncesije“ (1. odstavek 66, 1. odstavek 67. člena in 5. alinea 1. odstavka 67. člena ZVet-1) ter da organ z odločbo „izbere organizacijo“ (7. odstavek 66. člena ZVet-1), vendar pa je že iz Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba, Uradni list RS, št. 54/2008) dovolj jasno razvidno, da ni bistveno, da prijavitelj tako ali drugače pogodbeno „razpolaga“ z določenimi kadrovskimi potenciali, ampak mora veterinarska organizacija imeti „zaposlenega“ najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja. Pojem „zaposleni“ v zvezi z kadrovskimi zmogljivostmi uporablja tudi 5. odstavek 3. člena Uredbe. Tudi iz javnega razpisa izhaja, da se koncesijska pogodba sklene s „posamezno“ veterinarsko organizacijo (točka III, Uradni list RS, št. 27/2010), druga alinea točke IV. zahteva, da ima organizacija „zaposlenega“ veterinarja na določeno število kmetijskih organizacij; v 4. alinei iste točke je sicer uporabljen pojem, da „zagotavljajo dosegljivost enega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur“ /.../, vendar je uporaba tega pojma v tem primeru razumljiva in ne kaže na to, da bi razpis dovoljeval, da prijavitelj ni delodajalec temu dosegljivemu veterinarju. Tudi pod točkami V/,2., 3. in 5. gre za to, da mora prijavitelj imeti zaposlene veterinarje. To sicer je poseg v svobodno gospodarsko pobudo (1. odstavek 74. člena Ustave), vendar na področju javnih služb gospodarska pobuda ni samo svobodna, ampak je omejena z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obširno in prepričljivo utemeljila, zakaj ni v skladu z javno koristjo, če bi se na razpis za podelitev javne koncesije uspešno lahko prijavili tudi tisti izvajalci služb, ki sami ne izpolnjujejo kadrovskih pogojev, ampak jih skušajo izpolniti ob pogodbenem sodelovanju z drugimi subjekti. Ob smiselni uporabi določila 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/29006, 62/2010), sodišče v zvezi s tem ne bo ponavljalo razlogov, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v odgovoru na tožbo pod točko I. (str. 1-2). Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da je omejitev svobodne gospodarske pobude z javno koristjo v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člen Ustave), pri čemer sodišče pripominja, da je tožena stranka bolje informirana kot sodišče, da primarno utemelji varstvo javne koristi ureditve, ki ne dovoljuje kombinirane prijave na javni razpis v primeru dodeljevanja koncesij na področju veterinarstva, sodišče pa presodi le, če utemeljitev tožene stranke ni očitno nerazumna. Utemeljitev tožene stranke ni očitno nerazumna tudi zaradi tega, ker tožeči stranki ugovarjata zgolj z nepopolnim oziroma netočnim argumentom, da takšna odločitev nedopustno posega v svobodno gospodarsko pobudo. Tudi sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 565/2008-15 z dne 9. 2. 2010 ni pravilno. V tej zadevi je Upravno sodišče zavzelo stališče, da se glede „določenih vprašanj“ lahko analogno uporabljajo določila ZJN-2, in v konkretni zadevi je šlo za enačenje standarda „ustrezne ponudbe“. Upravno sodišče je na tej podlagi upoštevalo, da tako kot je po ZJN-2 nepravilna tista ponudba, pri kateri je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili konkurence, tako je mogoče tudi v zvezi s koncesijami (na področju lekarniške dejavnosti) upoštevati, če je prijavitelj v ponudbi določena relevantna dejstva navedel neupravičeno visoko (obratovalni čas in število delovnih mest), tako da obstaja dvom, ali jih bo izpolnil, in so konkurenti na to opozarjali, zato bi morala tožena stranka te dvomljive podatke preveriti pred izdajo odločbe o izbiri. Iz te sodne odločbe tako nikakor ne izhaja, da bi sodišče štelo, ker so kombinirane prijave dopustne po ZJN-2, so dovoljene tudi pri podeljevanju koncesij na področju lekarniške dejavnosti. Zato sodba Upravnega sodišča, na katero se sklicujeta tožnika, tudi ne govori v prid tožnikoma v obravnavanem upravnem sporu.

Kar zadeva sklicevanje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-538/07, pa sodišče pripominja, da obravnavana zadeva ne spada pod okvir prava EU, ker področje koncesij za javne službe na področju veterinarstva ni zajeto s sekundarnim pravom EU (Direktiva 2004/18 ES z dne 31. 3. 2004 o usklajevanju postopkov oddaje javnih naročil gradenj, blaga in storitev, 1. in 18. člen); sodba SEU pa se nanaša na področje javnih naročil; poleg tega predmetni spor niti nima čezmejnega elementa, pa tudi, če bi se v določenih elementih praksa SEU lahko analogno prenesla iz javnega naročanja na koncesije javnih služb na področju veterine, je tožena stranka ravnala v skladu s standardom iz sodbe SEU v zadevi C-538/07 z dne 19. 5. 2009 (odst. 32), saj ni avtomatično („samodejno“) izključila tožnikov iz postopka izbire, ampak je vlogo tožnikov vzela v vsebinsko obravnavo, jo ocenila in v odgovoru na tožbo natančno utemeljila, zakaj kombinirana prijava v konkretni zadevi ni sprejemljiva iz objektivnih razlogov.

Tudi drugi tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepravilnost ugotovitve obstoja veljavne licence za D.D., je neutemeljen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka v postopku ocenjevanja prijav vpogledala v register podeljenih licenc in da je od Veterinarske zbornice dobila podatek, da je bila licenca za D.D.. dr. vrt. med. podeljena z odločbo Veterinarske zbornice št. UT-33/100426 z dne 26. 4. 2010. To odločbo z dne 26. 4. 2010 pa je pristojni organ izdal na prošnjo D.D., zato je tožena stranka imela vso podlago z vidika pravil dokazovanja, da se je oprla na podatek o pridobljeni licenci na podlagi prošnje D.D. Po podatkih v vpisu je bila odločba D.D. vročena 29. 4. 2010. Prijave na javni razpis je bilo možno podati do 5. 5. 2010, odločba o podelitvi licence št. 235 za opravljanje veterinarske dejavnosti pa je postala izvršljiva po preteku 15 dnevnega roka za pritožbo zoper omenjeno odločbo, kajti tožnika nista izkazala, da se je stranka pritožbi odpovedala oziroma iz dopisa Veterinarske zbornice z dne 6. 12. 2010 izhaja, da se D.D. pritožbi ni odpovedal. Odločba o podelitvi licence D.D. je torej postala izvršljiva in s tem relevantna za javni razpis po izteku roka za predložitev prijav. Po določbi 2. točke 2. odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 88/90 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) postane upravna odločba izvršljiva, ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena. Ob upoštevanju ravnanj prijavitelja toženi stranki zato ni mogoče očitati, da je izvedla napačen postopek ugotavljanja glede obstoja licence za D.D. V preostalem delu sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).